V panogi, v kateri drugi propadajo, ona blesti: “Nič se ne zgodi samo od sebe”

Naftalina je eno redkih hrvaških tekstilnih podjetjih, ki se mu je uspelo izogniti pastem industrije, v kateri podjetja večinoma propadajo. Velike zasluge za to ima prav podjetniški duh njene ustanoviteljice Josipe Maslać Petričević.

V kreativni manufakturi v zagrebškem Botincu so si letos namreč zamislili koncept ponudbe “za na pot”, ki je njihove zaposlene pripeljal v Jordanijo, na turistične križarke v Grčiji in tudi v Budimpešto. Medtem pa se je Josipa Maslać Petričević letos odločila stopiti še v povsem drugačen posel, v nepremičnine.

Uspešno čez ovire zadnjih let

Leto je bilo zaradi inflacijskih pritiskov in geopolitičnega dogajanja polno negotovosti, ampak za Naftalino je še ena uspešna sezona. “Radi imamo izzive, saj prinašajo rezultate in najbolj srečni smo takrat, ko končamo vse projekte,” je za hrvaški Forbes povedala Josipa Maslać Petričević, ustanoviteljica tekstilnega podjetja, ki je pred kratkim praznovalo 40 let.

Učinki pandemije nič več ne bremenijo poslovanja, je dejala, ampak to se ni zgodilo samo od sebe. “Vi morate biti tisti, ki zaženete nove projekte, nove pristope k delu, tisti, ki dajete nove vsebine in obiskujete kupce. Nič se ne zgodi po naključju. Vedno je nujna osebna angažiranost, ob tem pa računam, da pri tem sodeluje celotna ekipa,” pripoveduje lastnica Naftaline, ko sedimo v njeni pisarni za veliko podolgovato mizo, poleg nas pa stojijo izložbene lutke, oblečene v natakarske uniforme, ki jih je podjetje zasnovalo za neko gostinsko podjetje.

Veliko naročil za 2024 že pod streho

V tem podjetju bodo krojili še veliko uniform, saj kljub besedam o recesiji naročil za prihodnje leto ne primanjkuje.

“Imamo že veliko naročil. Ko se sezona končuje, podjetja pogledajo svoje proračune in začenjajo se pogodbe za prihodnje leto. Pred kratkim smo bili v hotelu Hilton na Reki, pogovarjali smo se tudi v Valamarju. Vsi v naši branži hočejo delati z njimi, saj so naše največje hotelirsko podjetje s 35 hoteli in 15 avtokampi. Delamo tudi za druge hotelske družbe, kot so Maistra, Jadran Luksuzni hoteli, Alhambra Bellevue. Do konca leta bomo dostavili uniforme za celotno Zagrebačko banko.

Končali smo projekt za letališče Split, končali projekt pilotskih plaščev za družbo Croatia Airlines, pripravljamo pa se tudi na nekaj novih projektov,” je v enem dihu povedala Maslać Petričević in zadovoljno zaključila, da je lepota njenega posla v tem, da niti en dan ni enak drugemu. In dodala, da moraš prav vsak dan dati vse od sebe in biti povsem predan poslu, da je rezultat pozitiven.

Naftalina na poti

V to štejejo tudi inovacije v poslovanju, zlasti zato, ker gre za tržno nišo z nizkimi dobički, na trgu pa morajo ponujati storitve na čedalje višji ravni. V tej luči je podjetje letos ponudilo povsem novo storitev, to je Naftalina na poti.

Podjetje je lani zabeležilo 4,9 milijona prihodkov in 580.000 evrov dobička, kar je veliko okrevanje po letu 2021, ko jih je močno prizadela pandemija.

“Gre za to, da se naša ekipa odpravi na teren, opremljena s šivalnim strojem, opletilnikom, montažnim likalnikom in vso drugo potrebno opremo. To se nam je izredno obneslo. Hodimo na ladje križarke in kar tam opravljamo tapetniške storitve in krojaška popravila ter izdelujemo uniforme. Naša ekipa je bila zdaj en mesec v Jordaniji, bili so tudi na turističnih križarkah v Grčiji in na rečnih ladjah v Budimpešti. To je nekaj novega na trgu, nihče ni ponudil ničesar podobnega,” je ponosna podjetnica.

