Zakaj se lov za kobaltom, litijem seli na morsko dno in kako nas to lahko udari

V začetku januarja je norveški parlament komercialnim družbam odobril raziskovanje približno 280 tisoč kvadratnih kilometrov dna svojega teritorialnega morja za morebitno rudarjenje.

Gre za potencialno ogromno industrijo vrtanja in sesanja morskega dna, s čimer bi pridobivali redke kovine, kot so kobalt, litij in baker, ki so v boju s podnebnimi spremembami in prizadevanjih za razogljičenje nujne za izdelavo električnih avtomobilov, sončnih panelov, vetrnih turbin in drugih produktov.

Na delu morskega dna v Pacifiku, imenovanem Clarion-Clippertonova cona, naj bi bilo več prosto dostopnih zalog določenih kovin kot v vseh kopenskih najdiščih skupaj.

Doslej je bila panoga omejena predvsem na mednarodne vode v Pacifiku, kjer del morskega dna, imenovan Clarion-Clippertonova cona, pokrivajo dragocene mineralne grude. Na območju, kjer po ocenah ameriškega geološkega zavoda leži več prosto dostopnih zalog določenih kovin kot v vseh kopenskih najdiščih skupaj, svoje raziskave trenutno izvaja 17 družb, poroča Vox.

Poteza, ki bi ji lahko sledile druge države

Vseeno je parlamentarna odločitev zgodovinska, saj z njo Norveška kot prva država na svetu odpira možnosti globokomorskega rudarjenja. Po navedbah revije Wired se podjetja že lahko prijavijo za raziskovalne licence, za odobritev dejanskega izkoriščanja pa bo vlada potrebovala ponovno soglasje parlamenta.

»Pred nami je še dolga pot in nikakor še ni zagotovljeno, da bo Norveška kadarkoli dovolila pridobivanje mineralov z morskega dna,« je za Wired dejala Marianne Sivertsen Næss, norveška poslanka in predsednica odbora za energijo in okolje.

Kljub temu je odločitev norveškega parlamenta presedan, ki bi mu lahko sledilo še več držav. »Odločitev lahko nadalje legitimira globokomorsko rudarjenje, saj mnoge države Norveško vidijo kot odgovornega lastnika svojih naravnih bogastev, zato so jim njena ravnanja pomembna,« je za Wired dejala Ida Soltvedt Hvinden, strokovnjakinja za arktično in pomorsko politiko.

Kdo bo stopil v akcijo

Med vodilnimi igralci industrije globokomorskega rudarjenja so večinoma mlada norveška zagonska podjetja, ki jih finančno podpirajo večje korporacije. Takšen je start up Loke Marine Minerals, ustanovljen leta 2019, za katerim stojita norveško tehnološko podjetje Kongsbeerg, ki razvija vesoljske, energetske, letalske, obrambne in druge rešitve, in ladjar Wilhelmsen.

Do najzgodnejših norveških operacij bi lahko prišlo po letu 2030.

Walter Sognnes, Loke Marine Minerals

Podjetje je z nakupom britanske globokomorske rudarske družbe UK Seabed Resources od ameriškega proizvajalca orožja Lockheed Martin že pridobilo dve raziskovalni licenci v Clarion-Clippertonovi coni, zdaj pa se namerava potegovati še za domače potrdilo. Po navedbah časnika Financial Times bo Loke naložbeno odločitev glede rudarjenja v Pacifiku sprejel do leta 2027, družbin direktor Walter Sognnes pa je v izjavi za BBC dejal, da bi do najzgodnejših norveških operacij lahko prišlo po letu 2030.

Medtem ko se Loke zaenkrat zdi osredotočen na norveško in pacifiško manganovo skorjo, pa Green Minerals, še en start up, upa na pridobivanje bakra iz sulfidnih usedlin. Ståle Monstad, izvršni direktor zagonskega podjetja, pravi, da se podobna tehnologija že uporablja v naftni industriji. Časovnico za prve poskuse vrtanja je postavil v leto 2028.

Podobne načrte ima tudi Adepth Minerals, ki se ima prav tako namen prijaviti za raziskovalno licenco, natančneje pa prihodnjih načrtov ne razkriva.

Podvodna kakovost rude je višja

Omenjena podjetja globokomorsko rudarjenje predstavljajo kot učinkovitejše in okolju prijaznejše kot tradicionalno, predvsem zaradi višje vsebnosti želenih kovin v skali. »Trenutni podatki kažejo, da je podvodna kakovost rude potencialno višja, kar igra veliko vlogo, saj z manj dela pridobiš več,« je za Wired svoj pogled predstavila Anette Broch M. Tvedt, direktorica Adepth Minerals.

Trenutni podatki kažejo, da je podvodna kakovost rude potencialno višja, kar igra veliko vlogo, saj z manj dela pridobiš več.

Anette Broch M. Tvedt, Adepth Minerals

Obenem rudarji poudarjajo nujo po novih zalogah surovin. »Globokomorske zaloge so jasen odgovor na trenutno geopolitično situacijo. Ljudje se začenjajo zavedati, da se moramo rešiti navezanosti na Kitajsko,« je za Financial Times izjavil Hans Olav Hide, Lokejev predsednik. Podporo novi panogi je izrekla tudi norveška vlada, ki trdi, da je dodatni pritok surovin nujen za svetovno elektrifikacijo.

Okoljska škoda zna biti nepopravljiva

Navajanje prednosti globokomorskega rudarjenja kritike ni prepričalo. Skrbi najglasneje izražajo znanstveniki in okoljevarstveniki, ki trdijo, da o podvodnih ekosistemih preprosto ne vemo dovolj, da bi lahko ocenili posledice. »Zaradi pomanjkanja zadostnega znanja je nemogoče podati kakršnokoli objektivno oceno škode izkoriščanja podvodnih surovin,« so za Wired sporočili iz norveškega inštituta za morsko biologijo, ki je predlagal zamik komercialnega delovanja za dodatnih pet ali deset let raziskav.

Trenutne študije podvodnemu rudarjenju niso naklonjene. Nedavni testi vrtanja morskega dna na Japonskem so pokazali, da se na prizadetem območju občutno zmanjša živalska populacija, saj pride do škodljivih vibracij, zvokov in svetlobnega onesnaženja.

Po podatkih World Resources Institute je to velika težava, saj so svetovni oceani največji čistilci ogljikovega dioksida, saj absorbirajo okoli četrtino vseh emisij, mikroorganizmi pa igrajo ključno vlogo v tem sistemu.

Poleg tega vsaka takšna dejavnost poveča možnost kemičnega razlitja, ki hitro lahko pomeni ekološko katastrofo, je nekaj od razlogov proti globokomorskemu rudarjenju, ki jih navajajo nasprotniki.