Komu se prilagaja Ljubljana in zakaj bo prometnih kolapsov vse več?

O gentrifikaciji v zadnjem času veliko govorimo, predvsem v zvezi z ljubljanskim nepremičninskim trgom in središčem prestolnice.

To ni nov pojem, je pa nekoliko nov za Ljubljano. Pojem gentrifikacija poznamo od poznih 60. let. Je ena osrednjih besed na agendi mest v zadnjem obdobju. Omenjamo ga, ko govorimo o spremembah sosesk v New Yorku, Londonu, Berlinu, Hamburgu … Kaj se dogaja v Ljubljani, razlaga Aidan Cerar, sociolog z Inštituta za politike prostora (IPOP).

Kako bi preprosto opisali gentrifikacijo?

Za primer je hvaležno uporabiti ameriška mesta, ker se procesi bolj jasno vidijo. V 80. in 90. letih so se ljudje izseljevali iz mest. Tudi iz Ljubljane. Takrat so se mestne oblasti zelo veliko ukvarjale s tem, kako znova oživiti mestna središča – kako znova pripeljati ljudi, življenje in ekonomijo nazaj v mesta.

Zdaj smo šli v drugo stran. Mestna središča so znova postala zelo priljubljena, zato se tisti, ki imajo manj denarja, umikajo tistim z več denarja. Zelo grobo povedano.

V mestih, kjer je večji delež najemniških stanovanj, to bistveno hitreje vidimo – najemnine se povišajo, ljudje, ki so na primer tam živeli 30 let in bili vpeti v lokalno okolje, skupnost, si je ne morejo več privoščiti in se morajo preseliti v bolj oddaljen predel, ki je slabše povezan, kjer nikogar ne poznajo in so pogoji za bivanje po navadi slabši. To je najbolj boleč del gentrifikacije. Da razpadejo lokalne skupnosti, ljudje izgubijo bivališče in se morajo odseliti.

Prvo vprašanje, ki se pojavi, je, ali je to pravično. Mesta gradimo stoletja in gradimo jih z javnim denarjem, to je neka akumulacija nacionalnega kapitala. Verjetno ni pravično, da središča mest na bolj mehek način postanejo domena višjih družbenih razredov. Hkrati je to slabo tudi za razvoj mest.

Za Ljubljano je zanimivo, kako hitro je šla od tega, da je bilo mesto zaspano, do tega, da je gentrifikacija postala pomembna beseda.

Aidan Cerar, IPOP

Kakšen pa je slovenski kontekst gentrifikacije?

Predzgodba je drugačna. Pri nas smo se še pred 15 leti spraševali, kako oživiti Ljubljano. Za marsikatero mesto je to še vedno aktualno vprašanje. Številna mestna jedra so še vedno degradirana in se nič ne dogaja.

Kako se gentrifikacija vidi v Ljubljani?

Za Ljubljano je zanimivo, kako hitro je šla od tega, da je bilo mesto zaspano, do tega, da je gentrifikacija postala pomembna beseda.

V Ljubljani se kaže nekoliko drugače, saj imamo velik delež lastniških stanovanj, kar pomeni, da se proces ne dogaja tako hitro. Imamo pa del ljudi, ki živijo v najemu, na primer študentje, ki vse težje najdejo sobo in se umikajo iz mesta, čeprav k živahnosti mesta doprinesejo veliko.

Ob tem je v Ljubljani zelo hitro rasel turistični obisk. Turisti mesto drugače uporabljajo kot lokalni prebivalci. Hitreje porabijo več denarja in se jim ponudba v mestu začne prilagajati. Hkrati povprašujejo tudi po bolj generični ponudbi.

Odpirajo se novi lokali, za katere niti ne vemo, kako se imenujejo in nimajo posebne avtentičnosti. Hkrati zasedejo vse več javnega prostora. Tako se ponudba in tudi prostor bolj prilagajata obiskovalcem mesta, ki bodo jutri morda drugod.

Gentrifikacija gre v Ljubljani z roko v roki s turistifikacijo, kjer se majhen del najemniškega trga še zmanjša, saj se del stanovanj preseli na turistični trg prek Airbnbja in Bookinga.

Da je mesto živo, potrebuje obiskovalce. To je jasno. Mesto potrebuje določen delež obiskovalcev, da je mestno jedro živahno in vitalno.

