Začenja se ključna faza 200-milijonskega projekta

Gradbena podjetja Riko, CGP Novo mesto, Kolektor CPG in Kostak iz Krškega zaključujejo urejanje okoliške infrastrukture na območju bodočega odlagališča za nizko- in srednjeradioaktivne jedrske odpadke na Vrbini pri Krškem.

Predvidoma prihodnji mesec pa bodo začela gradnjo osrednjega objekta odlagališča, posebnega podzemnega silosa za odpadke.

Do zdaj so oddani trije od štirih večjih razpisov 200-milijonskega projekta, je na srečanju z novinarji pojasnil direktor Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO) z nekaj manj kot 30 zaposlenimi Sandi Viršek.

Kaj vse zajema projekt in koliko bo stal?

Prvi razpis se je nanašal na izdelavo posebnih betonskih blokov, razvitih posebej za to skladišče. Posel je dobil novomeški gradbinec CGP.

Drugi razpis je zajemal izgradnjo infrastrukture, dobil ga je Riko skupaj s Kolektorjem, CGP in Kostakom iz Krškega. Dela grejo h koncu – izvajalci so rekonstruirali Vrbinsko cesto, položili komunikacijske vode, uredili javno razsvetljavo, pločnike, kolesarsko pot, postavili ograjo okoli lokacije. Do končanja projekta pa morajo zagotavljati tudi tehnično in fizično varovanje lokacije.

Pravkar je bil končan tretji razpis, ki zajema samo gradnjo podzemnega odlagališča. Prejšnji teden je namreč pravnomočen postal sklep o izbiri izvajalca. Agencija je prejela dve ponudbi, eno domačo in eno tujo, ter tudi tokrat izbrala konzorcij Riko-Kolektor-CGP-Kostak.

Aktiven pa je četrti razpis, ki je bil objavljen pred 10 dnevi in se nanaša na izgradnjo dvigala za podzemno odlagališče. S tem bodo posebne bloke z jedrskimi odpadki zlagali v silos.

Celoten projekt, ki zajema štiri navedene razpise in več manjših, je skupaj vreden okoli 200 milijonov evrov. V to so vključeni tudi stroški priprave dokumentacije, umeščanja in podobno.

Celoten projekt, ki zajema štiri večje razpise in več manjših, je skupaj vreden okoli 200 milijonov evrov. V to so vključeni tudi stroški priprave dokumentacije, umeščanja in podobno.

Sandi Viršek, direktor ARAO

Koliko radioaktivnih odpadkov imamo?

Nizko- in srednjeradioaktivni jedrski odpadki pri nas nastajajo predvsem v krški nuklearki – ne pa samo tam.

Kot je pojasnil direktor ARAO Viršek, NEK ustvari 90 odstotkov teh odpadkov, ki jih danes hrani v skladišču na lokaciji elektrarne. Odpadki pa nastajajo tudi drugje, denimo v bolnišnicah in določenih industrijskih podjetjih. Po njegovih besedah so bili do zdaj poleg nuklearke največji vir radioaktivnih odpadkov v Sloveniji ionizacijski javljalniki požara, ki vsebujejo manjšo količino americija.

Letno tako nastane med 30 in 50 kubičnimi metri nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Doslej se jih je nabralo skupaj okoli 2.400 kubičnih metrov.

Kakšno bo skladišče na Vrbini?

Na Vrbini zdaj začenjajo graditi poseben podzemni silos na globini med 60 in 20 metri pod površjem.

Po odprtju odlagališča bodo sode z radioaktivnimi odpadki zložili v posebne betonske zabojnike zmogljivosti dva krat dva krat 3,3 metra. Te zabojnike bodo nato prenesli v silos, v katerem bo prostora za 990 zabojnikov (99 v eno plast, skupaj bo deset plasti), ki bodo iz varnostnih razlogov ločeni s posebnimi betonskimi pregradami.

Z obstoječimi količinami odpadkov bodo po oceni Virška napolnili med 200 in 300 zabojniki.

Ko bo silos poln, pride čez približno meter debela plast betona tudi na vrhu, čez pa še plast gline. Tudi sicer je po navedbah Virška silos predviden na lokaciji, kjer je ustrezna sestava tal. Gre za melj, ki je slabo prepusten.

Kdaj bo odlagališče zgrajeno?

Odlagališče naj bi začelo poskusno obratovati v letu 2027, torej čez tri leta. Kot je pojasnil Viršek, je faza poskusnega obratovanja po zakonu nujna za vse jedrske objekte.

V poskusni fazi bi v silos že lahko prenesli nekaj odpadkov, a le toliko, da bi jih, če bi šlo kaj narobe, lahko vzeli ven. Tako je po Virškovih besedah najprej predvideno, da bodo zapolnili dve od desetih plasti v silosu.

Kaj sledi po koncu poskusne faze?

