Ciljala ‘kaselc’ podjetja. A koga vse sta zadela minister Mesec in Boštjančič?

Z letošnjim letom je prenehal veljati drugi odstavek 144. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je omogočal, da je bil za napotene delavce dodatek za delo v tujini razbremenjen plačila prispevkov. Od tega meseca dalje torej delodajalci v zasebnem sektorju plačujejo tako prispevke kot dohodnino za celotno bruto plačo (delodajalci v javnem sektorju dohodnine za dodatek v tujini ne plačujejo).

Sprememba se nanaša na raznolik nabor delodajalcev: čutijo jo ministrstvo za zunanje zadeve, ki v tujino pošilja diplomate, obrambno ministrstvo, ki vojake napotuje na misije, gradbena podjetja, ki dobijo posle na tujih deloviščih, industrijska podjetja, ki imajo v Sloveniji proizvodnjo, tujim kupcem pa njihov izdelek zmontirajo montažne ekipe iz Slovenije …

Delodajalska združenja od lanskega leta močno lobirajo za sprejem ukrepov, ki bi zmanjšali ali izničili učinek dviga stroška dela, vlada pa za zdaj nima posluha. Osnovno razhajanje je v tem, da je analiza finančnega ministrstva pokazala, da so dodatki za delo v tujini pri podjetjih, ki delavce napotujejo v tujino, večinoma zelo nizki, s tem pa dvig stroška dela zaradi letošnje zakonodajne spremembe praktično zanemarljiv. Delodajalci v panogi gradbenih in tehničnih storitev, ki letno po podatkih delodajalskih združenj ustvari za dobri dve milijardi evrov izvoza, pa vztraja, da so pri njih dodatki za delo v tujini zelo visoki, posledično pa sprememba pomembno zmanjšuje njihovo konkurenčnost. Tudi gospodarski minister Matjaž Han je nedavno po obisku nekaterih podjetij na Ptuju ocenil, da je tem podjetjem treba pomagati.

“Tvegali smo tožbo”

Začetek zgodbe sega v leto 2019, ko je Evropska zveza gradbenih in lesnih delavcev (EFBWW) na Evropsko komisijo naslovila pritožbo proti Sloveniji, ker naj bi ta z olajšavo pri prispevkih zagotavljala nedovoljeno državno pomoč podjetjem, ki delavce začasno pošiljajo na delo v tujino, in s tem ovirala notranji trg Evropske unije (EU).

“Slovenija je za številne delavce iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije in Albanije trenutno nekakšno okno v Evropo za poceni delovno silo,” so takrat zapisali v zvezi.

Leta 2022 je ministrstvo za delo Luke Mesca spisalo predlog novele zakona o čezmejnem izvajanju storitev, v katerem je predvidelo ukinitev prispevčne olajšave. “Poslovni model pošiljanja delavcev iz nekdanje Jugoslavije na avstrijska in nemška gradbišča na škodo socialne varnosti delavcev, na škodo slovenskih javnih financ in s trikrat večjimi dobički od primerljivih podjetij ni temelj gospodarstva z visoko dodano vrednostjo. Ta praksa nas je tudi pripeljala do roba tožbe proti Sloveniji, Evropski organ za delo (ELA) pa takšna podjetja imenuje ‘poštni nabiralniki’ za socialni dumping,” razloge za spremembo zakona danes pojasnjujejo na ministrstvu.

Predlog je v začetku decembra 2022 dobil soglasje sindikalnih in delodajalskih združenj v Ekonomsko-socialnem svetu (ESS), vlada ga je konec tistega meseca potrdila na dopisni seji. Lani je nato prestal še poslansko sito, z letošnjim letom pa je umik prispevčne olajšave tudi stopil v veljavo. A delodajalska združenja od lani dalje opozarjajo, da naj bi jih vlada na nek način izigrala. Soglasje k zakonu so namreč dali z določenimi pogoji, ki po njihovem niso bili ustrezno naslovljeni.

“Poslovni model pošiljanja delavcev iz nekdanje Jugoslavije na avstrijska in nemška gradbišča na škodo socialne varnosti delavcev, na škodo slovenskih javnih financ in s trikrat večjimi dobički od primerljivih podjetij, ni temelj gospodarstva z visoko dodano vrednostjo.”

