Hrvat s kolesom trikrat do Nordkappa in enkrat okoli sveta – in živi od tega

To je del leta, v katerem lahko svobodnjaka, ljubitelja adrenalina, fotografa, snemalca, reporterja in potopisca razmeroma pocukate za rokav in se z njim pogovorite. Čeprav je tudi zdaj razpet na vse strani sveta. To pomeni, da ga lahko pot hitro odpelje tja, kamor je treba.

V najini družbi je tudi neločljivi del Jurićevega krdela – Max, modrooki border collie blue merle, mešanka Ena. Nerazdružljiva trojica je na pogovor prišla z Lonjskega polja, kjer so snemali, kako v tem naravnem parku nadzorujejo valjenje belorepcev, grabežljivih orlov, katerih samci imajo razpon kril tudi do dva metra. Po najinem pogovoru se odpravljajo v Delnice. Čaka jih snemanje zaključnih kadrov za dokumentarni film o Norveški, po kateri so lani skupaj potovali z električnim kolesom iz Osla do Nordkappa. Jurić pojasnjuje, kako je sam posnel vse prizore na Norveškem.

Dokumentarec še ni končan, a že potekajo pogovori z morebiti zelo zanimivim založnikom. Če bi to uspelo, bi posnetke iz Norveške in Delnic videlo zelo veliko ljudi po vsem svetu.

Dolga pot do Nordkappa

Lani, približno ob tem času, je Hrvoje Jurić z Maxom in Eno, ki sta se peljala v posebej opremljeni prikolici, še enkrat osvajal njemu dobro znano, 2.100 km dolgo pot do Nordkappa. Potovali so 40 dni, temperature so ponekod padle krepko pod ničlo. Jurić je v teh razmerah za sabo vlekel tudi 113 kilogramov dragocenega tovora. Vse je opisal v potopisu Put sjevera, ki je prepoln fotografij skandinavskega gorovja, otočja Lofoti, fjordov, kmetij, kjer so se ustavljali, ter neskončnih prostranstev snega in ledu.

Hrvoje Jurić je leta 2019 s kolesom v 133 dneh, 6 urah in 10 minutah prevozil 29.000 kilometrov dolg krog okoli sveta.

Prvič se je za tak podvig odločil leta 2013. Glede na to, da mu je tik pred tem potovanjem umrl oče, je bilo zanj teh 76 dni kolesarjenja izjemno čustvenih in mu je pustilo globoko sled. Zato se je na ta svoj camino vrnil leta 2016 in še 2023.

“Življenje mi teče od enega do drugega Nordkappa. Čutim, da moram tja, ker tako znova podoživljam tisto, kar sem doživljal, ko sem bil pri 26 letih prvič tam,” pravi Jurić. Priznava, da je bil takrat bil zlomljen in izgubljen. Še danes ga kdaj zajame žalost.

Z električnim kolesom okoli sveta in v Guinessovo knjigo rekordov

Pred odhodom na pot okoli sveta je Juriću iznenada umrla tudi mama. Njegova potovanja so tako dobila še eno dimenzijo, ki bi se utegnila zdeti kot beg pred resničnostjo, vendar ni tako. Telo se fizično umakne od kraja žalosti, a kolikor daleč že odide, je še vedno blizu svojega srca. Jurić je tako s težo v prsih leta 2019 s kolesom v 133 dneh, 6 urah in 10 minutah prevozil 29.000 kilometrov dolg krog okoli sveta.

Na pot okoli sveta se je odpravil iz Zagreba. Najprej je z električnim kolesom prevozil vzhod. Po Madžarski, Slovaški, Poljski, Belorusiji in Latviji ga je čakal zahtevni del po Rusiji, na katerem bi trikrat kmalu resno nastradal. Po prihodu v Vladivostok je z letalom nadaljeval do Avstralije. Nato se je odpravil do Aljaske, prek Kanade do Atlantika in se nato z letalom vrnil v Evropo. Od Portugalske je pritiskal na pedale do Zagreba in tako postal prvi Hrvat, ki je potoval okoli sveta z električnim kolesom, ob tem pa je porušil rekord in se vpisal v Guinnessovo knjigo.

Poletje na Islandiji

Poleti se odpravlja na Islandijo. Pravi, da je to njegov zadnji projekt na električnem kolesu. Po potovanju okoli sveta, do Nordkappa in po preizkušanju električnih koles v različnih pogojih, je sklenil, da noče več preizkušati svojega zdravja. Ima 37 let in se zaveda, da če bo nadaljeval z ekstremnimi podvigi, bo to prineslo neželene posledice, tega pa noče.

Na Islandiji bo ostal dva meseca. Z avtomobilom namerava potovati do Danske, se dva dni peljati s trajektom na Islandijo, potem pa se začne pustolovščina, na kateri bo kombiniral kolo, avtomobil in planinarjenje. Julija in avgusta bo zbiral gradivo za reportaže in za novi potopis.

“Tja grem iskat človeške zgodbe. Po tem bom izdal fotoknjigo z več kot 300 stranmi,” pove Jurić, ki je izdal že štiri potopise – Marijanov put, Na rubu, Cestom leda do kraja svijeta in Put sjevera.

