Iz Železnikov vse do Fidžija: vsega je bila kriva stara žaga

Za Mebor zelo verjetno še niste slišali, če niste ravno iz okolice Železnikov ali če vas ne zanimajo žagarski stroji. Je pa to eno tistih slovenskih podjetij, od katerih se je mogoče učiti. Skozi njegovo zgodbo postane jasno, zakaj.

Inovacije serijsko

V Meborju, ki je v lasti družine Mesec, izdelujejo različne žagarske stroje. Linije za razrez hlodovine so v celoti plod njihovega znanja. Dobička, ki ga vsako leto ustvarijo nekaj milijonov, si ne izplačujejo, temveč ga deloma vlagajo v posodabljanje proizvodnje, preostalo pa v razvoj. “V razvojnem oddelku dela okrog ljudi, pretežno so to strojni inženirji ter tisti, ki skrbijo za avtomatizacijo in optimizacijo, da stroji potrebujejo čim manj delovne sile in režejo s kar najboljšim izkoristkom lesa,” pove Simon Mesec, eden od treh sinov, ki so pred dvema letoma prevzeli vodenje družinskega podjetja.

Čeprav njihovi žagarski stroji veljajo za ene tehnološko najbolj naprednih na trgu, se s patenti ne ukvarjajo preveč. “Ne gremo za tem, da bi ščitili staro, vsega se tudi ne da patentirati. Bolj težimo k temu, da razvijamo vedno nekaj novega, da smo drugačni in boljši od drugih. Na leto naredimo veliko izboljšav in razvijemo v povprečju pet novih strojev. Če pogledamo konkurenco po tem kriteriju, smo v veliki prednosti. Glavni poudarek je res na razvoju, saj je osnova dober izdelek, na katerem potem vse gradimo,” strategijo podjetja razloži Mesec.

Zaradi nenehnega inoviranja in izboljšav stroje lahko prodajajo po visokih cenah. To se na koncu odraža v visoki dodani vrednosti na zaposlenega. Ta v Meborju znaša blizu 100.000 evrov, kar je skoraj dvakratnik slovenskega povprečja.

Razpršeni kupci

Mebor prodaja žagarskim obratom v več kot 70 držav. Močna razpršenost trgov zmanjšuje tveganja. Posamezni trg običanjo dosega 15 odstotkov njihove prodaje. Najmočnejši so trenutno poljski, slovenski in francoski, prodajajo na Slovaško, Češko, v Nemčijo, Romunijo, Avstrijo, Združeno kraljestvo, Balkan, Baltik. Njihovi stroji se najdejo tudi v Avstraliji, na Tahitiju in Slonokoščeni obali.

Predvsem na srbskem trgu naročila letos hitro rastejo. Severno od Beograda trenutno izvajajo dva velika projekta žagalnih linij. Močnejši je tudi hrvaški trg, predvsem zaradi razpisov za žagarske obrate, pojasni Mesec, subvencije znašajo tudi do 50 odstotkov vrednosti strojev. V Sloveniji takšnih razpisov ni bilo že dve leti. “Upamo, da letos bodo.”

V Meborju prodajajo tako manjše stroje v vrednosti okoli 40.000 evrov kot velike linije, ki dosegajo večmilijonske vrednosti.

Okoli 60 odstotkov prodaje ustvarijo v Evropi, desetino v Sloveniji, preostalo pa v Severni in Južni Ameriki, Afriki, Avstraliji in Aziji. Konec lanskega leta so veliko žagarsko linijo za razrez hlodovine odpremili celo na Fidži.

Rast in naložbe kljub ohlajanju

Čeprav imajo prodajo zelo razpršeno in produkte nišne, občutijo umirjanje gospodarske dejavnosti po svetu. Bolj v zadnjem mesecu, ko so imeli za okoli tretjino manj naročil.

“Vendar smo še vedno pred konkurenti, ki imajo zaradi manjše prodaje precej krajše roke dobave. Tudi nam so se za nekatere stroje dobavni roki nekoliko skrajšali, vendar imamo za letos zmogljivosti že skoraj zapolnjene, nekaj tudi že v prihodnjem letu. Pomembno bo, kaj se bo dogajalo v prihodnjih mesecih,” trenutne razmere opiše Simon Mesec.

Lani so Meborjevi prihodki od prodaje zrasli za 12 odstotkov, na 31,8 milijona evrov in bili rekordni. Letos jih načrtujejo povečati še za pet do deset odstotkov. Dobička je bilo lani okoli 3,5 milijona evrov, leto prej 2,4 milijona. Lahko bi naredili še več, pove Mesec, če ne bi bili proizvodni prostori pretesni. Zato gredo letos v širitev zmogljivosti, v to bodo vložili več kot pet milijonov evrov. Lani so odkupili regalno skladišče poleg njihove lokacije, kjer bodo na okoli 7.500 kvadratnih metrih zgradili povsem novo proizvodno halo. Ker bo v treh etažah, bodo pridobili še okoli 15.000 kvadratnih metrov proizvodnih skladiščnih površin.

