Kako Slovenka išče stotine delavcev v eni vodilnih hotelskih verig na Hrvaškem

Na leto sprejmejo približno 1.000 novih sezonskih delavcev, za ta dela pa se prijavi po 7.000 kandidatov. V Maistra Hospitality Groupu imajo že cele ekipe, ki urejajo administracijo v zvezi z dovoljenji za bivanje in delo tujcev.

Kot pove Tina Turk Lupieri, direktorica za človeške vire, imajo v ekipi tudi tako imenovanega runnerja (tekača). Njegova naloga je čakanje v vrsti na policijskih postajah, kjer urejajo dovoljenja za bivanje tujcev.

Največji del sezonskih delavcev še vedno najdejo v regiji, a so v zadnjih letih začeli zaposlovati tudi tiste z Daljnega vzhoda. Po besedah Lupieri so se za najprimernejše izkazali Filipinci. Ti so nam zelo podobni, delovni in izobraženi ter imajo znanja, ki jih potrebujejo zaposlovalci.

Dolgotrajni postopki za delavce z Daljnega vzhoda

Poudarja, da bi, tako kot večina zaposlovalcev, pozdravila vsako administrativno spremembo, ki bi pospešila in olajšala postopek izdajanja delovnih dovoljenj in vizumov. Pri zaposlovanju tujcev z Daljnega vzhoda postopek v najboljšem primeru traja šest mesecev od trenutka, ko ugotovijo, da potrebujejo določeno število delavcev, pa do takrat, ko ti dejansko pridejo.

Sektor gostinstva in turizma je drugi po številu tujih delavcev na Hrvaškem, vendar številke iz leta v leto rastejo in se približujejo neslavnemu prvaku, gradbeništvu.

V podjetju Maistra Hospitality Group razmerje med domačimi in tujimi delavci vendarle ni dramatično. Od skupaj 5000 zaposlenih, kolikor jih imajo na vrhuncu sezone, je približno 20 odstotkov tujcev, večinoma iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Severne Makedonije.

Približno 20 odstotkov tujih delavcev je večinoma iz BiH, Srbije in Severne Makedonije.

Tina Turk Lupieri, Maistra Hospitality Group

“Z vidika sektorja človeških virov so to le administrativno tujci, ki jim je treba urediti delovna dovoljenja, a so kulturološko podobni okolju, v katerem delujemo. Tudi jezikovnih ovir ni. Po drugi strani je tujcev iz daljnih dežel približno štiri odstotke, večinoma s Filipinov in iz Tajske. Gre za približno 200 ljudi. Pri njihovem vključevanju v delovne procese pa dejansko govorimo o tujcih, o jezikovnih preprekah, različnih življenjskih navadah in potrebi po kulturološki integraciji,” pojasnjuje Lupieri.

Kako učiti zaposlene, ki ne znajo jezika

Kot pravi, se skozi vse to učijo, kako takšen proces zaposlovanja deluje. Pred tem, na primer, se niso nikoli pogovarjali, kako je delati z nekom, ki ne govori tvojega jezika. Filipinci, recimo, zelo dobro govorijo angleško, a se na Hrvaškem srečujejo z zaposlenimi, od katerih vsi ne obvladajo angleščine.

Po drugi strani pa Tajci praviloma angleško govorijo zelo slabo in se med delom naučijo osnovnih besed v angleščini ter hrvaščini.

Vprašamo jo, kako jih naučijo delati v podjetju, če ne znajo jezika.

“Učimo jih tako, da jim kažemo postopke in da spremljajo delo. Pri čiščenju prostorov obstajajo jasna pravila in merila, kako mora biti soba očiščena in kako se to najučinkoviteje naredi. Tudi sicer mora pri uvajanju v delo nekdo najprej pokazati in nato spremljati izvajanje dela, nadzorovati in biti mentor,” pojasnjuje Lupieri.

V Istro jo je pripeljala ljubezen

Lokacija, na kateri se pogovarjamo o zaposlovanju tujih delavcev, je nekoliko nenavadna – ultra sodobni in pravkar odprti hotel Zonar Zagreb (nekdanji hotel Panorama), v katerem je večina zaposlenih domačinov iz mesta in okolice.

Sedimo v temni, zanimivo zasnovani mini konferenčni dvorani Moon v pritličju, temeljita preureditev hotela z vrsto velikih umetniških instalacij je delo arhitektov večkrat nagrajenega Studia UP in likovnega umetnika ter oblikovalca Silvija Vujičića.

