Slovenski slikarji, ki dosegajo najvišje cene

“Slika mora biti predvsem lepa. Ko jo vidiš, ti mora nekaj narediti,” nam v telefonskem pogovoru pove Boris Žbona, vodja galerije Ex Arte, ko ga povprašamo o najdražjih kupninah za likovna dela v Sloveniji. A čeprav so pri nakupih slik poleg donosov v igri tudi manj otipljivi dejavniki, so vsaj v tujini umetnine pogosto obravnavane kot naložbena priložnost.

Milijonskih kupnin pri nas ne bomo našli. V Sloveniji najvišjo ceno – lahko tudi več kot 100 tisoč evrov – iztržijo dela preminulih umetnikov. Med temi izstopata modernista Zoran Mušič in Gabrijel Stupica ter veliki slovenski impresionisti Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen.

Tudi sodobna likovna dela se včasih prodajo za več deset tisoč evrov. Vseeno so galeristi, s katerimi smo govorili, mnenja, da je nakup umetnin danes dostopen širši javnosti in ni v ekskluzivni domeni ultrabogatašev.

“Obstajajo zelo dobra dela za par sto evrov,” je za Forbes Slovenija dejal Emil Šarkanj iz Galerije Hest in dodal, da dobri avtorji vrednost svojih del praviloma ohranjajo.

Da večino nakupov likovnih del pri nas vendarle opravijo ljubitelji umetnosti srednjega sloja in ne zbiratelji ali vlagatelji, opaža tudi Damjan Kosec iz galerije in dražbene hiše SLOART.

“V tem trenutku slovenski trg najbolj zanimajo dela že uveljavljenih avtorjev, ki so cenovno dostopnejša,” meni Branko Volkar iz Galerije Zala.

“Z vidika vsebine pa je največ zanimanja za pozitivne zgodbe, ki gledalcem dopuščajo, da dela sami interpretirajo skozi svojo domišljijo, in za dela, ki nekoliko provocirajo.”

Galeristi so v zadnjih letih, ko so bile gospodarske razmere nihajne, poslovali različno. Med izzivi na področju likovne umetnosti izpostavljajo porast ponaredkov klasičnih del in majhnost slovenskega trga. Kosec poudarja tudi obseg sive ekonomije, pomanjkljivo zakonodajo in premalo posluha države.

Ključna izziva slovenskih galeristov sta porast ponaredkov klasičnih del in majhnost slovenskega trga, težava pa je tudi obseg sive ekonomije, pomanjkljiva zakonodaja in premajhen posluh države.

Večni klasiki

V ljubljanski galeriji Ex Arte so letos prodali eno izmed Mušičevih slik za nekaj manj kot 200 tisoč evrov, je dejal Žbona. Ex Arte prodaja predvsem dela pokojnih avtorjev, po njegovih besedah po tržni vrednosti izstopa Mušič.

Njegova dela v zadnjih letih dosegajo višje cene od impresionistov, ki so kraljevali ob koncu prejšnjega stoletja. Medtem ko se lahko Mušičeva slika proda za več kot 200 tisoč evrov, se slika kakšnega od impresionistov težko proda za več kot 100 tisoč evrov, ugotavlja.

“Bazen kupcev za slovenske impresioniste je Slovenija z obrobjem zamejskih Slovencev. Medtem je kupce za Mušičeva dela mogoče najti po vsem svetu. Svetovna središča, kjer je Mušič zanimiv, so Pariz, Italija, Japonska, ZDA,” pravi Žbona.

Šarkanj, ki med klasiki drži predvsem dela impresionistov in lani preminulega Franceta Slane, in Volkar se strinjata, da Mušič dosega najvišje cene.

A Šarkanj opozarja, da se pri tem avtorju pojavlja veliko ponaredkov ali slik, ki so napačno pripisane njemu. Na trgu je namreč več avtorjev s tem priimkom. Dodaja še, da je Mušič Slovenec samo za nas, “v večini katalogov pa ga navajajo kot Italijana”.

“Pri klasični umetnosti – če bi sem šteli od moderne nazaj proti impresionizmu – se cene gibljejo od 5 tisoč do 50 tisoč evrov. Najbolj kvalitetna dela lahko dosežejo tudi ceno do 100 tisoč evrov in več,” pove Volkar.

