Jedrski preporod: kako je osovražena surovina postala vroče blago

Povpraševanje po uranu, ki se uporablja kot gorivo v jedrskih reaktorjih, se je znova okrepilo. Od nesreče v japonski jedrski elektrarni Fukušima leta 2011 je zanimanje za ta vir energije upadalo, kar je vodilo v zapiranje rudnikov in padec cen. Obnovljen interes za jedrsko energijo v luči zelenega prehoda pa je ustvaril razkorak med ponudbo in povpraševanjem, kar je ceno urana v zadnjem letu več kot podvojilo.

Konec januarja je promptna cena za funt (0,45 kilograma) uranovega oksida (U3O8), znanega kot rumena pogača (yellow cake), presegla 100 dolarjev. V zadnjih dneh se je energent rahlo pocenil, na 91 dolarjev za funt. Še lansko poletje pa se je cena gibala okrog 50 dolarjev.

Kot se v tujini krepijo klici k več jedrske enerije, so tudi v Sloveniji vse glasnejši pozivi h gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK2), ki bi zmanjšal delež fosilnih goriv v energetski mešanici in preprečil preveliko uvozno odvisnost Slovenije. Medtem je edini slovenski rudnik urana v Žirovskem Vrhu, ki bi lahko obstoječi JEK napajal še vsaj 70 let, zaprt že od 90. let. Leta 2015 je bil rudnik kot prvi v Sloveniji tudi okoljsko saniran, piše na spletni strani rudnika.

Zakaj cene rastejo

Cene urana na svetovnem trgu rastejo od sredine leta 2021, ko so ponudbo okrnile prekinjene dobavne verige zaradi covidnih zaprtij. Takrat je cena za funt uranovega oksida znašala okrog 30 dolarjev. Ta raven obenem pomeni mejne stroške proizvodnje. Od takrat se je uran podražil za 250 odstotkov in januarja dosegel vrh pri 106 dolarjih za funt.

Pred tem so bile cene urana približno desetletje pod pritiskom, saj je nesreča v Fukušimi leta 2011 javnost odvrnila od podpore jedrski energiji. Med večjimi gospodarstvi sta Japonska in Nemčija napovedali zapiranje delujočih reaktorjev in konec gradnje novih. Nemčija je lani zaprla še zadnjo obratujočo jedrsko elektrarno v državi.

Zdaj se odvija jedrska renesansa, saj je brezogljična, zanesljiva in cenovno učinkovita jedrska energija postala ena ključnih pri ambicioznih načrtih razogljičenja družbe. EU je jedrsko energijo – skupaj z zemeljskim plinom – uvrstila med zelene vire energije. Na zadnjem podnebnem vrhu COP28 se je 22 držav zavezalo, da bodo do leta 2050 potrojile jedrsko proizvodnjo, kar je prav tako dober pokazatelj povečanega povpraševanja.

Dodatno podporo povpraševanju daje nova tehnologija, predvsem reaktorji manjših dimenzij, kot so mali modularni reaktorji (SMR). Študijo možnosti za postavitev takšnega rekatorja bo v sodelovanju z ZDA izvedla tudi Slovenija. Ti omogočajo proizvodnjo jedrske energije z manjšo investicijo in tako omogočajo širšo rabo. Drugod namesto novih tehnologij jedrsko energijo obujajo z obnovo ali podaljševanjem življenjske dobe starih reaktorjev.

Geopolitične napetosti

Na ceno vplivajo tudi geopolitične negotovosti. V afriški državi Niger, ki je druga največja dobaviteljica urana Evropski uniji, so izvedli državni udar, Kitajska in Rusija pa si že obetata koncesije za uran, ki je doslej romal v Evropo. Sankcionirana Rusija obenem ohranja lastniške deleže v kazahstanskih rudnikih, ZDA pa letos načrtujejo prepoved uvoza ruskega urana po uspešnem glasovanju v spodnjem domu parlamenta decembra lani. Kitajska obvladuje večino zalog v državi s petimi največjimi zalogami urana na svetu, Namibiji.

Rusija obvladuje polovico svetovnih zmogljivosti za bogatenje urana, državni Rosatom pa dobavlja več kot petino obogatenega urana, ki poganja reaktorje v ZDA in Evropi. A decembra lani so ZDA, Združeno kraljestvo, Japonska, Francija in Kanada napovedali za 4,2 milijarde dolarjev investicij v krepitev domačih zmogljivosti.

