Mojmir Mrak: Nov test za vlado bo pokojninska reforma, delati bi morali dlje

Ljudje imajo občutek, da živijo slabše kot pred nekaj leti. Ali to drži? Kaj kažejo številke?

Splošno gledano to ne drži. Slovenski BDP na prebivalca, ki je najbolj pogosto uporabljan indikator razvitosti, se v zadnjih letih znova približuje povprečju Evropske unije (EU).

Po podatkih za leto 2022 smo se vrnili na 90 odstotkov povprečja. Ta razkorak je bil precej večji med krizo v letih 2013–2016. V letih 2007 in 2008 smo že bili na 90 odstotkih evropskega povprečja, vendar smo v finančni krizi padli na 83 odstotkov. To pomeni, da nas je finančna kriza bolj prizadela kot EU v celoti.

Res pa je, da je bila inflacija v zadnjih dveh letih zelo visoka. Inflacija pa nima enakega vpliva na vse segmente prebivalstva. Tako se je hrana bolj dražila kot nekatere druge skupine blaga in storitev, ki se upoštevajo pri izračunu inflacije.

To je bolj prizadelo tiste dele prebivalstva, ki večji delež svojih prihodkov porabijo za hrano. Gre za segmente z manjšimi dohodki, zato ti morda res občutijo, da živijo slabše. Za prebivalstvo kot celoto pa tega ne bi mogli reči.

“Vlada je na gospodarskem področju zame razočaranje”

Podpora slovenski vladi je drastično upadla. Po raziskavi Mediane njeno delo ocenjuje kot pozitivno manj kot 14 odstotkov vprašanih. Kako vi ocenjujete delo vlade?

Najprej nekaj pozitivnih stvari. Politične razmere so se v primerjavi z obdobjem pred volitvami precej umirile, poleg tega smo normalizirali zunanjo politiko, približevanje Madžarski mi ni bilo všeč. Kot pozitivno ocenjujem tudi napore vlade glede črpanja EU-sredstev.

Generalno gledano pa je na gospodarskem področju delovanje vlade zame razočaranje. Verjetno je to delno posledica prevelikih obljub, ki so bile dane na začetku mandata, delno pa tudi politične neizkušenosti. Država preprosto ni podjetje.

Veliko je bilo obljub o strukturnih reformah, vendar do danes ni bila izpeljana niti ena. Preveč je bilo tudi revanšizma, denimo na področju davkov, z namenom vrniti stvari na stanje obdobja pred Janezom Janšo. To je bilo nepotrebno.

Mislim, da ima ta vlada velik problem z verodostojnostjo. Pogosto kaj napove, nato pa to prekliče ali preprosto ne izpelje. Očitno je vlada tudi strokovno dokaj šibka za pripravo resnih reform. To rešuje z različnimi strateškimi sveti, ampak domet tovrstnih svetov je omejen.

Strateški svet za makroekonomska vprašanja, v katerem tudi sam delujem, je dal kup priporočil, vendar jih je vlada vsaj doslej razmeroma malo upoštevala. Nov test bo pokojninska reforma. V strateškem svetu smo zapisali zelo jasna stališča, kaj bi bilo po našem mnenju smiselno narediti.

Kaj bi bilo treba upoštevati v pokojninski reformi

Kaj bi bilo smiselno narediti?

Po našem mnenju bi v pogojih starajoče se družbe ključni cilj pokojninske reforme morala biti stabilizacija javnih financ. Za dosego tega cilja je zagotovo treba podaljšati delovno dobo, spremeniti indeksacijo, v izračun pokojnine pa zajeti daljše delovno obdobje.

Predlagali smo tudi, da bi se upokojitvena starost vezala na pričakovano življenjsko dobo. Trenutno se pogovarjamo izključno o reformi prvega pokojninskega stebra, zelo koristen pa bi bil tudi resen nastavek za drugi pokojninski steber.

