Študentska ideja, ki je prerasla v najožjo večstanovanjsko hišo v prestolnici

Vsako mesto ima svoje posebnosti. Od edinstvenih arhitekturnih spomenikov in objektov do naravnih danosti, velikokrat pa se izpostavljajo tudi različnimi mejniki, povezani z urbanistično zasnovo.

V zadnjo skupino lahko uvrstimo najožjo večstanovanjsko hišo v prestolnici na Slomškovi ulici 13 a v središču mesta. Mnogi naključni mimoidoči jo mogoče tudi spregledajo, saj njeno pročelje v širino meri le 3,45 metra.

“Vseeno ti ukrade pogled,” je prepričan arhitekt, ki jo je zasnoval pred slabimi 60 leti, Janez Vrhunc.

A bolj kot širina je zanimiva zgodba o njenem nastanku. Zgrajena je bila namreč kasneje kot stavbi, ki sta ob njej. Pred tem je v ulici zevala luknja oziroma mestna škrbina. “Mislim, da je šele s to hišo ulica dobila končni videz,” meni Vrhunc.

Idejo dobil med sprehodom

Dobre tri metre širok uvoz na dvorišče je ukradel pogled Vrhuncu, takrat študentu arhitekture. “Na sprehodu po ulici sem opazil dve stavbi in vmes nerazumno ozko širino. Začutil sem, da je to škoda v prostoru, neizrabljen prostor,” se začetka, kako se mu je porodila ideja za stavbo, spominja danes 86-letni Vrhunc.

Proti koncu študija se je bolj pogosto ukvarjal z vprašanjem, kje bo živel, saj se je velikokrat selil in iskal študentske sobe, zato je bila v njem zelo močna želja po lastnem domu.

Zamisel je dobil v praznem prostoru na Slomškovi ulici, v neposredni bližini glavne železniške postaje. Na list je kmalu skiciral zamisel, nato pa odšel do stanovalcev obeh mejnih hiš in jim predstavil zamisel.

Edini pogoj stanovalcev je bil, da bodo še naprej imeli dostop do dvorišča, na katerem so imeli drva za kurjavo, vendar ga kasneje niso uporabljali, saj se je spremenil način kurjave.

“Ko sem jim razložil svojo idejo, se nobenemu ni zdelo, da bi jim poslabšal kakovost bivanja,” se spominja.

Štiri stanovanja v štirih nadstropjih

Njegova ideja je vključevala štiri nadstropja s prav toliko stanovanji, ki bi se raztezala skozi celotno nadstropje. Vsa imajo 33 kvadratnih metrov uporabne površine.

Predstavil jim je idejo, da bodo z zapolnjeno praznino njihovi zunanji zidovi namesto na –15 stopinj Celzija segreti na +15 stopinj Celzija. Ko so mu prikimali tudi na občini, pa je naletel na težavo – denarja je imel le za eno nadstropje.

H gradnji je tako povabil še tri študentske prijatelje – grafičnega oblikovalca Bronislava Fajona, arhitektko Majdo Verčnik in Edija Smeha.

“Bili so navdušeni. Projekt je zanimal celo več ljudi. Eden od prijateljev mi je takrat zelo zameril, ker ga nisem izbral,” razlaga Vrhunc.

Pred začetkom gradnje je pred diplomo prekinil študij in odšel fizično delat v Nemčijo, po vrnitvi pa so se lotili gradnje.

Stavbo obesili na sosedi

Pri gradnji so izkoristili zidove sosednjih hiš, kjer so na vsakega pol metra naredili utore in vanje povezali armaturo in postavili monta ploščo (sestavljena iz posebnih opek in betona). Hišo so tako obesili na sosednji. Pročelje vsakega nadstropja je povsem zastekljeno.

Vhod v stavbo – v pritličju so shrambe stanovanj, je Vrhunc nekoliko umaknil z ulice. “Zdi se mi bolj kulturen. Ko vstopaš v hišo, stojiš pod streho. Tudi le nekaj stopnic že nakazuje, da vstopate v zasebnost,” pojasnjuje svojo idejo.