Ker je bila očetova žaga stara in počasna…

V Meborju največ prodajo horizontalnih tračnih žag za razrez hlodovine, z njimi ustvarijo kar okoli polovico vseh prodajnih prihodkov. Z njimi je podjetje pravzaprav začelo v začetku osemdesetih letih, ko je Boris Mesec na domačiji pri Svetem Lenartu blizu smučišča Stari vrh pomagal očetu, ki se je ukvarjal z žagarstvom. Ker je bila žaga stara in počasna, je želel izdelati boljšo. »Prvi prototip sem izdeloval počasi; sicer sem ga nenehno razvijal, koncept pa je kljub vsemu dolgo ostal enak. Ideja se je dobro prijela, saj je izstopala iz konkurence. Nekateri so odnehali, jaz pa sem takrat delal po svoje, naredil zadevo malo bolj robustno in očitno je bil tak način zanimiv za trg,« je pred leti za EY povedal Boris Mesec.

Novo žago so kmalu želeli tudi sosedi in že v osemdesetih letih je izdelal več sto žag. Podjetje pa je bilo v sedanji obliki ustanovljeno leta 1991. Kmalu za tem so se podali tudi na prve tuje trge – vse sosednje države, pa tudi v Rusijo. Naročil je bilo čedalje več, posel je rasel in leta 2013 so se preselili v Železnike. Tam so kupili del proizvodnih hal Alplesa, ki so jih postopoma povečevali. Od takrat so prihodke več kot početverili.

S čim največ zaslužijo

Po horizontalnih tračnih žagah za razrez hlodovine je Mebor v svetu tudi najbolj poznan. “Tudi tehnološko je ta izdelek med vsemi konkurenti najbolj napreden,” pove Mesec. S horizontalnimi žagami je mogoče zrezati od 20 do 80 kubičnih metrov hlodovine na dan. Proizvajajo pa tudi vertikalne žage z zmogljivostjo od 50 do 200 kubičnih metrov ter velike pretočne žagalne linije z razrezom do tisoč kubičnih metrov v osmih urah, razloži eden od direktorjev.

Pri vertikalnih žagah in večjih žagalnih linijah v zadnjih letih beležijo hitro rast prodaje. Proizvajajo pa tudi robilnike, večlistne krožne žage, čelilnike ter transportno opremo, s katero stroje povezujejo v manjše in večje celovite žagalne linije.

Kupci so žagarski obrati, ki na leto razrežejo od 2.000 do 200.000 kubičnih metrov hlodovine.

Težko je dobiti dobrega varilca

S pridobivanjem dobrih kadrov nimajo takih težav kot mnoga druga podjetja pri nas, pove Mesec. V to veliko vlagajo. Podeljujejo štipendije in omogočajo prakse. Na leto jo pri njih opravi do 15 dijakov iz srednje strojne šole v Škofji Loki, mnogi od njih se pozneje v Meborju tudi zaposlijo. Poleg tega imajo izdelan sistem vajeništva in mentoriranja. “Najtežje je dobiti dobre varilce,” poudari Mesec, zato jih poiščejo tudi v regiji. Največ jih je iz Makedonije, Srbije in BiH.

Mebor trenutno zaposluje več kot 100 ljudi, tujih delavcev je približno petina. Letos bodo še nekaj malega zaposlovali. Plače so letos zvišali od pet do deset odstotkov, odvisno od delovnega mesta. V podobnih odstotkih so plače povišali tudi lani. Povprečna bruto plača znaša okoli 2.600 evrov.

Poleg plač rastejo tudi drugi stroški, denimo energije, pove Mesec, kar načenja konkurenčnost. V Meborju sicer na trgu ne tekmujejo s ceno, temveč s kakovostjo in zmogljivostjo strojev, vendar naraščajoči stroški že močno zmanjšujejo cenovno razliko, ki so jo imeli v primerjavi z dražjo konkurenco iz Zahoda, in povečujejo v primerjavi s cenejšimi proizvajalci iz vzhodne Evrope, opaža.

Trije direktorji

Prenos družinskega posla na naslednjo generacijo je trajal dolgo. Sinovi so že kot otroci občasno pomagali v podjetju, kot dijaki pa so redno ob sobotah in med poletnimi počitnicami delali v Meborju. “Oče se ni nikoli bal prepustiti nam zahtevnejših nalog. Zato smo se že zelo zgodaj začeli učiti in postopoma prevzemali odgovornost.”

Tako je bilo precej naravno, da se zaposlijo v družinskem podjetju. Pred dvema letoma so vsi trije postali tudi enakovredni direktorji podjetja, oče pa se je upokojil, čeprav v podjetju še precej dela. Štiriintridesetletni Simon se osredotoča na prodajo in širitev posla, 36-letni Uroš in 29-letni Gregor pa na proizvodnjo in razvoj strojev. “Ni prav pogosto, da so trije direktorji, vendar se nam uspe dogovoriti, tudi če imamo o posameznih zadevah različne ideje,” pravi Simon. Družina ima še vedno vsak dan v podjetju skupno kosilo, kjer se pogovarjajo o poslu.

Pred petimi leti so sinovi od očeta dobili po 12,5-odstotni lastniški delež, mama ima pet odstotkov, preostalo, večinski delež, še vedno drži oče. “Z družinsko ustavo smo pred petimi leti razmerja samo še natančno definirali. Nismo pa s tem nikoli imeli težav, da bi se morali prav veliko o tem pogovarjati,” še pove Simon Mesec.