Eno od opozoril strateškega sveta je bilo, da avtomatizem pri indeksaciji prispeva k vztrajnosti inflacije. V postopku sprejemanja proračuna za letos je vlada predlagala neusklajevanje socialnih transferjev z inflacijo, a je bila po vrsti zapletov v državnem zboru potrjena polna uskladitev. Se vam zdi, da so priporočila strateškega sveta preslišana?

Ko gre človek v tak strateški svet, mu mora biti jasno, da je to strokovni svetovalni organ vlade. Vlada pa je politični organ, zato je razumljivo, da pri svojem odločanju ne more upoštevati vseh strokovnih priporočil. Res pa je, da se ti kot članu strateškega sveta v določenem trenutku začne postavljati vprašanje, ali je sodelovanje v svetu smiselno, če se predlogi sveta bolj ali manj ne upoštevajo.

Tudi sam sem dal nekaj predlogov, ki niso bili upoštevani brez pravih protiargumentov. Pri zakonu o poplavni obnovi sem na primer ocenil, da je izhodišče, po katerem se bodo posledice sanirale v treh do petih letih, nerealno. Niti ne toliko zaradi financ, temveč zaradi drugih omejitev, denimo pomanjkanja projektantskih zmogljivosti, kar zdaj že slišimo, da se dogaja.

Če bi sanacijo poplav načrtovali na obdobje osem do deset let, kar je nedvomno bolj realno, a politično manj privlačno, bi tudi finančna konstrukcija lahko bila drugačna.

V tem primeru ne bi bilo potrebnih obdavčitev, s katerimi smo dodatno obremenili gospodarstvo in s tem otežili njegovo konkurenčnost. Tudi v tem primeru se je izpostavil eden od pomembnih problemov te vlade, to pa je, da nima konstruktivnega, partnerskega dialoga z gospodarstvom.

Vas je presenetil, kot nekatere druge, odhod Maje Bednaš s čela strateškega sveta za makroekonomska vprašanja?

To težko komentiram. Vendar pa je bil že njen izbor za predsednico tega sveta dokaj nenavaden, saj gre za osebo, ki vodi vladno institucijo. Mislim si, da v času formiranja sveta niso našli nekoga iz nevladnih struktur, ki bi zasedel ta položaj.

Ranljivo nemško gospodarstvo

Umar je v spomladanski napovedi znižal napoved letošnje rasti BDP z 2,8 odstotka na 2,4 odstotka. Predsednica nadzornega odbora ECB Claudia Buch je v intervjuju za Financial Times posvarila, da se bodo evropske banke spoprijele s povečano insolventnostjo med podjetji, z geopolitičnimi tveganji in poslovnimi pretresi v panogah, ki so energetsko zelo intenzivne. Kako težka kriza je pred nami?

Napovedi gospodarskih gibanj se vedno dajejo na osnovi informacij, ki so v tistem trenutku na razpolago. Glede na velike spremembe, ki se dogajajo, je danes makroekonomsko napovedovanje izjemno zahtevno in nehvaležno. Je pa treba določiti makrofiskalni okvir za naslednje obdobje.

Znižanje ocene rasti slovenskega BDP za letos ni presenetljivo, če upoštevamo spremembe napovedi gospodarske rasti za Nemčijo kot našo glavno ekonomsko partnerico. Napoved rasti nemškega BDP za leto 2024 je bila še lani jeseni nad odstotkom, zdaj pa je tako rekoč na ničli.

O Nemčiji se v zadnjem času ponovno govori kot o evropskem bolniku, kot se je o tem govorilo tudi v začetku tisočletja. Obstaja pa med obema fazama težav bistvena razlika. Takrat je bila Nemčija bolnik Evrope predvsem zaradi domačih težav, tokrat pa je to predvsem posledica geopolitičnih dejavnikov. Nemško gospodarstvo ima v primerjavi z gospodarstvi drugih velikih držav v EU, kot so francosko, italijansko in špansko, precej drugačno strukturo.