Po poskusni fazi bi na Vrbino preselili vse odpadke iz Krškega in ljubljanskega Brinja. To bi lahko po oceni Virška naredili v petih letih. Potem bi odlagališče prešlo v fazo mirovanja, ko bi ga aktivno nadzorovali, ne bi pa odlagali novih odpadkov.

Pred koncem obratovalne dobe NEK, ki je trenutno podaljšana do leta 2043, pa bi odlagališče znova aktivirali.

Po letu 2050 bi potem odlagališče zaprli. Temu bi sledilo 50 let aktivnega monitoringa in še 250 let pasivnega nadzora. Na sami lokaciji podzemnega objekta bi bila v tem času omejena raba zemljišča, drugje neomejena raba takoj po zaprtju.

Na lokaciji naj bi bilo ves čas zaposlenih okoli 15 ljudi, predvsem skladiščnikov in varnostnikov, ki jih agencija želi zaposliti že v času gradnje in sproti izobraziti za to delo.

Ali gre lahko kaj narobe?

Na vprašanje, ali je odlagališče tvegana lokacija oziroma ali je kje v tujini pri gradnji ali obratovanju odlagališč prišlo do kakšnih težav, je Viršek dejal, da na agenciji takega primera ne poznajo. Odlagališča imajo skoraj vse evropske države.

“Gre za robusten objekt, brez nekih aktivnih tehnoloških elementov,” je dejal.

Bruno Glaser, direktor za jedrske novogradnje v Gen energiji, je pojasnil, da ima vsak tak objekt načrt zaščite in reševanja ter ustrezne postopke varnostnega preverjanja pred začetkom obratovanja. Zabojnik za odpadke je med drugim moral prestati test trdnosti, v okviru katerega so ga spustili z določene višine. Lokacija pa je testirana za primer padca komercialnega letala ali močnega potresa.

Se lahko odlagališče širi?

Agencija je pridobila okoljevarstveno soglasje za dva silosa, gradbeno dovoljenje pa le za enega – tega, ki ga bo zdaj gradila. V prvi fazi so tu predvideni odpadki za slovensko polovico NEK in ostale odpadke, ki jih imamo, je dejal Viršek.

A poraja se vprašanje, ali bi lahko skladišče razširili še za hrvaško polovico odpadkov ali pa za morebitne potrebe v primeru odločitve za JEK2, ki bo predvidoma precej močnejša od prvega bloka.

Hrvati za zdaj nimajo rešenega vprašanja hrambe odpadkov za svojo polovico, a načrtujejo, da bi odlagališče uredili v nekdanji vojašnici Čerkezovac, je dejal Viršek. S Slovenijo naj ne bi tekli pogovori o morebitnem skladiščenju odpadkov pri nas.

Glede JEK2 je – kot napisano – na lokaciji mogoča postavitev še enega silosa. Po besedah Virška pa agencija za zdaj nima mandata, da bi načrtovala odlagališče za morebiten drugi blok.

Kaj pa visokoradioaktivni odpadki?

Visokoradioaktivni odpadki so obravnavani posebej, saj potrebujejo precej dlje časa, da se stopnja radioaktivnosti zmanjša na sprejemljivo.

V Sloveniji jih imamo zdaj za nekaj deset kubičnih metrov. Hranimo jih v bazenu v krški nuklearki in od lani tudi v suhem skladišču izrabljenega goriva. Gre za posebno stavbo z armiranimi betonskimi stenami, debelimi 1,75 metra, kjer ves čas tečejo meritve sevanja. Skladišče, v katerem se gorivo hladi s kroženjem zraka, je po navedbah pristojnih bolj varno.

Agencija načrtuje tudi podzemno odlagališče visokoradioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, a so načrti v začetni fazi. Po besedah Virška Slovenija ta projekt vodi dvotirno: ena možnost je gradnja skupnega skladišča s Hrvati, druga pa iskanje mednarodne rešitve, v okviru katere bi se povezalo več držav.

Trenutno so v Evropi v gradnji tri tovrstna skladišča, ki se zaradi večje radioaktivnosti projektirajo okoli 500 metrov pod zemljo.

Generalni direktor Gen energije Dejan Paravan je na srečanju z novinarji povedal, da bodo od prvotno osmih potencialnih različic moči nove nuklearke v Krškem (JEK2) zelo verjetno kmalu odpadle tri različice z dvema reaktorjema, piše STA. Med razlogi so tudi izzivi priključitve na prenosno omrežje, je dejal Paravan. Premier Robert Golob je februarja dejal, da izsledki analize zmogljivosti omrežja kažejo, da lahko priklopimo elektrarno moči do 2.400 megavatov (MW). Moč elektrarne naj bi natančneje opredelili v pobudi za začetek prostorskega načrtovanja, ki naj bi bila končana do sredine maja.