Podjetje je lani zabeležilo 4,9 milijona prihodkov in 580.000 evrov dobička, kar je veliko okrevanje po letu 2021, ko jih je močno prizadela pandemija.

Podjetje je prejšnje leto zabeležilo 4,9 milijona prihodkov in 580.000 evrov dobička, kar je pokazalo na veliko okrevanje po letu 2021, v katerem so se najbolj poznali vplivi pandemije. Prihodki so takrat padli na 2,86 milijona evrov, še bolj kot v letu 2020, ko so znašali 3,28 milijona.

Odpovedi naročil med koronsko krizo so upočasnile napredek Naftaline, ki je leta 2019 ustvarila za 4,38 milijona evrov prihodkov. Podjetje se je zdaj vrnilo na stare tirnice in premagalo rezultat iz predpandemičnega leta 2019, ko so poslovali z nekaj manj kot 205 tisoči evrov dobička.

Od kavbojk do uniform

Naftalino so ustanovili leta 1983, podjetje pa je s svojimi butiki jeans generacijo osemdesetih let oskrbovalo s kavbojkami. Danes je zaradi razmer osnovni posel podjetja malo drugačen. Njihova glavna orientacija je oblikovanje in šivanje korporativnih oblačil, kar pomeni 70 odstotkov poslovanja, ponujajo pa tudi druge storitve.

Radi bi močneje razvili tudi notranje opremljanje, kot je preoblačenje starega pohištva, šivanje zaves, posteljnine, namiznih prtov in vzglavnikov.

Josipa Maslać Petričević, Naftalina

“Radi bi močneje razvili tudi poslovanje s tekstilom za notranje opremljanje, kot je recimo preoblačenje starega pohištva, šivanje zaves, posteljnine, namiznih prtov in vzglavnikov. Trg potrebuje to dodano vrednost storitve, zato smo zaposlili tudi nekaj novih ljudi. Ponudili smo tudi dodatno storitev pranja zaves. Pridemo na teren, snamemo zavese, obenem servisiramo vodila in še drugo, kar je treba, ter zavese operemo,” opisuje Josipa Maslać Petričević.

Pralnico so odprli že pred mnogimi leti, saj kavarne in restavracije niso imele kje oprati sedal in blazin, ki so jih zanje šivali v Naftalini. Ob pranju so jim takoj ponudili tudi servisiranje sedal, zamenjavo zapiral in kar je še bilo potrebno. Takšen pristop jim je prinesel tudi zvestobo strank.

Propad tekstilne industrije

Podjetje ima tudi vrsto kooperantov, s katerimi skupaj nastopajo na trgu. V Naftalini je zaposlenih 60 ljudi, podjetje pa ima osem hal, v katerih proizvajajo vse, kar potrebujejo. Ko potrebujejo dodatne zmogljivosti, zanje dela tudi več manjših podjetjih z 10 do 15 ljudmi, ki so specializirana in ki izdelujejo samo srajce, suknjiče, hlače ali obleke. S takšnim sodelovanjem in prelivanjem posla na manjša podjetja Naftalina podpira tekstilno industrijo, ki je – milo rečeno – v velikih težavah.

“Smo priča propadu tekstilne industrije. To strašno obžalujem. Podobno se je dogajalo povsod po Evropi. Plače so izredno nizke, ljudje so industrijo zapuščali in si delo poiskali kje drugje. Na to je vplivala tudi globalna konkurenca, zlasti naval cenene kitajske robe,” pripoveduje lastnica Naftaline, med tem pa njen pametni telefon nenehno zvoni. Končno sprejme klic in čeprav ni ravno vljudno prisluškovati, je mogoče ugotoviti, da prihajajo naročila novih uniform.