Nemčija ima bistveno večji delež predelovalne industrije in je bila energetsko precej bolj vezana na ruski plin. Poleg tega je Nemčija za tako veliko gospodarstvo, kot ga ima, izjemno izvozno usmerjena. Leta 2022 je izvoz blaga in storitev znašal več kot 40 odstotkov BDP in ta izvoz je zaradi povečanih geopolitičnih tveganj in tehnoloških sprememb pod pritiskom. Zaradi teh strukturnih značilnosti je nemško gospodarstvo zdaj bolj prizadeto kot gospodarstva nekaterih drugih večjih držav EU.

Kaj prinašajo nova fiskalna pravila

Velik del javnega sektorja stavka in zahteva višje plače. Hkrati je jasno, da mora Slovenija v skladu s fiskalnimi pravili zmanjševati proračunski primanjkljaj in javni dolg. Zahteve po dvigu plač v javnem sektorju so ključno kratkoročno tveganje za vzdržnost javnih financ, opozarja fiskalni svet. Kaj lahko vlada naredi, glede na to, da so bile nekatere zaveze glede plač že dane?

Počasno reševanje težav s plačami je velik problem te vlade. Če bi v prvem letu mandata naredila kaj več na tem področju, bi bilo zdaj bistveno lažje. Nerešen plačni problem je po mojem mnenju največje fiskalno tveganje Slovenije na kratek rok.

To še toliko bolj, ker je sprejetje novih fiskalnih pravil na ravni EU pred vrati. V pogojih novih fiskalnih pravil bo eventualno finančno bogat dogovor pri plačah šel predvsem na račun investicij. Spomnimo se, ko smo morali v letih 2013–2015 zategniti pas, je to šlo na račun investicij. Še dobro, da je bilo takrat relativno veliko evropskih projektov, za katere smo morali zagotavljati proračunsko sofinanciranje, sicer bi bil rez v naložbe še večji.

Pred kratkim ste dejali, da vlada vodi zelo tvegano fiskalno politiko.

Štiri leta smo v EU živeli brez fiskalnih pravil. V trenutku izbruha covidne krize so bila ta zamrznjena, in prav je tako, saj je resnično šlo za izjemne okoliščine. To, da smo pri zamrznitvi vztrajali kar štiri leta, pa ni v redu. Veliko raje bi videl, da bi začela veljati že z letošnjim letom.

Kaj uvedba novih fiskalnih pravil prinaša? Z njihovim uresničevanjem bo treba zagotoviti konsistentnost dveh vsebinsko nasprotnih konceptov, eden je fiskalna konsolidacija, drug pa velike potrebe po investicijah, pri čemer nimam v mislih samo tistih za zeleni prehod, temveč tudi za obrambo.

Evropa je več desetletij živela pod varnostnim dežnikom in je zelo malo vlagala v varnost. To se zdaj spreminja, v primeru zmage Trumpa na volitvah v ZDA pa se bo pritisk na povečanje izdatkov za obrambo še povečal.

Ko govorimo o javnofinančnem položaju Slovenije, nam podatki dajejo mešano sliko. Naša država nima velikega javnega dolga, smo pri 72 odstotkih BDP, imamo pa strukturni primanjkljaj, ki je eden največjih v EU. Ena od novitet fiskalnih pravil je, da se bo za vsako državo pripravila projekcija, kako naj bi se zmanjševal javni dolg v naslednjem srednjeročnem obdobju.

Ta pristop je načeloma dober, a sočasno daje Evropski komisiji zelo močno vlogo pri dogovarjanju o tej projekciji. S tem imamo nekaj izkušenj iz obdobja finančne krize, ki niso ravno dobre. V odnosu oziroma v pogajanjih Evropske komisije z državo članico ni čisto vseeno, ali je na drugi strani mize velika ali majhna država. Upam, da se bomo na pogajanja z Evropsko komisijo, ki bodo verjetno poleti, dobro pripravili.

“Majhna država mora biti fiskalno bolj previdna”

Strukturni primanjkljaj je velik že leta. Se je v zadnjih letih povečeval?

Z njim imamo problem že leta, dodatno pa se je povečal od covidne krize. Kaj je problem strukturnega primanjkljaja? Gre za povečanje izdatkov, ki niso cikličnega značaja. Kot vemo, so se z različnimi dodatki v času covidne krize plače močno povišale.