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Brez analize učinkov

V samem predlogu zakona iz 2022 ni bilo analize javnofinančnih učinkov, ki bi jo naredilo finančno ministrstvo. Prav tako ni bilo analize posledic za gospodarstvo, ministrstvo za delo zapiše le, da ti se bodo nekaterim podjetjem dvignili stroški dela, posledično pa bo sprememba vplivala na njihovo konkurenčnost.

Predlog zakona se je pri oceni javnofinančnih učinkov naslanjal na analizo sistema napotenih delavcev, ki so jo naredile tri raziskovalke Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in je objavljena na strani belgijske univerze KU Leuven. Predpostavile so, da so v Sloveniji vsi ti delavci prejemali minimalno plačo, v tujini pa nato prejeli dodatek za delo v tujini do minimalne plače v državi napotitve, ter ugotovile, da je neplačevanje prispevkov na dodatek za delo v tujini proračunu v letu 2020 odneslo 49 milijonov evrov. “Gre za znesek, ki ga slovenska podjetja (in napoteni delavci), ki napotujejo, ne plačajo, kar zanje predstavlja dodatno konkurenčno prednost,” so sklenile raziskovalke.

Delodajalska združenja so se po naših informacijah obregnila ob pomanjkljivo analizo učinkov zakonodajnih sprememb in podporo predlogu zakona v ESS decembra 2022 pogojevala z izdelavo “ocene podrobnih učinkov črtanja drugega odstavka 144. člena ZPIZ” ter predloga kompenzacijskih ukrepov. Na koncu so predlogu Meščevega ministrstva prižgala zeleno luč.

Na ministrstvu za gospodarstvo so nam na vprašanje, ali so tudi sami ob obravnavi na vladi kaj pogrešili analizo, kakšen bo vpliv na konkurenčnost podjetij, odgovorili, da sprejemu na vladi niso nasprotovali, ker je predlog imel podporo ESS.

Delodajalci za kompenzacijo

Delodajalska združenja v ESS so soglasje s spremembami zakona o čezmejnem izvajanju storitev pogojevala tudi z zahtevo po davčnih (dohodninskih) ukrepih, ki bi izničili učinek 20- do 30-odstotnega dviga stroška plač, kot so ga ocenjevali sami.

“Delodajalci smo se na ESS strinjali, da se prispevki plačujejo od celotne bruto plače, saj bodo napoteni delavci tako imeli višje pokojnine. Imajo pa vse druge države neko drugo ugodnost za ta podjetja, s čimer spodbujajo izvoz storitev. Ena od idej je bila, da bi napoten delavec plačal dohodnino samo za del plače, kot bi jo prejel v Sloveniji. To danes že velja za javne uslužbence. Druga je bila, da se ukine boniteta za stanovanje, saj ima v času napotitve delavec dejansko dvojne stroške z bivališčem – v domači državi in v državi napotitve –, po trenutni zakonodaji pa je kritje stroškov stanovanja v tujini boniteta,” razlaga Albert Kekec, predsednik Štajerske gospodarske zbornice, ki je ves čas sodeloval v zakonodajnem postopku kot predstavnik delodajalske strani.

Tretji predlog je bil, da se pregleda modele drugih držav. Na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji delavec dobi neobdavčen dodatek, s katerim lahko pokrije osnovne življenjske stroške. “Na primer za stroške prehrane, ki so praviloma višji kot doma, ker mora jesti zunaj,” razlaga sogovornik.

Junija lani pa je ministrstvo za finance končalo z analizo, ki je pokazala, da so učinki na strošek dela majhni, le 7.700 tisoč evrov na leto na podjetje, kar je precej manj od navedb delodajalcev o 20- do 30-odstotnem dvigu stroška dela. Posledično je ministrstvo Klemna Boštjančiča sklenilo, da tudi kakšni kompenzacijski ukrepi niso potrebni.

Delodajalci menijo, da so podatki v študiji napačni, finančno ministrstvo pa nasprotno, da gre za analizo na podlagi tako imenovanih REK obrazcev, ki dajejo vpogled v dejanske bruto plače in dodatke za delo v tujini za napotene delavce.