Vračamo se k pogovoru o propadu tekstilne industrije, saj nas zanima stališče naše sogovornice o tem, ali bi lahko storili kaj, da bi industrija vseeno preživela. “Žalostno je, da je ta transformacija v veliki meri posledica nepremičninskih poslov, saj so tovarne imele dobre lokacije. Lahko bi kaj storili.

Proizvodnja bi se lahko prilagodila trgu, velikani bi se lahko spremenili v manjša podjetja, v specializirane ekipe, ampak interesa nekako ni bilo. No, stvari pa se spreminjajo in mislim, da bo v prihodnosti prišlo do oživitve tekstilne industrije, ampak na nek nov način, veliko fleksibilnejši, kot je bil včasih,” je optimistična Maslać Petričević.

Če ne bi bilo vladne pomoči, ne bi preživeli pandemije. Hkrati smo dobili priložnost, da smo za državo izdelovali zdravniške halje in maske.

Josipa Maslać Petričević, Naftalina

Pa vendar tudi ona, kot številni drugi podjetniki iz branže, pazljivo spremlja poteze vladajočih, zlasti kot gre za dvige minimalne plače. “Videli bomo, kaj se bo dogajalo po novem letu. Z dviganjem plač, tudi minimalnih, se naši stroški večajo. S tem vlada tudi nas, ki smo še pri življenju, potiska v težave. Videli bomo, ali bodo iznašli kakšno potezo, ki jo pričakujemo v začetku prihodnjega leta, da bi podprli panoge z nizkimi dobički, kot sta tudi tekstilna in lesna industrija. Upamo na najbolje,” pravi ustanoviteljica Naftaline.

Ob tem priznava, da ni ena tistih, ki “kamen takoj vržejo v državo”. V nasprotju z nekaterimi drugimi je hrvaška vlada med pandemijo korone podpirala podjetnike. “Če ne bi bilo vladne pomoči, ne bi preživeli. Na drugi strani pa smo dobili tudi priložnost, da smo med epidemijo za državo izdelovali zdravniške halje in maske, zato smo preživeli tudi to obdobje. Ko ravno misliš, da je nekaj bolje, pa v svetu izbruhnejo nove težave. Moramo biti osredotočeni na svoje delo in biti nenehno pripravljeni na spremembe. Uspešen si, kolikor se prilagodiš novim razmeram,” dodaja podjetnica, ki dobro ve, o čem govori.

Dotik dna

Prav zaradi te pripravljenosti na spremembe ji je uspelo obstati štirideset let, čeprav tudi njej niso vedno cvetele rože. Preživela je tudi stečaj, potem pa se je vrnila v življenje, tako da se je s prodaje kavbojk preusmerila na šivanje uniform za varnostna podjetja. Vprašali smo jo, ali meni, da bi – če vse oceni z današnje perspektive – lahko ravnala tudi drugače, da bi se izognila stečaju.

“Ko se je leta 1993 to zgodilo, nisem imela vpliva. Pri stečaju sem šla tudi skozi ločitev, ki je povzročila, da se je vse skupaj podrlo, tako poslovno kot čustveno in zasebno. Lahko sem samo opazovala katastrofo, v kateri sem se znašla. Takrat je bila vojna in nihče ni bil pripravljen na velike nakupe tekstila in tako je šlo dejansko za vprašanje preživetja. To je bil največji izziv, obenem pa tudi najboljše šolanje.

Danes sem hvaležna za vse to, saj če se nisi enkrat dotaknil dna, nisi napravil ničesar. Samo v takšnem položaju lahko spoznate življenje in posel. Tisto obdobje me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes in iz mene potegnilo najboljše in najpogumnejše. Nimate izbire. Jurišate in veste, da je vsak dan nov izziv in da morate od sebe dati samo najbolje. Danes, pri svojih letih, pa bi rada samo zapustila nekaj pozitivnega kot zapuščino svojim otrokom in vnukom,” je poudarila Maslać Petričević.