Vprašanje je, kje je meja in koliko se jim mesto prilagodi. Hitro jih je lahko preveč in se jim mesto začne pretirano prilagajati, ali v smislu ponudbe ali prostora, s tem, da je več prostora namenjeno obiskovalcem in ne prebivalcem. Ti opazijo, da se razmere za vsakdanje življenje s tem začnejo slabšati.

Takšen primer je lahko tudi, da se prebivalci začnejo dobivati na območjih zunaj mestnega središča, kjer je dogajanje bolj vsakdanje in je ponudba cenejša.

To ni nujno slabo, vendar se je ob tem treba zavedati, da je središče mesta vsem najbolj dostopno, saj je središče, hkrati pa gre vanj tudi veliko investicij.

Je Ljubljana v tem pogledu mogoče žrtev želje izpred 15 let, da prebudi mestno jedro?

Ko vidiš, da se turistični obisk hitro povečuje, da se mesto pretirano prilagaja turistom, je smiselno razmišljati, kako zmanjšati poudarek privabljanju turistov in povečati poudarek blaženju negativnih vplivov turizma na mesto.

Razmisliti, da je mogoče turizma že dovolj, in spremeniti vlaganje in oglaševanje mesta tako, da se ne privablja več novih turistov v mesto. To ni nekaj neobičajnega. Amsterdam se že nekaj let ukvarja s tem, kako razbremeniti mestno jedro, podobno tudi Benetke. Seveda, obe mesti imata večji delež turistov, vendar se moramo vprašati, ali se tudi v Ljubljani mogoče približujemo temu, da bi morali razmišljati o drugačnem pristopu.

Da ni več bistveni cilj povečevanje števila turistov in nočitev, ampak da postane cilj tudi blaženje vplivov, ki jih turizem prinaša.

Generičnih, neavtentičnih mest pa se na koncu še turisti naveličajo.

Aidan Cerar, IPOP

Za koga ob gentrifikaciji zmanjka prostora?

Treba se je vprašati, kaj potrebujejo prebivalci v vsakdanjem življenju v mestu. Podpreti je treba tudi vsebine, ki ne morejo zmagati v tržni tekmi. Če povem banalno, da lahko v središču mesta kupiš vijake.

Nekatere vsebine ne morejo zmagati v tržni tekmi v mestu, kjer je obiskovalcev tako veliko. Na njihovem mestu bo nekaj bolj profitnega, česar lokalni prebivalci ne potrebujejo. Kako zaščititi vsebine, ki so na ravni vsakdanjega življenja pomembne, da obstanejo.

Če so nepremičnine v mestu predrage, mesta zaradi visokih cen začnejo izseljevati najprej delavce, nato učitelje, vzgojitelje in tako naprej. Vendar vse te ljudi mesto potrebuje.

Prvi učinek je torej odseljevanje, drugi pa, da mesto začne postajati generično. Izgublja svojo raznolikost in barvitost – pri uporabnikih in ponudbi. Nekdo, ki je živel v stavbi in je imel spodaj bar oziroma trgovino, se mora odseliti.

Namesto kavarne, ki jo ima nekdo iz te stavbe in ki vse pozna po imenu, se pojavi Starbucks. Mesto s tem postaja bolj generično in manj avtentično ter na dolgi rok bolj dolgočasno. Generičnih, neavtentičnih mest pa se na koncu še turisti naveličajo.

Običajno dobre prakse poiščemo v tujini. Po katerem mestu bi se lahko zgledovala Ljubljana? V mislih imam dobro sožitje med turizmom in življenjem prebivalcev.

Težko je enoznačno kopirati in tudi ne moremo reči, da lahko mesto ta trend samo ustavi. Pri nas je specifično, da je gentrifikacija sovpadla z nedostopnostjo stanovanj v Ljubljani, kar je posledica stanovanjske politike zadnjih tridesetih let. Za zadnjo bi lahko rekli, da je skoraj ni bilo.

Imamo celo generacijo mladih ljudi, ki imajo zelo otežen dostop do stanovanj. V nasprotju z generacijami, ki so v začetku 90. let zelo poceni lahko odkupila stanovanja po Jazbinškovem zakonu. To je še en proces, ki se odvija vzporedno s tem.

Ne morem dovolj poudariti, da bi morali biti na nacionalni ravni bistveno bolj ambiciozni. Kar pomeni velike investicije in gradnjo stanovanj, ob tem pa tudi regulacijo najemniškega trga in spodbujanje novih oblik zadružništva. Ljubljanski sklad je med bolj aktivnimi, vendar mislim, da potrebuje več podpore, kar zadeva finance.