Ključno vlogo pri tem bo igral eden največjih zahodnih proizvajalcev obogatenega urana, Urenco. Podjetje, ki je v lasti britanske in nizozemske vlade ter dveh nemških energetskih družb E-ON in RWE, je že napovedal širitev treh tovarn za bogatenje urana v ZDA, Združenem kraljestvu in na Nizozemskem.

Načrti največjih proizvajalcev

Največji rudarji urana po letih finančne podhranjenosti s težavo zadostijo povečanemu povpraševanju. Dva največja proizvajalca urana sta kazahstanski Kazatomprom in kanadski Cameco, ki skupaj pomenita približno polovico svetovne proizvodnje.

Vodilni Kazatomprom je januarja sporočil, da bo morda zmanjšal svoj proizvodni načrt za leto 2024. Kot razlog je navedel težave z razpoložljivostjo žveplove kisline, ki je potrebna za proizvodnjo urana. Po drugi strani Cameco, ki je februarja poročal o podvojitvi dobička, pravi, da bo letos proizvedel 36 milijonov funtov urana v dveh ključnih obratih. To je krepko več kot 28,6 milijona funtov, ki so jih proizvedli lani.

"Čeprav priznavamo tveganje za rast cene, pričakujemo tudi, da bosta Kazatomprom in Cameco sčasoma ponovno aktivirala svoje mirujoče rudarske zmogljivosti, ko bo cena rasla – da bi zagotovila tržni delež in odvrnila nove udeležence," je za Reuters dejal analitik pri podjetju Liberum Tom Price. Letos in prihodnje leto pričakuje ponovni zagon proizvodnje pri obeh podjetjih.

Cameco je lani skupaj z investicijskim skladom Brookfield prevzel ameriškega dobavitelja jedrske opreme in goriva Westinghouse. S tem krepi svoji tržni delež v celotnem proizvodnem ciklu jedrske energije. Jedrska elektrarna Krško svoje gorivo kupuje od Westinghousa, ki je dobavil tudi reaktor.

Višje cene pa spodbujajo manjše proizvajalce, da obujajo stare rudnike, ki včasih niso bili dobičkonosni. V ZDA se je za to odločilo že vsaj pet proizvajalcev urana v zveznih državah Wyoming, Teksas, Arizona in Utah. Podobno počnejo srednje velika podjetja v Avstraliji in Kanadi, poroča portal Mining.com. Toda ti manjši rudniki bi imeli zanemarljiv vpliv na konsolidirano svetovno proizvodnjo.

Uran na delniških trgih

Potem so tu še naložbeni kupci. Nakupi urana podjetij, kot sta Sprott Physical Uranium Trust in Yellow Cake, so prispevali k skoku cen v zadnjih mesecih.

Leta 2018 je Yellow Cake, katerega glavna dejavnost je skladiščenje urana, vstopil na borzo. Leta 2021 je Sprott kupil investicijsko podjetje Sprott Physical Uranium Trust, ki je največji holding v rudarskem indeksnem skladu (ETF) tega podjetja. Prejšnjo jesen so pri TD Securities ocenili, da sta podjetji od prve javne ponudbe delnic Yellow Cake skupaj pridobili 63 milijonov funtov urana, kar je znatno zaostrilo trg.

Dva nišna indeksna sklada, Global X Uranium in Sprott Uranium Miners, sta lani skupaj pridobila več kot milijardo dolarjev svežega denarja vlagateljev. Sredstva v upravljanju so narasla na skupnih pet milijard dolarjev.

Omejen vpliv na cene elektrike

Visoke cene urana naj ne bi imele velikega vpliva na cene elektrike. Cena jedrskega goriva namreč pomeni manjši del stroška proizvodnje elektrike v jedrskih reaktorjih, med 10 in 20 odstotki, uran pa le polovico stroška jedrskega goriva. Poleg tega je cena jedrskega goriva običajno dogovorjena z dolgoročnimi pogodbami, države pa ohranjajo strateške rezerve materiala.

Večji vpliv visokih cen bo viden v okrepljeni proizvodnji in večjem deležu ponovne uporabe izrabljenega jedrskega goriva. Reciklaža se v obdobju nizkih cen ni izplačala, kar se zdaj spreminja. V Franciji so nedavno prvič uporabili izključno reciklirano gorivo za poganjanje reaktorja.

Cena uranovega oksida kljub strmi rasti še ni na rekordni ravni. Leta 2007 je namreč cena za funt jedrskega goriva znašala okrog 140 dolarjev.