Kaj bo z legendarno stolpnico TR2? “Država je pred popravnim izpitom.”

NLB je napovedala, da namerava zapustiti legendarno stolpnico ob Trgu republike, kjer je imela več desetletij svoj sedež. Selitev naj bi se zgodila leta 2026, javnost pa zanima, kaj bo po odhodu banke v legendarni stolpnici, ki ima obliko tristrane prizme in je delo priznanega arhitekta Edvarda Ravnikarja.

Med možnostmi se pojavlja tudi hotel in prihod svetovne hotelirske verige Marriot, vendar uradnih potrditev ni. Prav tako se NLB še ni odločila, ali bo stolpnico prodala ali prostore v njej le oddajala.

Prav možnost preureditve v hotel je v javnosti sprožila največ polemik. Med drugim se je oglasil tudi minister za delo Luka Mesec, ki ideji hotela v stolpnici močno nasprotuje.

Kosec: Popravni izpit za državo

Kaj pravijo strokovnjaki? Arhitekt in docent na Fakulteti za arhitekturo dr. Miloš Kosec je prepričan, da TR2 “ne bi smel postati hotel oziroma sploh nikakršen program, ki bi še dodatno privatiziral in zaprl tako kakovostne prostore v samem geografskem, kulturnem in simbolnem središču prestolnice”.

“Po zasebniku prodani Iskrini stolpnici pred desetletjem in pol je državni aparat danes pred popravnim izpitom,” poudarja.

Ob tem opozarja, da bi predelava stolpnice za drugo (nepisarniško) funkcijo pomenila preveč radikalna poseganja v objekt, ki je zavarovan kot kulturna dediščina državnega pomena. “Poleg tega je svetovno znano delo našega največjega modernista Edvarda Ravnikarja in je vpisano v javno zavest kot sestavni del procesov družbenih vrenj in osamosvojitve,” meni.

V njej prostor za politični in upravni aparat

Sam vidi rešitev v državi, ki bi morala biti lastnica že v načrtu ob gradnji, saj sta bili stolpnici TR2 in TR3 (ta je od leta 2007 v lasti najbogatejšega Slovenca Igorja Laha) izvorno zasnovani za takratno vlado in ministrstva (sekretariate) republiške uprave. Gospodarska kriza je zatem vplivala na to, da je gradnjo dokončalo domače gospodarstvo, ki se je tudi naselilo v prostore.

“Glede na to, da Republika Slovenija z najemanjem prostorov za ministrstva in druge javne službe davkoplačevalski denar netrajnostno in nesmotrno preliva v zasebne žepe in glede na to, da je bila pred poldrugim desetletjem NLB dokapitalizirana z javnim denarjem v znesku, ki bi zadostoval za nakup 15-30 takšnih stolpnic, je torej ključno, da država odkupi TR2 in v njem naseli del političnega in upravnega aparata, ki trenutno domuje na neustreznih lokacijah v javni lasti,” je prepričan Kosec.

V središču mesta ne vidi več veliko razpoložljivih prostorov, kjer bi bilo mogoče gospodarno, kulturno ambiciozno in transparentno umestiti državne ustanove.

Nova vloga za pritličje

Pritličje stolpnice, kjer zdaj domuje poslovalnica največje banke, bi po mnenju Kosca lahko postal “model transparentnega, javnega prostora, ki bi podobno kot veliko preddverje Cankarjevega doma predstavljal pokrit javni forum, oblikoval kultiviran prostor komunikacije vlade z državljani in bi se lahko uporabljal tudi kot primeren sodobni, transparentni in demokratični protokolarni prostor, kakršnih v Ljubljani ni”.

“Če je država v zadnjih tridesetih letih izkazala neverjetno pasivnost pri razumevanju osnovne gospodarnosti gradnje lastnih prostorov, se ji zdaj ponuja možnost, da vsaj odkupi stavbo, ki ji je bila nekdaj namenjena. Če ne pograbi vsaj te priložnosti, bo ostala večni skvoter in s tem poslala kaj slabo in nesamozavestno sporočilo svojim državljankam in državljanom in tudi tujini,” zaključuje svoje razmišljanje.

Ostan: Ravnikar stolpnic ni zgradil za hotel

Arhitekt, urbanist in docent na Fakulteti za arhitekturo Aleksander Ostan pa poudarja: “Zdi se povsem absurdno, da bi država lahko dopustila, da se še ena od stolpnic, ki je bila zasnovana in grajena za reprezentančno funkcijo državne administracije, proda kateremukoli privatnemu lastniku, pa naj je ta še tako “dobronameren”,” je oster Ostan.

Dodaja, da gre pri razmišljanju o stolpnici TR navsezadnje za simbolni status in prestiž.

“Kdo ima z razgledišča glavno-mestnega središča ‘pravico’, da ima pregled nad mestom in državo, da si ju lasti oziroma ju od tod upravlja? So to lahko izvoljeni predstavniki neke skupnosti ali je to lahko kar kdorkoli, ki si lahko privošči nakup te simbolne pozicije,” se sprašuje.

Reprezentančne funkcije države na enem mestu

Ostan je prepričan, da bi se v nižjo od dveh stolpnic morale naseliti reprezentančne funkcije države, na primer vlada, ministrstva, vitka državna uprava in kompatibilne državne funkcije, “ki bi bile prostorsko in logistično zgoščene, namesto da so še vedno nerazumno, potratno razpršeni po celem mestu”.

“Odsotnost zavedanja o pomenu prostorskega in simbolnega središča naše države in mesta je tako akutna, da se le potrjuje teza o povsem dezorientirani percepciji in vrednotenju odločevalcev. A žal je še bolj verjetna teza, da je tudi simptom TR2 le priložnost za špekulativne mahinacije z zemljišči, nepremičninami in kapitalom v naših prestolnici in državi,” svoje razmišljanje zaključuje Ostan.

Trg revolucije, ki se je ob osamosvojitvi Slovenije preimenoval v Trg republike, je Edvard Ravnikar na začetku druge polovice prejšnjega stoletja zasnoval kot novo poslovno, upravno, trgovsko in kulturno središče Ljubljane.

Glavni sestavni deli tega središča oziroma kompleksa so osrednja ploščad trga s spomenikom revolucije, dve stolpnici, Cankarjev dom, gostinsko-trgovski objekt Maximarket in podzemna garažna hiša, je bilo zapisano publikaciji Graditev novega središča, ki ga je ob gradnji pripravil Investicijski zavod za izgradnjo trga revolucije (IZITR). Gradnja vseh enot je potekala od leta 1962 do leta 1982, vmes pa so jo prekinili zaradi pomanjkanja denarja.