Nepremičninski izziv

Po tem, kar smo za tem izvedeli od nje, nastaja nasledstvo za širši krog ljudi. Po sledeh svojega očeta, ki je bil zidar in ki je postavil veliko hiš v naselju Botinec, se je namreč naša sogovornica lotila tudi nepremičninskega posla.

“Letos sem ustanovila Naftalina nepremičnine. Pripeljala sem investitorja, ki bo postavil novo naselje,” je poudarila.

Projekti so končani, predvidevajo pa gradnjo dveh stavb s po 24 stanovanji in ene manjše stavbe z osmimi stanovanji. Čeprav je projekt, ki se bo imenoval Botinec v srcu, kar nekaj časa čakal gradbeno dovoljenje, ga je zdaj končno tudi dobil.

“Gradnjo začnemo prihodnje leto in takrat bomo verjetno začeli zbirati tudi prednaročila, čeprav poznam toliko ljudi, da imamo prednaročil že veliko, tako od mojih zaposlenih kot od mojih znancev. To me zelo veseli, saj mislim, da bom številnim mladim družinam omogočila, da si postavijo dom. Seveda bo projekt zame in za moje podjetje prinesel tudi finančno korist, ampak ob nekakšnem zaključku kariere to jemljem kot izziv in mislim, da sem mu dorasla,” je v svoji novi misiji odločna Maslać Petričević.

Nove generacije

Ob tem gradi razstavni prostor, razširja eno od hal in gradi novo tapetništvo. “Nenehno sem v naložbah,” se smeji podjetnica in doda, da počasi ustvarja pogoje, da bo posel prevzela nova generacija. V posel je že vključena njena hči Matea Pirić kot direktorica prodaje in marketinga, sin Domagoj je po karieri v British American Tobaccu postal finančni direktor Naftaline, nečak Lovro Maslać pa bo prevzel logistiko.

Hči smo vprašali, kaj si misli o prevzemanju družinskega posla. “Vse življenje sem v tem poslu, ampak ko me kdo vpraša, ali ga bom prevzela, vedno pravim, da se moram še veliki naučiti in se razvijati. Vedno misliš, da še nisi dovolj dober, zrel, da zmoreš več in bolje. In tudi prav je tako.”

Pogovor poteka po dolgem in počez. V trenutku je nastal trušč, kot da smo v pravi družinski dnevni sobi, kjer na nek način tudi smo. Ko je klient izvedel, da se Josipa pogovarja z novinarko, nas je vprašal, ali je povedala, da sponzorira umetnost in glasbo ter da je zelo dejavna v humanitarnih dejavnostih

Obraz naše sogovornice v trenutku zažari, tisto, kar pove, pa nam da vedeti, da kaj dosti od nje o tem ne bomo izvedeli. “Trudimo se, da smo tudi družbeno odgovorni v športnem, pa tudi humanitarnem programu. Mislim pa, da ni primerno govoriti o tem, če hočeš narediti nekaj dobrega. To se počne iz srca in o tem se ne govori,” temo na hitro zaključi Maslać Petričević.

Ustanovila ženski nogometni klub

Podjetnica je tudi nekdanja nogometašica, s kolegico Marijo Margareto Damjanović je leta 2016 tudi ustanovila ženski nogometni klub Dinamo Zagreb, kjer je predsednica.

“Imamo 150 igralk v vseh selekcijah, pripeljali pa smo tudi tri igralke iz Indije in eno iz Litve. Spijo tukaj pri meni v Botincu.« To pripoveduje z enakim žarom kot malo prej, ko je povedala, da so tri mlade oblikovalke, ki so bile lani v Naftalini na praksi, zdaj pri njih tudi redno zaposlene.

“Pomlajujemo ekipo, ker moramo vzgojiti novo generacijo in ji dati priložnost, da se osamosvoji, da se mi počasi pomaknemo v ozadje, a da smo ob tem vedno veter v njihov hrbet,” je za Forbes Hrvaška povedala Josipa Maslać Petričević, ki se je naučila, kako je lahko sama ta, še kako potreben, veter v hrbet.

Avtorica članka je Nikolina Oršulić, Forbes Hrvaška.