Nezanemarljiv dvig stroška dela

Delodajalske analize, narejene na podlagi panožnih podatkov in tudi podatkov posameznih podjetij, so na drugi strani kazale, da se strošek dela za podjetje dviguje za od 20 do 30 odstotkov. “Podrobneje smo analizirali podjetje s 130 zaposlenimi in povprečno bruto plačo okoli dva tisoč evrov. Po novi zakonodaji je strošek dela na delavca okoli 680 evrov višji kot novembra lani. Na letni ravni je to 8.200 evrov na delavca,” pravi Kekec.

Prejšnji teden so za N1 tudi na zunanjem ministrstvu razkrili, da se jim bo strošek dela povečal za 3,3 milijona evrov. Kasneje so nam sporočili, da je lani strošek dela za napotene delavce znašal 29 milijonov evrov, iz česar lahko sklepamo, da se bo letos povečal za okoli 10 odstotkov.

Kekec meni, da podatki ministrstva pritrjujejo analizam, ki so jih delali delodajalci, saj so sami naračunali dvig dela v višini osem tisoč evrov na zaposlenega, ministrstvo pa okoli 10 tisoč evrov na zaposlenega. “Ampak ministrstvo bo za to razliko vzelo iz proračuna, podjetja pa tega ne morejo storiti, temveč dvignejo prodajno ceno. In če ceno dvignejo za toliko, so nekonkurenčna,” je prepričan Kekec, sicer tudi direktor podjetja Dorssen IMS, ki se ukvarja z industrijsko montažo.

So nekonkurenčni?

Delodajalci trdijo, da je po novem modelu strošek dela v Sloveniji za 30 odstotkov višji kot za delavca z enako neto plačo na Hrvaškem in za približno 22 odstotkov višji kot za avstrijskega delavca. To pa je problem za izvoznike storitev, ki tekmujejo s tujimi konkurenti.

Kekec pravi, da se posledično projekti in posli selijo iz države. “Hrvaška podjetja imajo za dobrih 30 odstotkov nižji strošek dela, predvsem zato, ker je hrvaški delavec upravičen do terenskega dodatka, ki je prost davkov in prispevkov in je namenjen za pokrivanje osnovnih stroškov na terenu. Za večino evropskih držav znese 70 evrov na dan. Slovenski delavec za pokrivanje enakih stroškov v tujini prejme toliko višjo plačo, ki je v celoti obremenjena z davki in prispevki. Hrvaški delavec prav tako ne plača bonitete za stanovanje, če je napoten nad tri mesece.”

Tako je po besedah Kekca nekaj čez 20 članov Štajerske gospodarske zbornice (ŠGZ) lani aktivnosti usmerilo na Hrvaško, v Avstrijo in Nemčijo. “Slovenska podjetja odpirajo podjetja na Hrvaškem, a s tem Slovenija izgubi davke in prispevke. Prejšnji model je bil približno konkurenčen. Zdaj pa je res velika težava,” meni Kekec.

Primer 1: Dejavnost selijo drugam

Podjetju Dorssen ISM se je po navedbah Kekca letos močno dvignil strošek dela, ki je leta 2022 po podatkih v poslovnih bazah znašal okoli 3.450 evrov na zaposlenega, to pa prihaja v času, ko se ciljni trgi že tako ohlajajo. “V podjetju analiziramo uspešnosti ponudb, ki se praviloma pripravljajo za pol leta ali leto dni vnaprej. Odstotek potrjenih ponudb se je zaradi povišanja cene prepolovil,” pravi sogovornik.

Dejavnost postopoma selijo v tujino, del v poslovno enoto v Nemčijo, del pa na Hrvaško. Kekec pravi, da je to sicer zelo zahteven proces, ker moraš prej analizirati zakonodajni okvir ciljne države, prav tako ni poceni.

Primer 2: Deloma prelili v višje cene

Drug primer je podjetje iz štajerske regije, ki se ukvarja s proizvodnjo in montažo, na projekte po tujini pa napotuje po več kot 150 delavcev letno. Kot nam je dejal direktor, ki ne želi biti imenovan, napoteni delavci dobijo 2.500 neto za od 170 do 180 ur mesečno. Strošek dela, ki je tudi pri njih v letu 2022 znašal okoli 3.500 evrov na zaposlenega, se s spremembo zakonodaje zvišuje za slabo petino ali okoli 13 odstotkov vseh prihodkov.