Skupaj so gradili do tretje gradbene faze, nato pa si je vsak stanovanje uredil po lastnih idejah.

Iz dnevne sobe sem tako lahko gledal povsem na drugo stran stanovanja, ki je dolgo 12 metrov in ki se konča s francoskim oknom. Ta pogled mi je dajal občutek prostornosti.

Janez Vrhunc

“Širine nisi dojemal kot omejujoče”

“Prostor je imel eno ožino, kjer je bilo stopnišče. Sam sem nasproti postavil kopalnico. Ker je bila majhna, prostora nisem preščipnil. Kjerkoli si bil, nisi imel občutka utesnjenosti. Širine nisi dojemal kot omejujoče, ampak si videl 12 metrov prostora,” je Vrhunc predstavil notranjo ureditev 33 kvadratih metrov velikega stanovanja v četrtem nadstropju.

Dvostranska orientacija stanovanja po besedah Vrhunca pogojuje kakovost bivanja.

“Na 33 kvadratnih metrih je ureditev stanovanja drugačna kot pri velikih kvadraturah. Premisliti moraš, kaj je pomembno. Zame je bila miza s štirimi stoli, ob kateri lahko počneš marsikaj. Ob tem, da lahko ješ in sediš, se ob njej lahko družiš s prijatelji, jo uporabljaš kot delovno površino. Zato sem postavil v prostor zelo dominantno mizo,” opiše notranji načrt stanovanja.

Na eno stran je imel razgled na Ljubljanski grad, na drugi strani pa je videl Kamniško-Savinjske Alpe.

“Imeli so me za sanjača”

Po koncu gradnje je nov objekt požel veliko zanimanja med arhitekti, ki so si ga hodili ogledovat, prav tako med študenti. “Nekateri so me imeli za sanjača, ko pa smo projekt izpeljali, so nas občudovali,” se spominja.

V njej ni nikoli živel

Vrhunc v hiši nikoli ni živel, saj se je takrat poročil, z ženo pa sta se preselila v njeno družinsko hišo v Rožno dolino. Kasneje so v njej živeli njegova sestra, pa tudi kar nekaj arhitektov.

Še danes se Vrhunc večkrat sprehodi mimo svojega prvega nesojenega stanovanja, nazadnje pa so ga presenetile uničene vhodne stopnice.

“Doma sem takoj pobrskal za starimi načrti. Z njimi sem se želel oglasiti pri zdajšnjih lastnikih in jim predstaviti, da sem s svojim denarjem to pripravljen urediti. Ampak so me prehiteli in sami sanirali. Ni povsem tako, kot bi morali biti, ampak je korektno,” pripoveduje.

Na stavbi ni dokončanih nekaterih zamisli Vrhunca. Tako nikoli ni bilo narejeno betonsko korito pred stavbo, pa opaž, ki bi skril žlebove, drugače pa bi uredil tudi poštne nabiralnike in domofon.

“Če bom imel energijo in voljo, bom mogoče odšel do stanovalcev in jim predlagal, da bi zunanjost pred pritličjem uredili v prvotno stanje, moral pa bi upoštevati tudi novejše trende in tehnologije,” doda Vrhunc.

Danes takšnega projekta ne bi mogli izpeljati

Vrhunc meni, da danes takšna ideja in izvedba ne bi bili mogoči. “Od številnih predpisov do bolj poudarjene osebne lastnine, kar bi nam zagotovo onemogočilo, da bi izpeljali takšen projekt,” je prepričan Vrhunc. Dodano vrednost vidi v tem, da je šlo pri gradnji za skupinski projekt študentov.

Janez Vrhunc je študij arhitekture končal pri profesorju Edvardu Ravnikarju. Poleg hiše na Slomškovi je podpisan tudi pod naselje Mostec, vrstne hiše in poslovni objekt pod Rašico, obnovil pa je tudi podstrešje Kresije in zrisal plinsko postajo na Verovškovi ulici.