Žal se po končanju krize ti dodatki niso odpravili, temveč so bolj ali manj postali del rednih plač. Tako se je masa plač v javnem sektorju od leta 2019 do leta 2023 močno povečala. To pa seveda prispeva k poslabšanju strukturnega primanjkljaja.

Nedavno ste dejali, da je Slovenija v pogledu javnih financ bolj ranljiva od drugih držav. Ste to imeli v mislih?

Da, Slovenija je kot majhna država fiskalno bolj ranljiva kot velike države. Zakaj? Če v probleme zaide majhna država, je to samo njen problem. Če pa v problem zaide velika država, pa to ni le njen problem, temveč tudi problem njenega okolja. To pa seveda pomeni, da mora biti majhna država fiskalno bolj previdna kot velika.

Na začetku inflacije so ekonomisti opozarjali, da dvigovanje plač zaradi dvigovanja cen lahko vodi v cenovno-plačno spiralo. Se je to potrdilo?

Inflacija je bila v veliki meri spodbujena z energetsko krizo, čeprav se je začela že pred tem. Dvigovanje cen se je začelo že poleti in jeseni 2021, torej pred ukrajinsko krizo, na kar se je ameriška centralna banka odzvala zelo hitro z zviševanjem obrestnih mer, evropska centralna banka (ECB) pa šele julija 2022.

Razlog za to kasnitev je bil v tem, da je v ECB prevladovalo mnenje, da je dvig inflacije prehodne narave. Tik pred izbruhom ukrajinske krize so v ECB to stališče začeli spreminjati.

Zdaj so centralne banke zelo previdne glede začetka zniževanja obrestnih mer. To pa zato, ker so nekateri segmenti inflacije, predvsem na strani storitev, precej bolj trdovratni kot pa inflacija, katere razlog je dvig cen energentov.

Inflacija je zdaj v pomembnem delu poganjana s strukturnimi dejavniki. Zato menim, da bo ECB zelo previdna glede začetka zniževanja obrestne mere. In s tem se strinjam.

“V tem trenutku se davčne reforme ne bi loteval”

Pomembna reforma, ki jo vlada napoveduje, je davčna. “To je rokohitrstvo, ki smo ga pri tej vladi že videli,” ste o njej nedavno dejali na dogodku GZS. Zakaj taka ocena?

Kot rečeno takrat, bolje nič narediti kot iti v slabo pripravljeno reformo. Sam se v tem trenutku reforme na tem področju ne bi lotil. Ne za to, ker ni potrebna, temveč zato, ker je za pripravo analiz za kakovostno reformo potrebno kakšno leto.

V tem kontekstu sem uporabil besedo rokohitrstvo. Menim, naj vlada, ki je zdaj na polovici mandata, izpelje tiste reforme, ki so res nujne. Kar bomo na davčnem področju morda dobili, bodo nekakšni popravki obstoječega sistema, ne pa celovita davčna reforma.

Zamujena priložnost za razvojni preboj

Slovenija bi iz načrta za okrevanje in odpornost (NOO) lahko letos počrpala 700 milijonov evrov nepovratnih sredstev. Vendar mora za to do konca leta izpeljati štiri pomembne reforme: pokojninskega sistema, trga dela, sistema plač v javnem sektorju in zdravstva. Četrt leta je že mimo, vladi pa še ni uspelo izpeljati nobene od teh reform. Kakšne so lahko posledice, če tega denarja ne bomo mogli črpati?

Preprosto, denarja, predvidenega za financiranje projektov, iz tega vira ne bo. Obljube prejšnje vlade glede reform, ki naj bi bile izvedene v okviru NOO, so bile precej velike in sedanja vlada je s tem dobila zelo slabo doto. Ob tem ne gre pozabiti, kako se je reformski del NOO takrat pripravljal.