“Mi smo v krču od septembra, iščemo načine, kako preživeti in iti naprej. V tej situaciji smo totalno nekonkurenčni. Tudi nekatera nemška podjetja so cenejša, rešujejo pa nas kakovost in reference,” nam je dejal sogovornik. Ker gre za specializirano podjetje z referencami na nišnem področju industrijske montaže, so se s kupci uspeli dogovoriti za osemodstotni dvig cen, ostalih pet odstotkov pa bodo morali prihraniti ali dobiti drugje.

“Praviloma šest odstotkov letno vložimo v razvoj, mislim, da bomo letos vegetirali. V tujino pa ne želimo seliti, saj imamo tukaj proizvodnjo, v katero vlagamo. Računamo, da se bo letos našla kakšna rešitev na državni ravni,” še pove sogovornik, ki doda, da podjetje letno slovenski državi plača 4,5 milijona davkov in prispevkov.

Velike razlike v številkah

Kako je mogoče, da ministrstvo za finance ugotovi, da se strošek dela povprečno zvišuje za 7.700 evrov na delodajalca, podjetja in ministrstva pa zdaj poročajo o milijonskih dvigih stroškov dela?

Na ministrstvu pravijo, da je analiza narejena na podlagi konkretnih podatkov vseh zavezancev, ki so prejeli dohodke iz napotitve, ki so razvidni s tako imenovanih REK obrazcev. Teh je bilo v letu 2021 nekaj manj kot 22 tisoč. Od Obrtne zbornice Slovenije (OZS) so prejeli tudi podatke za 17 napotenih delavcev, analiza katerih je po navedbah ministrstva pokazala, da podatki bistveno ne odstopajo. Razlika pa je bila v tem, da je zbornica posredovala podatke za zaposlene, ki so imeli višje dohodke iz napotitve od povprečja.

“Ključno je bilo, da smo pri analiziranju uporabili podatke o bruto prejemku, ki ga je zaposleni v času napotitve prejel (ob upoštevanju ur napotitve se je določil tudi povprečni znesek zaposlenega na uro napotitve), kot tudi podatke o upoštevani zavarovalni osnovi za čas napotitve. Razlika med obema pa torej predstavlja detašma (dodatek za delo v tujini, op. a.), ki je izračunan na ravni vsakega zaposlenega,” pojasnjujejo na ministrstvu.

Priprava širših davčnih sprememb

Med delodajalci tudi po začetku veljavnosti zakonodajne spremembe ostaja pričakovanje, da bo vlada posledice nove ureditve omilila. V prvih tednih januarja so na Ptuj, kjer je sedež okoli 50 podjetij iz panoge gradbenih in tehničnih storitev, povabili gospodarskega ministra Hana. Izvoz gradbenih in tehničnih storitev je v letu 2022 po njihovih podatkih znašal 2,19 milijarde evrov.

Minister Han je po srečanju z njihovimi predstavniki po poročanju Večera dejal, da “to niso ‘kaselc podjetja’, temveč resna podjetja z 200 zaposlenimi, s primarno proizvodnjo na Ptuju in nato proizvodnjo, montažo v tujini” ter da so zdaj zaradi zakonodaje ob konkurenčnost. “Mislim, da mora država s kompenzacijskimi ukrepi tem podjetjem pomagati. To so namreč naši podjetniki, naši izvozniki, ki pomagajo k blaginji države,” je dejal Han.

Na vprašanje, ali in kaj je oziroma bo minister s tem v zvezi predlagal vladi, so nam z ministrstva zdaj odgovorili, da bi bilo “v primeru, da se z zakonom ustvarjajo nekonkurenčni pogoji za ta del podjetij, potrebno najti ustrezne kompenzacijske rešitve v okviru širših davčnih sprememb, pri čemer ministrstvo sodeluje”. A poudarili, da je zakon v pristojnosti ministrstva za delo, davčne spremembe pa v pristojnosti ministrstva za finance.

Povejmo, da naj bi bila zdaj po navedbah ministrstva za finance vendarle v pripravi že dolgo napovedana davčna reforma. Tudi med delodajalci je slišati pričakovanje, da bo naslovila tudi izziv izvoznikov storitev.

Kekec pa meni, da bi se problematike ‘kaselc’ podjetij v osnovi lahko lotili drugače. “Tako kot povsod so tudi v tej panogi nekateri odmiki. A če gre za peščico, je to problem inšpekcij. Ta podjetja so nelojalna konkurenca tudi nam, ki delamo po pravilih,” sklene.