Dela impresionistov dosegajo cene od 10 do 50 tisoč evrov, pravi Šarkanj, ki ima v ponudbi dela Jakopiča, Jame in Groharja. Slano je prodal za največ 45 tisoč evrov, povprečna cena za njegovo delo pa znaša med dva in pet tisoč evri.

Kosec v Mušičev rang uvršča še njegovega sodobnika Stupico, čigar platna v oljni tehniki so redka in bi lahko dosegla cene med 100 in 200 tisoč evri.

Svež veter

Medtem ko pri Ex Arte prodajajo predvsem klasike, se galeriji Hest in SLOART osredotočata bolj na sodobne umetnike.

V Galeriji Hest, ki posluje v Mariboru in Ljubljani, se cene za likovna dela živečih avtorjev gibljejo med 5 in 10 tisoč evrov. Med temi avtorji Šarkanj izpostavlja Marka Jakšeta, Marušo Šuštar in Anjo Jerčič.

“Sodobnega avtorja Marka Jakšeta, ki je Slovenijo zastopal na beneškem bienalu, smo pred dvema mesecema prodali tudi za 60 tisoč evrov,” pravi Šarkanj. To je za galerijo najdražje prodana slika letos.

Ljubljanska galerija Zala v zadnjem letu beleži “lep odziv” na dela mladih slikark Tee Kralj, Monike Slemc Klavžar in Anastazije Pirnat ter slikarja Vladimirja Lebna, pove Volkar. Sodobna dela se po njegovih besedah v povprečju prodajajo med 1.500 in 10 tisoč evri, bolj uveljavljena imena tudi do 20 tisoč evrov. Tako pri nas kot v tujini so najpogostejše transakcije do 50 tisoč evrov.

“Na slovenskem trgu je razlika med ceno za sodobno in preteklo slikarsko produkcijo lahko pri določenih avtorjih tudi nekajkratna,” pojasnjuje galerist.

Pri SLOART so “največjo registrirano prodajo živečih umetnikov v zadnjih nekaj letih” zabeležili s sliko Jelen skupine Laibach. Zanjo so iztržili 45 tisoč evrov. Najbolj iskan je slikar 20. stoletja Maksim Gaspari, za njim pa njegov sodobnik Hinko Smrekar.

Sledijo mlajši sodobni avtorji, kot so Tina Dobrajc, Sašo Vrabič in Arjan Pregl, pojasni Kosec. Cene del se v povprečju gibljejo okrog 10 tisoč evrov.

“Pred leti so se cene del gibale med tri in šest tisoč evrov, letos pa smo dosegli najdražjo registrirano prodajo Gasparijevega dela pri nas v vrednosti 17 tisoč evrov. Drugo najdražje delo je bilo prodano za 9.800 evrov,” pravi.

Med mladimi avtorji pri Ex Arte prednjači Simon Kajtna, pravi Žbona.

Umetnost za vsak žep

Po oceni Kosca stane okrog 80 odstotkov del v zbirki galerije SLOART manj kot 10 tisoč evrov, kar pomeni, da si likovno umetnost lahko privošči marsikateri Slovenec. “Zdravnik, odvetnik, zaposlen v javni upravi. Če slika stane štiri tisoč evrov, to ni tako visok znesek, da si ga nihče v Sloveniji ne bi mogel privoščiti,” pravi Kosec.

Večina kupcev je Slovencev srednjega sloja. Kakšne dražje slike prodajo tudi zbirateljem, a “je teh bolj malo”, tujina pa za SLOART pomeni le okrog pet odstotkov prodaje. Tudi Žbona in Šarkanj pravita, da glavnina njunih kupcev niso bogataši oziroma vlagatelji, temveč ljubitelji umetnosti.

“Ne bi rekel niti več, da gre za bogate posameznike, saj si danes lahko vsak privošči umetnost za svoj žep,” meni Šarkanj.

“Umetnost ni bila nikoli rezervirana za elite. Dobra umetnost je dosegljiva,” pa pravi Žbona. Bogat posameznik si lahko privošči Mušiča za 200 tisoč evrov, kdor pa nima takšnega denarja, si lahko kupi Mušičevo grafiko za 800, 900 evrov.

Kupci, ki vedo, kaj hočejo

Kupci v Galeriji Zala so vsi “od zbirateljev do mimoidočih, turistov, najrazličnejših starosti in poklicev. Velikokrat pri nas po sodobni slovenski produkciji povprašujejo slovenski zbiratelji, živeči v tujini,” pravi Volkar.

