Najbogatejši Slovenec za Forbes Slovenija: Mene nikoli nihče ne pokliče

Dunajska 9 v Ljubljani. Tu so se na prelomu tisočletja po takratnem poročanju medijev vrstile mnoge skupščine podjetij v lasti pidovskega barona Igorja Laha, na katerih je premoženje prenašal s podjetja na podjetje in prepletal svoj poslovni imperij.

Pogosto je iz podjetij umikal nepremičnine, premoženje postopoma selil v davčne oaze, iztiskal male delničarje, ki so se obračali tudi na sodišča. Zaradi verižnih poslov z delnicami Mercatorja je bil obsojen na šest mesecev pogojne zaporne kazni, a šele 15 let po spornih poslih. Še danes pa ni končana kazenska zadeva zaradi obtožb o oškodovanju upnikov Lika.

V zadnjih desetletjih je Lah premoženje preselil v davčno ugodnejša okolja: lastnik Steklarne Hrastnik in nepremičninskega sklada Ceeref sta njegovi švicarski podjetji, lastnik delnic v elektrodistribucijskih podjetjih pa ciprska Kalantia. Lani je Lah postal najbogatejši Slovenec; analitiki revije Finance Manager so premoženje njegove družine ocenili na 385 milijonov evrov, kar 119 milijonov več kot leto poprej.

Zdaj je na Dunajski 9 spet vroče: tokrat je v vlogi malega delničarja država, natančneje Kapitalska družba (Kad), ki preverja, ali je pri prenosu petinskega deleža v nepremičninskem skladu Ceeref s hčerinske družbe KS naložb na Lahovo švicarsko družbo prišlo do oškodovanja. In prav to je del razloga, da se je Lah ponovno odločil javno spregovoriti.

V intervjuju za Forbes Slovenija je odgovarjal na vrsto vprašanj o pretekli poslovni poti, o elektrodistribucijskih podjetjih, kjer je sam največji mali delničar, o razlogih za selitev premoženja v švicarski kanton Zug, o davkih, o prenosu obsežne zbirke umetnin na fundacijo v Švici, o delitvi premoženja naslednikom …

Blagodejni vpliv energetske krize in inflacije

Konec lanskega leta ste v Steklarni Hrastnik na začasno čakanje na delo zaradi zmanjšane proizvodnje poslali 200 delavcev. To je kar okoli 30 odstotkov vseh zaposlenih. Hkrati za letos načrtujete podobne prodajne prihodke kot lani v višini okoli 90 milijonov evrov. Kako jih nameravate doseči, glede na to, da bo lep del zaposlenih letos več mesecev na čakanju?

Glede na pretekle cikle v steklarski panogi lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da se bo trend obrnil v nekaj mesecih. Zato pričakujemo, da bo pomanjkanje naročil trajalo še tri do največ šest mesecev. Takoj ko bomo videli, da se je trg pobral, bomo pognali peč in poklicali delavce nazaj.

Verjamemo pa, da bomo letos zmožni ohraniti podobne poslovne rezultate kot v lanskem. Ohranjamo stabilno visoko operativno maržo in naprej izvajamo vse strateške investicije.

Koliko sami aktivno sodelujete pri upravljanju steklarne, ki jo sicer vodi Peter Čas?

Vključujem se izključno na strateški ravni, in sicer pri energentih, posojilih, preusmeritvah programov ali prevzemih. Vse ostalo je stvar uprave, ki ima moje polno zaupanje.

Stroški energentov so od leta 2021 močno zrasli. Marsikatero energetsko intenzivno podjetje je v zadnjem letu in pol zaradi tega zmanjševalo proizvodnjo. Kako ste vi obvladovali cene energentov?

Že leta 2017 smo vpeljali strategijo nakupov energentov za več let vnaprej. Tako smo lani za okoli 90 odstotkov energetskih potreb že imeli zakupljene energente po cenah izpred dveh ali treh let. Ta energetska kriza je bila za nas blagodejna, saj je spodbudila inflacijo, zaradi katere so konkurenti dvignili cene. Tako smo jih lahko dvignili tudi mi, hkrati pa smo imeli razmeroma nizko ceno energentov. Zato je bilo za nas to odlično leto. Hkrati imamo vsa posojila, ki smo jih najeli za naložbe v preteklih letih, z nizko fiksno obrestno mero iz predkriznih časov.

“Energetska kriza je bila za nas blagodejna, saj je spodbudila inflacijo, zaradi katere so konkurenti dvignili cene. Tako smo jih lahko dvignili tudi mi.”

Oktobra predlani ste prevzeli Srbsko tovarno stekla (SFS) v Paraćinu. Z vidika stroška energentov je verjetno ta lokacija bolj ugodna?

Glede na podatke, ki jih imam, imamo letos v Sloveniji celo nekoliko nižje stroške energentov kot v Srbiji, prav zaradi omenjenih nakupov vnaprej.

Stroški delovne sile so pa še precej nižji v Srbiji.

Seveda.

Ali glede na to razmišljate o selitvi proizvodnje iz Hrastnika v Paraćin?

Ne. Bilo je celo nasprotno. Steklarna, ki smo jo kupili, je bila v izredno slabem stanju. Upali smo, da bosta obe peči zdržali dobro leto, kolikor je potrebno, da se zgradi nova peč. Na žalost se je v nekaj mesecih večja peč sesedla, na srečo se noben delavec pri tem ni poškodoval. Ker zaradi tega nismo imeli dovolj proizvodnje stekla v Srbiji, smo ga del proizvajali v Sloveniji in ga pošiljali v Srbijo.