Sogovornica nam razlaga, da je v podjetju Maistra Hospitality Group že 11 let in da je prišla iz Slovenije, po karieri na področju svetovanja in bančništva.

V Istro in potem tamkajšnje vodilno hotelsko podjetje v luksuznem segmentu jo je pripeljala ljubezen. Soprog prihaja iz Vodnjana, v katerem družina goji oljke.

Čeprav lahko verjetno bolj razume tuje delavce kot menedžerji, ki niso nikoli delali v kakšnem drugem okolju, je kljub vsemu težko primerjati te izkušnje.

Idealno bi bilo, da bi delalo lokalno prebivalstvo, ampak …

Vprašamo jo, kako pomembno se jim zdi v podjetju, da bi obdržali razmerje 80 : 20 med domačimi in tujimi zaposlenimi, in ali se v tem kontekstu ukvarjajo s politiko plač. Odgovori nam po ovinkih.

“Naš cilj je imeti delavce z veščinami in znanji, ki jih potrebujemo. Da bi bili delavci zadovoljni s pogoji dela. Da bi se sezonski delavci vračali in da bi zaposleni za nedoločen čas ostali pri nas.

Idealno bi bilo, da bi v naših nastanitvah delalo samo lokalno prebivalstvo, vendar je to iluzija, še posebej na poletnih počitniških destinacijah. Morda je Zagreb destinacija, v kateri bi bili lahko vsi zaposleni iz neposredne okolice, kot je to v Zonarju, videli pa bomo, ali bo tako tudi v Splitu, kjer ravno poteka obnova hotela Marjan,” pravi.

Dodaja, da po njenem mnenju v podjetju Maistra Hospitality Group ne bodo presegli ravni 30 odstotkov tujih delavcev oziroma deset odstotkov tistih iz oddaljenih držav.

Višine plač ne razkriva. V nasprotju z nekaterimi drugimi domačimi hotelirji jih ne objavljajo niti v kampanjah za zaposlovanje.

Lupieri pravi le, da število zaposlenih in delež tistih, ki se vračajo, potrjujeta, da so konkurenčni na trgu dela, zaposleni pa cenijo stabilnost poslovanja podjetja Maistra Hospitality Group, dobre pogoje dela v najbolj atraktivnih objektih in lokacijah na Hrvaškem ter delo v sodobnem in prijateljskem ozračju.

Kot veliko prednost izpostavlja veliko število objektov, ki so odprti vse leto, zato tudi lahko ponujajo službe vse leto.

“Zato je 80 odstotkov delavcev iz Hrvaške. S svojo ponudbo lahko večjemu številu zaposlenih omogočimo delo vse leto,” pojasnjuje.

“Domačini enostavno niso več pripravljeni sprejeti nekaterih del”

Kljub vsemu v pogovoru vztrajamo, da so plače v hrvaškem turizmu daleč od tistih na Zahodu in da bodo ljudje mogoče odhajali. Odgovarja, da skušajo biti konkurenčni glede na sosednje države, a priznava, da je pri nekaterih manj zahtevnih delih razlika tudi 50 odstotkov, pri delovnih mestih natakarja ali delavca v kuhinji pa so plače 30 odstotkov nižje.

Ob tem zatrjuje, da za najnižje uvrščena delovna mesta, kot so sobarice ali delavci v kuhinji, za vrhunec sezone ne bi mogli najti dovolj domačih delavcev, tudi če bi plače dvignili za 30 ali 40 odstotkov.

“To je težava vseh razvitih držav, kjer število prebivalcev pada. Domačini enostavno niso več pripravljeni sprejeti nekaterih del. Eno je višina plače, drugo pa motivacija za delo.

Če v Rovinju ponujate sezonsko delo s plačano namestitvijo in zagotovljeno prehrano ter plačo 1.000 evrov neto in ne dobite delavca, pomeni, da jih v tej okolici ni.

Tina Turk Lupieri, Maistra Hospitality Group

Če v Rovinju ponujate sezonsko delo s plačano namestitvijo in zagotovljeno prehrano ter plačo 1.000 evrov neto in ob teh pogojih ne dobite delavca, to pomeni, da jih v tej okolici ni oziroma da je tam dovolj služb za celoletno delo.

Za sezonska dela moramo najti delavce, ki so na to pripravljeni, saj to pomeni, da so del leta ločeni od družin,” poudarja Lupieri.

In kakšna je fluktuacija zaposlenih?