Dokument, ki smo ga predali v Bruselj konec aprila 2021, je bil marca, torej mesec pred oddajo, praktično prazen glede reform. Pa se je ves čas vedelo, da mora vsebovati tako investicijski del kot reforme. Žal se je dokument za razliko od večine drugih držav pripravljal v zelo ozkem krogu in je ostal skrit javnosti vse do februarja. Sam sem do investicijskega dela NOO zelo kritičen, saj sem že pred začetkom in med pripravo menil, da je treba denar iz NOO v bistveno večji meri uporabiti za razvojni preboj, zlasti ker gre za enkratni vir sredstev.

Žal se je tedanja vlada odločila drugače. To je razvidno že iz tega, da so njen praktično edini partner pri pripravi NOO bile lokalne skupnosti, ni pa bilo dialoga z raziskovalnimi ustanovami in univerzami.

Dodana vrednost v Sloveniji znaša približno 55.000 evrov, kar je pol manj kot v Avstriji. Ekonomistka Tjaša Redek je lani izračunala, da tudi če bi se vsa dodana vrednost razdelila za plače zaposlenim, bi bili povprečni neto prejemki med 1.400 in 1.800 evri še vedno precej nizki. Kako to spremeniti?

Prav to je bil razlog, da bi po mojem mnenju NOO moral biti naravnan v razvojni preboj. Takrat je bila prava priložnost. Zakaj? Imeli smo tako zagotovljen denar kakor tudi vsebinski koncept v obliki podrobnega akcijskega načrta za povečanje produktivnosti.

Ampak žal te prilike nismo izkoristili. NOO, kakršen je bil sprejet in se izvaja, ni osnova za bistveno povečanje dodane vrednosti na zaposlenega. In res je škoda, da Slovenija ni sposobna narediti tako potrebnega razvojnega preboja.

Ali bo EU za mizo ali na mizi

Podjetniki opozarjajo na vse večje obremenitve, kar je še posebej težava v obdobju suhih krav. Težave že močno občutijo avtodobavitelji. Koliko so to samo trenutne težave, koliko pa zaradi vseh sprememb v okolju potrebne strukturne spremembe za podjetja?

Kitajska zelo veliko vlaga v razvoj električnih vozil in močno povečuje njihov izvoz v Evropo. V Evropi pa so dokaj različni pogledi, kako se na to odzvati. Predsednik Mercedes-Benza tako meni, da je treba pustiti vrata odprta tuji konkurenci.

Zakaj je nemški pogled takšen? Verjetno zaradi tega, ker imajo nemške avtomobilske firme ogromne zmogljivosti na Kitajskem in morebitna uvedba trgovinskih restrikcij EU bi lahko hitro sprožila povračilne ukrepe Kitajske. Po drugi strani pa imajo Francozi na Kitajskem zelo malo tovrstnih zmogljivosti in se bolj zavzemajo za zaščito evropske avtomobilske industrije.

Kot vidimo, imata dve največji proizvajalki avtomobilov v Evropski uniji zelo različne poglede na to zadevo in te poglede bo treba uskladiti.

Bolj generalno gledano, EU bo v geopolitično spremenjenem svetu morala delovati bolj enotno in učinkovito kot doslej. Naj si izposodim misel, ki sem jo slišal pred časom, ta pa pravi, da se bo v prihodnjih petih letih odločilo, ali bo Unija sedela za mizo ali pa bo na mizi.

Menim, da bo res tako. Če bomo želeli sedeti za svetovno mizo, se bomo v EU morali dogovoriti o pomembnih zadevah. Potrebna bo resna sprememba nekaterih glavnih ekonomskih politik EU, denimo tiste na področju konkurence in državnih pomoči.

V geopolitično spremenjenem svetu so te postale bistveno bolj pomembne, kot so bile v preteklosti, in če se temu ne bomo prilagodili, bomo na mizi.

Nov okvir svetovnega gospodarskega upravljanja

Glavna poudarka od covida sta zeleni prehod in digitalizacija. Izkazalo se je, da je Evropa glede tehnologij in surovin za to gola in bosa. Velesila na področju polprevodnikov, ki so ključni za digitalizacijo, je Kitajska, prav tako na področju zelenih tehnologij in predelave surovin. ZDA in Evropa zdaj vlagajo ogromne vsote v domačo proizvodnjo. Kako vidite globalno gospodarstvo čez deset let?

