Drastične pocenitve ključnih surovin za zeleni prehod – kaj se dogaja

Cene litija, ključne surovine pri proizvodnji baterij za električna vozila, tudi v 2024 nadaljujejo padce iz lanskega leta. K temu prispeva umirjanje povpraševanja po električnih vozilih na največjem trgu, na Kitajskem, in presežna ponudba rudarjev, zlasti iz vodilne izvoznice Avstralije. Padajo tudi cene drugih dveh pomembnih kovin za izdelavo baterij, niklja in kobalta.

Po dveh letih rasti cen zaradi visokega povpraševanja po električnih vozilih v 2021 in 2022 je lani cena litija dramatično upadla. Od lanskega januarja se je litijev karbonat na Kitajskem, kjer se predela velika večina tega materiala, pocenil za okrog 80 odstotkov.

Nižje cene otežujejo poslovanje rudarjev, lahko pa bi prav prišle kitajskim proizvajalcem in predelovalcem.

Več ponudbe kot povpraševanja

Eden glavnih razlogov za padec cen je bila odprava subvencij za nakup električnih vozil na Kitajskem januarja lani. Zaradi tega ukrepa se je rast povpraševanja nekoliko upočasnila, čeprav je prodaja električnih vozil v drugem največjem gospodarstvu lani vseeno dosegla nov rekord. Januarja letos je podobne subvencije odpravila tudi Nemčija.

Medtem bi lahko globalna ponudba litija v 2024 poskočila za 40 odstotkov, napoveduje banka UBS. Po oceni Goldman Sachsa bo to pomenilo okrog 200 tisoč ton presežnega litija ali 17 odstotkov svetovne ponudbe.

Cena litijevega karbonata za uporabo v baterijah (angl. battery grade) na Kitajskem trenutno znaša 97 tisoč juanov oziroma 12.660 evrov na tono, po podatkih šanghajske borze kovin (SMM). Še v začetku lanskega leta je cena presegala 75 tisoč evrov na tono. Po napovedih s konca lanskega leta bi lahko cena letos upadla na 80 tisoč juanov oziroma dobrih 10 tisoč evrov na tono.

Kopičenje zalog v Avstraliji

Nižje cene pritiskajo na marže rudarjev, zlasti v Avstraliji, ki proizvede 40 odstotkov svetovnega litija, poroča Financial Times. Eden glavnih avstralskih proizvajalcev Pilbara Minerals je napovedal, da v prvi polovici 2024 ne bo izplačal dividende. V zadnjem četrtletju lanskega leta so namreč prihodki upadli za skoraj polovico.

Liontown Resources, v katerem je največja delničarka najbogatejša Avstralka Gina Rinehart, je ostal brez predvidenega posojila za zagon rudnika litija Kathleen Valley v zahodni Avstraliji. Ta naj bi bil eden največjih rudnikov litija na svetu. Core Lithium iz severne Avstralije pa je sporočil, da je ustavil rudarjenje in se zaradi padca cen usmerja v procesiranje nakopičene rude, piše FT.

Avstralski rudar niklja, bakra in litija IGO bo zaprl svoj rudnik niklja Cosmos v zahodni Avstraliji, piše Reuters. Ta je bil ena glavnih pridobitev prevzema tekmeca Western Areas za 1,26 milijarde avstralskih dolarjev (764 milijonov evrov).

Avstralija litij pridobiva predvsem z rudarjenjem kamnine spodumen. Po oceni stratega za surovine pri Bank of America Michaela Widmerja bo cena spodumenskega litija letos 63 odstotkov nižja, kot so pri banki sprva predvidevali. Namesto dobrih 1.700 dolarjev za tono naj bi se rudnina prodajala po 650 dolarjev za tono, piše časnik Australian Financial Review.

Poleg Avstralije je ključna proizvodna regija še Latinska Amerika. V tako imenovanem litijskem trikotniku, ki ga sestavljajo Čile, Bolivija in Argentina, litij pridelujejo predvsem iz polj slanice (angl. brine).

Priložnost za Kitajsko

Kitajska obvladuje več kot polovico svetovne zmogljivosti za predelavo litija v litijev karbonat, ki ga lahko uporabijo proizvajalci baterij. Za potrebe rastoče domače industrije električnih vozil je v zadnjem desetletju razvila tudi močno baterijsko industrijo. Vodilno vlogo igra podjetje CATL, ki med drugim gradi gigatovarno za proizvodnjo baterij na sosednjem Madžarskem.