Spoznajmo Hrvaško

Eden od projektov, na katerem zdaj dela, je tudi Spoznajmo Hrvaško. To mu bo vzelo več let. Namerava postaviti spletno stran, objavljati reportaže, fotografije in video posnetke na družbenih omrežjih in televiziji. Tako bo skušal domačemu prebivalstvu približati, kaj vse je mogoče na Hrvaškem doživeti in videti.

“Letos grem na Krk, Cres in Lošinj, prepotoval bom Dinaro, Vrgorac in Slavonijo. Vsako leto nameravam pokriti več lokacij v različnih regijah. Za začetek se bom posvetil naravnim bogastvom in aktivnostim v naravi, kot sta planinarjenje in kolesarjenje. Pozneje pa bom naredil vodič, kaj vse je še mogoče početi, jesti in podobno,” pravi Jurić.

Človek, ki potuje, ne potrebuje veliko

Ena in Max, kakor tudi njun človeški sopotnik, ne živijo običajnega življenja. Jurić je leta 2022 prodal hišo, kar je bil šok za njegovo družino, on pa je, kot zatrjuje, dobil veter v hrbet. Ni več čutil zanke okrog vratu, le svobodo.

“Zamislim si, kam bi lahko šli in nas odpeljem tja. Od pomladi do zgodnje jeseni živim v avtomobilu. Imam strešni šotor, solarno prho, kuhalnik, z nami je vedno moja fotografska oprema in naše stvari. Po cele dneve smo v akciji. V avtu samo potujemo in spimo. Za čez zimo pa najamem stanovanje. Zdaj sem bil mesec in pol na Papuku. Po ugodni ceni sem najel počitniško hišico in si napolnil baterije, ko sem planinaril in kolesaril. Zdaj je počitka konec, do septembra se ne bom ustavil,” pripoveduje Jurić, katerega popotovanja, razmišljanja in doživetja zvesto spremlja skupnost na družbenih omrežjih. Pogosto so mu ta spletna poznanstva na poti zagotovila namestitev in hrano, včasih pa prerasla tudi v prava prijateljstva.

Človek, ki potuje, ne potrebuje veliko stvari. Samo kakovostno opremo, nekaj hrane, stabilen um in močno voljo. V svojem nomadskem življenju je Jurić postal povsem neobremenjen z gmotnimi dobrinami. Pravi, da je včasih zbiral stvari kot hrček in je bil veliko bolj navezan nanje.

“Včasih si nisem mogel veliko privoščiti. Ko mi je umrl oče, smo ostali brez vsega. Jaz sem bil svobodnjak na začetku, brat sezonski delavec na morju, mama brez prejemkov. Bilo je težko, moral sem prodati svojo kitaro. Veliko časa je minilo, da sem si lahko kupil novo, zdaj pa je nimam kdaj igrati. Na splošno sem skozi leta zbral veliko stvari, o katerih sem sanjal. V tem času pa sem dojel, da jih ne potrebujem več. Ta način življenja ni skromen, ampak preprost. Zdaj si želim le čim več prenesti drugim, bivati v naravi in delati reportaže. Vsak evro skušam privarčevati za boljši objektiv, da lahko snemam živali iz razdalje in jih pri tem ne vznemirjam,” pojasnjuje Jurić.

70.000 kilometrov na leto

Nomadsko življenje mu daje svobodo, da raziskuje svet okoli sebe, kar včasih pomeni tudi devet ur čakanja na medveda, ki se na koncu ne prikaže. Nekatere fotografije naredi, nekatere samo shrani v svojem spominu. Po 12. letih pa končno lahko reče, da lahko živi od tega, kar počne.

“Bili so tudi zelo težki časi in spoznal sem, da moram biti one man band in vse delati sam. Tako sem rasel, razvil organizacijske sposobnosti, se izpopolnil pri iskanju sponzorjev in pisanju projektov. Projekt Pot okoli sveta je bil napisan na 76 straneh. Ko ponudim projekt sponzorjem, je zaokrožen. Vključuje idejo, fotografske in video materiale, promocijo, podatke, kje vse bo to objavljeno, kakšen bo doseg. Prednje položim dokončan izdelek, potem lahko povem tudi ceno. Ne gre za velik denar, živimo na Hrvaškem. Vendar je dovolj za moj način življenja,” pravi Jurić.

Letno prepotuje po 70.000 kilometrov. Pravi, da tak način življenja pomeni tudi ločenost od družine in skoraj nobenega zasebnega življenja. Na svoji poti je videl življenjske in romantične zgodbe, ki jih ne bo pozabil. Tako je leta 2013 tri dni s kolesom potoval po Alpah v družbi 76-letne gospe. Njeno kolo je bilo preobloženo, a je uspela premagati vse izzive. Tisoč kilometrov naprej sta se znova srečala. Uspelo ji je. Videla sta se tudi leto pozneje, ko je potoval skozi Nizozemsko. Tam ga je spoznala s svojim fantom, s katerim sta se pri njenih 78 letih odpravila s kolesi do Kitajske. “To je ena mojih ljubših zgodb.”

Avtorica članka je Nikolina Oršulić, Forbes Hrvaška.