Mnenja sem, da se trenutno dogajajo spremembe, ki postavljajo nov okvir svetovnega gospodarskega upravljanja za daljše obdobje, morda za nekaj desetletij. Danes so v svetu trije pomembni gospodarsko-politični bloki.

Prvi je Zahod na čelu z ZDA in zajema okoli 40 držav, vključno s celotno EU. Mimogrede, prav teh približno 40 držav od več kot 200 držav sveta je tudi uvedlo sankcije proti Rusiji, kar pove, koliko so te sankcije resnično učinkovite.

Drugi blok predstavljata Kitajska in Rusija, pri čemer zadnja zaradi izčrpavanja z vojno v Ukrajini postaja vse bolj inferioren partner v bilateralnih odnosih s Kitajsko. Poleg tega se Kitajska vse bolj jasno pozicionira kot nekakšen vodja skupine držav BRICS.

Naj pojasnim. Lani je prav na željo Kitajske in kljub nasprotovanju Indije prišlo do prve večje širitve držav BRICS. Skupina se je razširila z nekaterimi pomembnimi državami, v katerih ima Kitajska v zadnjem obdobju zelo močno vlogo, denimo z Iranom in Savdsko Arabijo.

Kitajski je uspelo posaditi ti državi za skupno mizo, kar ZDA ni uspelo desetletja. Nafta se ne kupuje več le v dolarjih, temveč tudi v kitajski valuti.

Okoli sto držav svetovnega juga, kamor sodi celotna Afrika, del Azije in Latinske Amerike, pa sestavlja tretji blok. Te države, razen Indije, imajo predvsem ekonomsko agendo.

Trenutno poteka bitka med prvima dvema blokoma za prevlado na svetovnem jugu. In trenutno Kitajski, ki razpolaga s približno tri tisoč milijardami dolarjev deviznih rezerv, ni v interesu, da se na kratek rok zgodi kaj negativnega z dolarjem.

Čez kakšnih deset let pa je povsem mogoče pričakovati razdelitev sveta na dva velika bloka – ameriški in kitajski. To pa seveda pomeni, da se bodo tudi gospodarski tokovi koncentrirali na tokove v okviru posameznega bloka.

Za razliko od preteklih desetletij geopolitika vse bolj vpliva na gospodarske tokove. V tako spremenjenih razmerah je realno pričakovati, da se bodo podjetja, ki delujejo na globalnem trgu, srečevala s situacijami, ko jim bo poslovanje v okviru enega bloka oteževalo ali celo onemogočalo poslovanje z državami drugega bloka.

Zakaj je Kitajska spremenila naložbeno strategijo

Kitajska je v Afriki že precej dobro pozicionirana z velikimi infrastrukturnimi in drugimi naložbami in je tudi največja posojilodajalka afriškim državam.

Tako je. Kitajska je gospodarsko bistveno bolj prisotna na jugu kot Zahod. Je glavna trgovinska partnerka okoli 80 državam in tudi velika investitorka v številnih državah. V prejšnjem desetletju je Kitajska močno povečala naložbe v strateško infrastrukturo po svetu, največ v pristanišča in transportne koridorje, ki ta pristanišča povezujejo z notranjostjo kontinentov.

Ključen cilj je bil dostop do surovin. V zadnjih letih se je struktura investicij spremenila in zdaj Kitajska pospešeno vlaga v države, bogate s t. i. redkimi zemljami, ki so nujne za zeleni prehod.

Pred desetimi leti kitajskih naložb v Latinski Ameriki praktično ni bilo, danes pa sta zlasti Brazilija in Argentina pomembni naložbeni destinaciji Kitajske, in to prav zaradi surovin.

Kitajci so v zadnjem desetletju tudi tehnološko zelo napredovali. Ameriško omejevanje izvoza naprednih polprevodnikov na Kitajsko se je izkazalo za neučinkovito, saj je Kitajska razvila lastne napredne čipe.