Toda Kitajska nima obsežnih lastnih zalog same surovine, zato dve tretjini litija uvozi. Domače zaloge obstajajo predvsem v obliki spodumena in lepidolita. Slednji velja za kamnino nižje kakovosti, a se ga Kitajska v želji po zmanjšanju uvozne odvisnosti vse bolj poslužuje.

Polovica litija na Kitajskem sicer prihaja v obliki spodumena, delno domačega, v dobršni meri pa avstralskega. Na Kitajsko roma okrog 90 odstotkov avstralskega litija.

Nekateri analitiki menijo, da bi kitajski rudarji, predelovalci litija in proizvajalci baterij lahko izkoristili nižje cene za okrepitev tržnih deležev, še poroča FT.

Kitajski proizvajalec Ganfeng Lithium je prejšnji teden podvojil naročila spodumenskega koncentrata od avstralske Pilbare. Nekateri kitajski proizvajalci lepidolita pa so sicer znižali proizvodnjo zaradi umiritve povpraševanja, a manj od pričakovanj analitikov pri CRU Group.

Omeniti velja, da imajo kitajska podjetja lastniške deleže v mnogih rudnikih litija po svetu, od Avstralije do Čila in osrednje Afrike. Po oceni banke UBS bodo rudniki pod kitajskim nadzorom do leta 2025 proizvedli 705 tisoč ton litija za uporabo v baterijah, medtem ko je leta 2022 ta proizvodnja znašala slabih 200 tisoč ton. S tem bi Kitajska obvladovala tretjino svetovne dobave litija že prihodnje leto.

Cenejša tudi nikelj in kobalt

Dve ključni sestavini baterij za električna vozila sta tudi nikelj in kobalt. Cena obeh kovin se je v zadnjem letu znižala.

Cena niklja s trimesečnim dobavnim rokom na londonski borzi kovin (LME) se je od lanskega januarja skoraj prepolovila in znaša dobrih 16 tisoč dolarjev na tono. Cena kobalta je padla z 41 tisoč dolarjev pred enim letom na 28.500 dolarjev do začetka tekočega leta. Konec januarja je cena za tono znašala 27.600 dolarjev.

Svetovno središče proizvodnje niklja je otok Sulavezi v Indoneziji, ki pomeni približno polovico svetovne proizvodnje, odkar se je med leti 2020 in 2022 proizvodnja tam več kot podvojila. Tri četrtine kobalta pa proizvede Demokratična republika Kongo.

Kitajski nadzor nad dobavno verigo

Kitajsko podjetje Tsingshan Holding, eden največjih proizvajalcev niklja na svetu, je partner pri projektu industrijskega parka Morowali v centralnem Sulaveziju. Tam je zgoščena večina indonezijske proizvodnje niklja. Otoška država je v pričakovanju pomembnosti te kovine za zeleni prehod leta 2013 prepovedala izvoz neobdelane rude in s tujimi proizvajalci baterij podpisala dogovore o proizvodnji znotraj države.

To je okrepilo gospodarsko aktivnost v regiji. Večmilijardne dobavne pogodbe s podjetji v parku sta med drugim podpisala velikana LG in Tesla. Toda rast je prišla na račun lokalnega prebivalstva, ki se spopada z električnimi mrki, saj energetska infrastruktura komaj dohaja potrebe industrijskega parka.

Skokovito je naraslo tudi število prebivalcev, saj se je mnogo ljudi priselilo v iskanju zaslužka. A našli so predvsem povprečne plače in nevarne delovne pogoje, je februarja lani poročal portal Wired.

Tsingshan ima v lasti tudi rudnik kobalta na indonezijskem otoku Maluku, ki je deveti največji rudnik kobalta na svetu.

Tudi v rudnikih Konga ima Kitajska močno prisotnost. V južni regiji Katanga je osem največjih rudnikov kobalta na svetu, po podatkih portala Mining Technology. Drugi največji je v lasti kitajske družbe CMOC, tretji v lasti China Railway Company, osmi pa v lasti Jinchuan Group. Največji rudnik pripada kazahstanski Eurasian Resources Group, ki je v delni državni lasti, tri velike rudnike v Kongu pa ima tudi največji trgovec s surovinami na svetu, švicarski Glencore.