“Če pogledamo leti 2018 in 2019, je bila fluktuacija na naših destinacijah v Istri 30-odstotna, kar pomeni, da se je 70 odstotkov delavcev vrnilo k nam ali ostalo zaposlenih. To je v primerjavi s številkami za to območje na mednarodni ravni zelo dobro.

V prvem letu covida smo imeli večji odliv, a če to sezono primerjamo s sezono 2022, smo prišli na 75 odstotkov delavcev, ki ostanejo oziroma so se na destinacijah v Istri vrnili. Na destinaciji Zagreb pa je ta obseg skoraj 90-odstoten,” pojasnjuje Lupieri.

Plačan prihod na Hrvaško, ne pa še pot domov na letni dopust

V pogovoru se vrnemo na temo najemanja tujcev, še posebej iz oddaljenih azijskih držav. Bodo ostali oziroma se bodo vračali?

Zdaj jim povrnejo strošek prihoda na Hrvaško, konkurenčne države pa jim plačajo tudi že odhod domov na letni dopust in vnovično vrnitev na delo.

“Mi tega trenutno ne plačamo, a razmišljamo o tem. Zanje tekmujemo z drugimi državami, in če ne bomo konkurenčni, bomo morali preučiti tudi to možnost, vendar za to potrebujemo še kako leto izkušenj. Zastavlja se vprašanje, kolikšen strošek je to in ali se izplača glede na nekatere druge načine zaposlovanja,” pravi Lupieri.

Za najnižje rangirana delovna mesta za vrh sezone ne bi mogli najti dovolj domačih delavcev, tudi če bi plače dvignili za 30 ali 40 odstotkov.

Dodaja, da je veliko delavcev iz oddaljenih držav, ki prihajajo na Hrvaško, pred tem delalo v arabskih državah. Tam je po njihovih izkušnjah in pripovedovanju odnos do delavcev zelo slab.

“Za nas je normalno, da smo vljudni, da se ne žalimo in smo človeški v odnosu do zaposlenih. V pogovorih z nami nam povedo, da to vidijo kot našo pozitivno prednost.

Cenijo ta odnos in plače, ki so primerljive s tistimi, ki so jih prejemali v arabskih državah. Te seveda niso konkurenčne plačam v Franciji, na Portugalskem ali v Nemčiji, zato bodo v nekem trenutku ti delavci verjetno odšli drugam,” zaključuje.

Zaradi vse večjega števila tujcev iz oddaljenih držav se še bolj trudijo, da so delovni procesi standardizirani, navodila pa jasna. Pravi, da tujci to od njih tudi pričakujejo. Zaradi življenjskih okoliščin so pripravljeni za leto, dve oditi daleč od družin in so na splošno motivirani, da učinkovito opravijo svoje delo.

Tudi dejansko živeti raznolikost, o kateri tako radi govorimo

“Ko sem govorila z njimi in jih vprašala, kaj počnejo v prostem času, so odgovorili, da počivajo. Zunaj delovnega časa nimajo kakšnih hobijev ali dodatnih dejavnosti. Prišli so delat, tu bodo leto ali dve, njihovi otroci pa so ostali v domači državi in zanje skrbijo sorodniki. Takšne okoliščine so morali sprejeti in to moramo spoštovati,” sporoča naša sogovornica.

Vprašanje je, koliko lokalne skupnosti zdaj dejavno podpirajo integracijo tujih delavcev, je pa to priložnost za vse nas.

Tina Turk Lupieri, Maistra Hospitality Group

Dodaja, da v njenem podjetju nenehno izboljšujejo delovni proces in si prizadevajo za boljše upravljanje poslovanja.

Prav tako si prizadevajo, da bi čim več njihovih sezonskih delavcev vseeno živelo blizu delovnega mesta, si ustvarilo družino in da bi njihovi otroci obiskovali vrtce, pravi Lupieri.

Se pa zastavlja vprašanje, ali na Hrvaškem obstaja strategija za integracijo teh delavcev, ali kdo razmišlja o tem, kako se lahko vključijo v okolje.

Lupieri meni, da je to skoraj enako težko za nekoga iz Slavonije, Vrnjačke Banje ali pa Manile, ko se seli v novo okolje. Izpostavlja, da morate urediti enake stvari. “Najti morate stanovanje, otroški vrtec, zdravnika … Vprašanje je, koliko lokalne skupnosti zdaj dejavno podpirajo takšno integracijo. Je pa to priložnost za vse nas, da dejansko živimo raznolikost in vključevanje, o katerih tako radi govorimo.”

Avtorica članka je Gordana Grgas, Forbes Hrvaška.