Res je, polprevodniki imajo zelo pomembno tekmo v tehnološki in geopolitični tekmi med svetovnimi velesilami. Naj ponazorim. Vojna v Ukrajini je z vidika sveta kot celota predvsem regionalna vojna, saj je prizadela predvsem Evropo.

ZDA to vojno čutijo relativno malo, Latinska Amerika kot velika izvoznica hrane pa je zaradi dviga cen hrane gospodarsko celo na boljšem. Če pa bi prišlo do zaostritve v zvezi s Tajvanom, bi to povzročilo krizo resnično globalnih razsežnosti. Tajvan namreč še vedno proizvede okoli polovico vseh polprevodnikov, ki so nujni za delovanje praktično vseh gospodarskih segmentov.

Evropa pa se, kot je videti, opoteka.

Kot že rečeno, bo EU v globalno spremenjenih razmerah morala delovati bolj enotno in z enim glasom. Pa ne samo gospodarsko, ampak tudi politično in vojaško. Vem, da bo to težko, a to je nujno, če bomo želeli sedeti za mizo velikih svetovnih igralcev.

Menim, da bo v tem kontekstu Evropska unija morala narediti korak naprej tudi v smeri političnega združevanja. Jasno je, da to pomeni prenos dela suverenosti na nadnacionalno raven tudi na občutljivem področju zunanje politike.

Razprava o tem nas čaka, verjetno pa bo o tem tudi odločitev treba sprejeti razmeroma hitro. Še nekaj. Skupni trg, kot jedro ekonomskega dela EU, danes jemljemo kot nekaj samoumevnega, čeprav ni tako. Ves čas ga je treba negovati in v tem kontekstu bodo zelo pomembne junijske volitve. Bolj ko bo Evropski parlament razdrobljen, težje bo sprejemati odločitve.

Gledano v celoti, je bila dosedanja svetovna gospodarska ureditev, temelječa na pravilih, pisana na kožo EU, saj so bili v njej gospodarski dejavniki praktično edini kriterij za alokacijo resursov po svetu. Danes, ko v svetu narašča vloga geopolitike, pa ekonomija vse bolj postaja instrument za doseganje strateških ciljev.

“Zeleni prehod bo počasnejši, kot je bilo predvideno“

Že omenjena nadzornica ECB Claudia Buch je napovedala velike selitve proizvodnje, vse bo odvisno od tega, koliko obnovljive energije bo v posameznih državah. Kako komentirate te ocene?

Energetski miks se bo nedvomno spreminjal. Mislim, da bo šel zeleni prehod malo počasneje, kot je bilo predvideno, če ne zaradi drugega zaradi finančnih omejitev, o čemer se je že govorilo.

Odvisnost od fosilnih goriv se sicer zmanjšuje, kako jih bomo nadomestili, pa je še vedno odprto. V Nemčiji, na primer, danes že več kot 50 odstotkov električne energije prihaja iz obnovljivih virov energije. To je velik korak naprej.

Zaradi tega je bilo za nemško gospodarstvo veliko negativno presenečenje, ko je država tik pred koncem lanskega leta ukinila subvencije za električna vozila. To se je zgodilo, ker je ustavno sodišče ukinilo izvenproračunski sklad, ki ni bil sestavni del rednega proračuna.

Sklad je bil ustanovljen za reševanje covidne krize, neporabljena sredstva v višini okoli 60 milijard evrov pa je vlada prerazporedila za zeleni prehod. Ustavno sodišče je presodilo, da je taka prerazdelitev protiustavna.

Takoj po ukinitvi teh subvencij je prodaja električnih avtomobilov v Nemčiji upadla, kar mogoče kaže na to, da bo zeleni prehod moral biti podprt s subvencijami.

Kitajci s poceni električnimi vozili že z velikimi koraki vstopajo na evropski trg. Evropski proizvajalci se bodo temu morali prilagoditi. Navezanost na določene znamke je sicer pomembna, a cena bo skozi čas vendarle ključen dejavnik odločanja kupcev.