Vodik v osrčju načrtov za ‘ozelenitev’ Šaleške doline

Če se peljete po zahodni strani Šaleške doline, ne morete zgrešiti belih dimnatih stebrov, ki se vijejo proti nebu.

Prav v Šoštanju, kjer danes obratuje termoelektrarna in simbolizira fosilno obdobje, ki se mu napoveduje konec, bo po načrtih do konca desetletja nastala vodikova dolina. Tri države, 37 partnerjev in 790 milijonov evrov so glavne številke projekta, enega največjih na prehodu v nizkoogljično družbo pri nas.

Za zdaj je zagotovljen manjši del financiranja. Evropski sklad Clean Hydrogen Partnership, ki ga financira Evropska komisija, je konec januarja mednarodnemu konzorciju partnerjev iz Slovenije, Hrvaške in Italije dodelil 25 milijonov evrov za izvedbo projekta vodikove doline.

Drugod po Evropi so že načrti za vodikove doline, a gre praviloma za projekte na manjši površini, medtem ko mi združujemo lokacije v treh državah.

dr. Jerneja Sedlar, HSE

Vodilni partner v projektu je Holding Slovenske elektrarne (HSE), osnovni cilj pa je v šestih letih vzpostaviti sistem za letno proizvodnjo pet tisoč ton vodika iz obnovljivih virov energije, ki bi ga potem uporabili v industriji, prometu in energetiki.

Poleg družb iz skupine HSE so iz Slovenije vključeni še podjetja Ecubes, Steklarna Hrastnik in Salonit Anhovo ter Univerza v Ljubljani in ministrstvo za infrastrukturo.

Nova stava na vodik

Pospešek je projekt dobil lani, ko je Evropska komisija po februarskem začetku vojne v Ukrajini in posledičnih turbulencah v energetski oskrbi Evrope povečala vlaganja v razvoj vodikove infrastrukture.

Ta se danes že proizvaja, a ga več kot 95 odstotkov pridobimo iz zemeljskega plina v tako imenovanem postopku parnega reforminga, pri katerem se sproščajo velike količine ogljikovega dioksida. To pomeni, da ne gre za čisto energijo.

Evropska komisija je tako v zadnjem letu namenila več sto milijonov spodbud za razvoj proizvodnje tako imenovanega zelenega vodika, proizvedenega z elektrolizo – cepljenjem vode na vodik in kisik, ki jo poganja elektrika iz sonca ali vetra.

Med večjimi izbranimi projekti je že omenjena Severnojadranska vodikova dolina. Do leta 2030 morajo sodelujoči omogočiti proizvodnjo z letno zmogljivostjo pet tisoč ton vodika, od tega tri tisoč na lokaciji šoštanjske termoelektrarne, ki je v lasti HSE.

Ambiciozni načrti

Severnojadranska vodikova dolina je drugačna od drugih vodikovih dolin po Evropi, pravi dr. Jerneja Sedlar, namestnica vodje projekta v HSE.

“Drugod po Evropi so že načrti za vodikove doline, a gre praviloma za projekte na manjši površini, medtem ko mi združujemo lokacije v treh državah. Poleg tega so se drugod osredotočili na en segment vodikove ekonomije – na proizvodnjo, na razvoj komponent za transport vodika ali pa na uporabo v industriji. Projekt Severnojadranska vodikova dolina pa predvideva vzpostavitev celotnega ekosistema: od proizvodnje in transporta do rabe v industriji in prometu.”

Ena od zavez iz pogodbe o evropskem sofinanciranju je namreč, da se petina proizvodnje transportira v tujino.

V Šoštanju je veliko prostora za različne projekte in tehnologije in vodik smo videli kot eno boljših možnosti za gradnjo v kratkem času.

dr. Jerneja Sedlar, HSE

Gre za ambiciozne načrte z energentom, ki danes velja za neučinkovitega in neekonomičnega. Dr. Blaž Likozar, strokovnjak za vodikove tehnologije s Kemijskega inštituta, je lani za N1 dejal, da je raba električne energije “praktično vedno” bolj učinkovita kot raba vodika, kjer je to mogoče. “A za dolgoročno shranjevanje energije je vodik kljub slabi učinkovitosti praktično edina realistična možnost.”

Interes pa ima tudi industrija. V steklarski panogi si denimo obetajo, da bi vodik lahko uporabljali za taljenje stekla, s čimer bi rešili izziv razogljičenja v tej panogi.

Dr. Sedlar je dejala, da je prav zato v konzorciju več industrijskih podjetij. “Za rabo vodika se zanimajo cementarne na Hrvaškem, cementarne in steklarne v Sloveniji, jeklarska industrija v Furlaniji – Julijski krajini,” razlaga sogovornica. Kakšen je potencial vodika, bo po njenih besedah znano po tem, ko bosta vzpostavljena testna proizvodnja in poslovni model.