Pri kupcih opaža, da imajo “precej razdelan koncept” o tem, kaj želijo zbirati ali za kakšno priložnost kupujejo delo. To pomeni, “da nekateri kupujejo dela glede na motiv, drugi povsem po navdihu, tretji po sklopu avtorjev.”

Zanimanje za določenega avtorja je običajno “največje ob izpostavitvah, sicer pa je povpraševanje razpršeno,” doda vodja galerije.

Galeristi imajo različne poglede na trende poslovanja v zadnjih letih. Žbona v Ex Arte opaža rast trga tako po številu prodaj kot po doseženih cenah. Šarkanj v Galeriji Hest pravi, da je prodaja konstantna, medtem ko so v SLOART zaznali padec prometa za 20 odstotkov na letni ravni.

V Galeriji Hest so najbolje poslovali med pandemijo covida-19. Takrat ljudje niso potovali in so imeli čas, da so videli objavljena likovna dela. Šarkanj je v tem času kupcem dostavil dela na dom.

‘Cenik prenese vse’

Določanje cen umetniških del je za neposvečenega ljubitelja umetnosti precej skrivnosten proces. Tudi galeristi priznavajo, da se cena včasih določa “po občutku”, predvsem ko gre za eksotična dela ali dela novejših avtorjev. Sicer pa ceno v največji meri določajo prejšnje prodaje.

“Ko ima slika veliko prodaj, cene ni težko določiti, saj se zanašaš na pretekle prodaje. Pri avtorjih, ki so bolj eksotični in pri katerih so prodaje bolj redke, pa nimaš podlage za definicijo cene. Tam vrednotenje poteka malo po občutku. Vsaka galerija se zanaša na to, kako so potekale prejšnje prodaje,” pove Žbona.

Dražbe umetnin se po Šarkanjevi oceni pri nas niso obnesle. Če pridete h galeristu, lahko z dobrim pogajanjem morda iztržite malce nižjo ceno od izklicne, na dražbah pa se cene praviloma dvigujejo. Temu primerna mora biti tudi cenovna politika, pravi Šarkanj.

“Trg določi ceno,” pove. “V interesu nam je, da se likovno delo proda, kar pomeni, da mora imeti realno ceno. Pogosto pa boste videli cene, ki so desetkrat previsoke – cenik prenese vse, drugo pa je, kaj se da prodati.”

Po Šarkanjevem mnenju je zato najboljši pristop transparentnost oziroma igranje “z odprtimi kartami”. Predvsem pri dražjih delih kupec in prodajalec oba vesta, kakšna je cena dela in provizija galerije, pravi.

Potem so tu še velike razlike med slikami. Mušičeva slika Konjički iz leta 1950, ki je v vrhunskem stanju, lahko na mednarodnih trgih doseže ceno do pol milijona evrov. Toda isti Konjički iz istega leta lahko na mednarodnem trgu dosegajo ceno 50, 60 tisoč evrov. Razlika je desetkratnik. Konjičke iz leta 1966 prodajajo tudi v galeriji SLOART, po ceni 15 tisoč evrov.

Siva ekonomija

“Slovenski trg je nepregleden, kar je ključni razlog, da se ne razvija,” pravi Kosec. Glavni problem je siva ekonomija, ki po njegovi oceni obsega 70–80 odstotkov trga likovne umetnosti. Prodaje brez računov onemogočajo vzpostavitev preglednega trga in predvidljivih cen za kupce.

Kosec razlog za stanje vidi v neustrezni davčni politiki in neodzivnosti države na prošnje po spremembah. Če galerija proda delo umetnika, ki nima statusa samozaposlenega v kulturi – če je umetnik denimo upokojen – država z vsemi davki na avtorsko pogodbo pobere približno 65 odstotkov kupnine, pravi Kosec.

Pri samozaposlenih v kulturi pa je problem, da imajo cenzus določen pri 20 tisoč evrih zaslužka. Če ta znesek presežejo, jim ministrstvo vzame status in preneha plačevati prispevke. “Ko umetnik do junija zasluži recimo 10 tisoč evrov, obenem pa ne ve, ali bo novembra dobil kakšno naročilo, avtomatsko neha poslovati z računi. To je sistemsko povsem neurejeno, države pa ta trg sploh ne zanima.”