Pozni smo tudi v regulaciji kratkoročnega najema. Ukrep sicer ne bo rešil težav, vseeno pa bo zamejil, da se stanovanja iz bivališč za meščane spreminjajo v turistično namestitev. Učinek takega ukrepa bi se tudi poznal hitreje, medtem ko je treba na nova stanovanja počakati vsaj nekaj let.

Na državni ravni bi se morali resneje pogovoriti o nepremičninskem davku, kar bi sprostilo nekatera prazna stanovanja. Omejevati bi bilo treba namreč tudi špekulativne nakupe stanovanj.

Najbolj boleč del gentrifikacije je, da razpadejo lokalne skupnosti, ljudje izgubijo bivališče in se morajo odseliti.

Aidan Cerar, IPOP

V zadnjih mesecih skoraj ne mine teden, ko ne bi brali zapisov o prometnih kolapsih na ljubljanskih cestah. Je to le naš občutek, da je zastojev več?

Če bi gradnja novih cest rešila problem zastojev, verjetno ne bi imeli nobenega zastoja. Naše ceste namreč niso toliko drugačne od cest, obvoznic od drugih mest te velikosti, javni promet pa.

Če obrnem drugače. Največje težave z zastoji imajo mesta, ki so se desetletja skušala prilagoditi avtomobilom – ameriška mesta, na primer Los Angeles. To so mesta, ki so v nedogled gradila nove pasove. In kaj je njihova specifika? Da imajo večne zastoje.

Obstaja stavek: Če gradiš za avtomobile, dobiš avtomobile. To ni presenečenje. Če gradiš ceste, se poselitev razprši. Če ob tem zastanejo drugi načini mobilnosti – javni prevoz, se ljudje še bolj vozijo z avtomobili, posledično potrebuješ še več cest in razdalje se povečujejo, ljudje se odselijo dlje … Padeš v začarani krog.

Promet je v Ljubljani težava, ker ljudje velikokrat nimajo druge možnosti. Če avtobus stoji v istem zastoju kot avtomobil, je manj razlogov, da bi se vozili z njim. Če vlak vsak dan zamuja, je logično, da ga ljudje ne uporabljajo. Če sploh imajo to možnost.

Nehati moramo razmišljati, da bodo novi vozni pasovi rešili vprašanje zastojev. Če jih petkrat prej niso, če jih v tujini niso, če jih v teoriji niso, jih verjetno tudi pri nas ne bodo.

Treba je investirati v boljši javni prevoz in tukaj imamo ogromno manevrskega prostora.

Če avtobus stoji v istem zastoju kot avtomobil, je manj razlogov, da bi se vozili z njim.

Aidan Cerar, IPOP

Kaj je šlo narobe, da je promet v prestolnici postal ena osrednjih tem – poleg nedostopnih nepremičnin?

Še vedno imamo iluzijo, da bomo z večjimi ali manjšimi naložbami avtomobilskemu prometu zagotovili pretočnost. Tukaj je še nedostopnost stanovanj v Ljubljani, ki ljudi posredno prisili, da kupujejo oziroma gradijo nepremičnine na delih, kjer je dostopnost slabša in morajo potovati z avtomobilom.

Še zmeraj gradimo naselja v predmestjih oziroma regijah, kjer je vsakemu jasno, da bodo morali ljudje potovati z avtomobilom, ker so ostale možnosti potovanja tako slabe ali pa jih ni.

Ko zgradimo novo cesto, imamo na kratki rok izboljšanje stanja. Vedno imamo ljudi, ki hodijo v službo bolj zgodaj ali pa uporabljajo stranske ulice, da se izognejo gneči. Nato se odpre nova cesta in se del ljudi preseli na novo cesto. Zmogljivost se do neke mere napolni, ampak je še vedno občutek, da je pot hitrejša. In lahko tudi je.

In potem pride naslednji val. Del ljudi, ki prej ne bi prišel v Ljubljano, ker se jim je promet zdel nemogoč, se odloči za zaposlitev v Ljubljani ali pa se iz mesta preseli v bližino novega kraka ceste. V nekaj letih se jih nabere dovolj, da ne samo, da zasedejo novo cesto, ampak grejo čez njeno zmogljivost. In to se dogaja v ljubljanski regiji.