Kaj po Tešu?

Nosilni partner Severnojadranske vodikove doline je, kot že omenjeno, HSE, ki je pred velikim izzivom zaprtja premogovne termoelektrarne v Šoštanju. Ta je lani pomenila skoraj polovico proizvodnega portfelja skupine.

Slovenija si je zadala cilj, da bo do leta 2033 izstopila iz premoga, prav mogoče pa je, da se bo to zgodilo že nekaj let prej.

“Izpad bomo v HSE nadomeščali s hidroelektrarnami, sončnimi in vetrnimi elektrarnami ter tudi elektrarnami na plin in lesno biomaso. Na šoštanjski lokaciji pa tudi s proizvodnjo vodika,” je povedala dr. Sedlar.

“Leta 2019 smo začeli iskati potencialne projekte za prestrukturiranje Termoelektrarne Šoštanj in celotne Šaleške doline. Lani so nas kot največjega proizvajalca električne energije v Sloveniji povabili k sodelovanju pri vzpostavitvi proizvodnje vodika. V Šoštanju je veliko prostora za različne projekte in tehnologije in vodik smo videli kot eno boljših možnosti za gradnjo v kratkem času.”

Najprej pa plavajoča fotovoltaika

Projekt so zagnali septembra, eden od 17 pilotnih projektov partnerjev pa je vzpostavitev proizvodnje vodika na lokaciji šoštanjske termoelektrarne. Tu vodik proizvajajo že danes, in sicer v postopkih hlajenja generatorjev na petem in šestem bloku, a gre za tako imenovani sivi vodik.

Za proizvodnjo zelenega vodika, ki je cilj projekta, potrebujejo električno energijo iz obnovljivih virov, ki jo v HSE nameravajo dobiti iz sončnih elektrarn na bližnjih jezerih.

Cilj je, da bi do sredine leta 2026 začeli proizvajati prve kilograme vodika.

Letos poleti je začel veljati zakon, ki dovoljuje umeščanje fotonapetostnih naprav na Družmirsko in Velenjsko jezero. “Viški proizvodnje se bodo pretakali v elektrolizer, ki proizvede vodik ter odvečno toploto. Vodik se potem lahko komprimira in uporablja v prometu ali industriji, toplota pa za daljinsko ogrevanje Šaleške doline,” je idejo projekta pojasnila dr. Sedlar.

V obdobju, ko bo sončne energije manj, naj bi za proizvodnjo uporabljali viške iz drugih obnovljivih virov, ki jih ima HSE, torej predvsem hidroelektrarn.

V HSE trenutno pripravljajo dokumentacijo za začetek umeščanja sončne elektrarne moči 140 megavatov, kdaj bi jo lahko priklopili, pa je po besedah dr. Sedlar trenutno težko oceniti. “O časovnem okviru bomo lahko govorili, ko bo vložena pobuda za spremembo državnega prostorskega načrta (DPN) in ko prejmemo večino mnenj načrtovalcev urejanja prostora.”

V upanju na evropsko podporo

V Šoštanju pa začenjajo postopke za vzpostavitev proizvodnje vodika. V HSE trenutno pripravljajo projektno in investicijsko dokumentacijo za pridobitev dovoljenj in izvedbo javnega naročila ter iščejo potencialne dobavitelje komponent. “Trenutno je kar veliko povpraševanja po elektrolizerjih in polnilnicah, zato so temu primerne tudi čakalne dobe za samo postavitev,” je dejala dr. Sedlar.

Ocena vrednosti naložbe za prvo fazo je 246 milijonov evrov, od tega bi 175 milijonov evrov prispevali slovenski partnerji s HSE na čelu.

V prvi fazi načrtujejo testno proizvodnjo. Cilj je, da bi do sredine leta 2026 začeli proizvajati prve kilograme vodika.

Ocena vrednosti naložbe za prvo fazo je 246 milijonov evrov, od tega bi 175 milijonov evrov prispevali slovenski partnerji s HSE na čelu. Celotna naložba je vredna 790 milijonov evrov, od tega bi 245 milijonov prispevali slovenski partnerji, 338 milijonov evrov hrvaški in 107 milijonov evrov italijanski. Dr. Sedlar je dejala, da gre za grobo oceno, saj zdaj zbirajo podatke o cenah komponent, ki bodo omogočile bolj natančno oceno.

Finančna konstrukcija pa še ni zaprta. Od virov financiranja imajo zdaj zagotovljenih 25 evropskih milijonov, HSE pa se po besedah sogovornice nadeja še drugih finančnih spodbud. Računa na sredstva iz Sklada EU za pravičen prehod, ki je pomemben za prestrukturiranje regije, ter Sklada EU za modernizacijo.

V okviru tega EU podpira energijske sisteme in izboljšanje energetske učinkovitosti, Slovenija pa je v obdobju med 2020 in 2024 prvič upravičena do sredstev iz sklada.