Tudi za naprej je potrebno izpostaviti, da gre za dva povsem ločena tržna segmenta, ne samo geografsko, ampak tudi glede na proizvode, ki jih bomo na obeh lokacijah še naprej razvijali. V Hrastniku tako ostajamo in še naprej razvijamo premijski segment embalažnega stekla.

"Če danes nisi zelen, boš težko konkurenčen"

Napovedali ste stomilijonsko naložbo v Paraćinu. Kakšne načrte imate tam?

V Srbiji trenutno gradimo novo peč, to je naložba v višini okoli 50 milijonov evrov. Naslednjo stomilijonsko naložbo v novo peč načrtujemo v letu 2026, leto ali dve kasneje pa še naložbo v proizvodnjo ravnega stekla. Hkrati delamo na projektu vetrne in sončne elektrarne ter proizvodnji vodika. Naš cilj je biti na tej lokaciji energetsko čim bolj samooskrbni in delati energetsko zeleno steklo za kupce iz prehranske industrije v radiju 500 kilometrov.

Aleksander Mervar, šef Elesa, je pred časom dejal, da po njegovem mnenju Slovenija ni primerna za energetsko intenzivno industrijo, saj smo v območju najvišjih borznih cen elektrike.

Mislim, da je to v skladu z usmeritvijo Evrope, ki predvideva zapiranje vse energetsko intenzivne industrije, ki pa je po mojem mnenju napačna.

Poglejte primer proizvodnje aluminija v Talumu. Ko enkrat proizvodnjo ugasneš, je nikoli več ne boš zagnal. Zdaj bodo aluminij proizvajali Kitajci v tovarnah, ki kurijo premog, potem pa bodo aluminij prevažali čez pol sveta nazaj v Evropo. Ne vem, če je to ravno trajnostno.

V Steklarni Hrastnik smo izredno občutljivi do zelene energije. To je nekaj, kar je izredno pomembno z okoljskega vidika, hkrati pa tudi z marketinškega. Če danes nisi zelen in okoljevarstveno ozaveščen, boš težko konkurenčen.

Je podjetja prevzemal zaradi nepremičnin?

Steklarna Hrastnik je edino proizvodno podjetje, ki ste ga prevzeli in nadaljuje dejavnost. Pri GPG ste oddelili nepremičnine, preostali del prodali, podobno tudi pri Livu Postojna. Ste podjetja prevzemali predvsem zaradi nepremičnin?

V certifikatni privatizaciji sem sodeloval s pooblaščenimi investicijskimi družbami (pidi). Upravljali smo deleže v podjetjih, ki so nastala v socializmu in bila tako tudi vodena, zato niso imela ustrezne strukture. Svoje naloge nisem nikoli razumel tako, da bom upravljal s 150 podjetji, v katerih smo imeli deleže. Naša naloga je bila podjetje prestrukturirati in najti ustreznega lastnika, ki bo podjetje razvijal naprej.

Liv Postojna, na primer, je bilo podjetje s štirimi popolnoma različnimi programi, ki niso bili v nobeni medsebojni korelaciji. Za tako podjetje je nemogoče najti enega lastnika, zato smo ga razdelili na štiri podjetja in za vsako posebej našli kupca, ki so potem razvijali vsak svojo dejavnost.

GPG pa nisem dobil v privatizaciji, temveč sem ga kupil pozneje. Sicer pa nobeno podjetje, ki sem ga pridobil v privatizaciji, ni šlo v stečaj v času, ko smo ga aktivno upravljali.

Liko Vrhnika pa je šel v stečaj.

Lika Vrhnika nisem dobil v privatizaciji. Potrebno je poudariti, da je praktično vsa lesna industrija v Sloveniji v krizi po letu 2008 bankrotirala. Res je, v stečaj sta šli tudi dve manjši proizvodni enoti Lika, večja pa je bila prodana in je šla kako leto za tem v stečaj. Sicer pa o Liku Vrhnika kaj več ne morem reči do zaključka sodnega postopka na višjem sodišču, sem bil pa na prvi stopnji že dvakrat oproščen.

Domnevno sporni posli v Liku Vrhnika naj bi se dogajali spomladi 2012. Tedaj so inšpektorji davčne uprave izvedli pregled v Likovih petih hčerinskih podjetjih, ki so bila visoko zadolžena in imela blokirane račune. Ali ste zato konec tistega leta na hišo v Podutiku vpisali 4,6 milijona evrov visok zemljiški dolg?

Ne.

Zemljiški dolg je bil takrat priljubljen instrument menedžerjev, ki so se znašli pod lupo organov pregona.

To ni imelo nobene medsebojne zveze. Tudi obtožbe proti meni nikoli niso bile vezane na zaplembo premoženja, zato ni bilo nobene potrebe, da bi kakorkoli ščitil svoje premoženje.

"Mene nikoli nihče ne pokliče"

Pred kratkim je državna Kapitalska družba (Kad), manjšinski delničar v vašem podjetju KS Naložbe, dosegla sodno zadržanje dekapitalizacije, ker želi pred njeno izvedbo preveriti, ali je bilo podjetje oškodovano pri prodaji petinskega deleža vaše nepremičninske družbe Ceeref vaši švicarski družbi Gabbiano Asset Management. A na skupščini julija lani Kadu dokumentov, v katerih bi lahko to preverili, niste dali. Kad je zato vložil tožbo, o kateri sodišče še odloča. Zakaj dokumentov ne date sami?

Dokumentov, ki jih je želel Kad pridobiti, družba KS naložbe nima in jih zato tudi ne more izročiti, kar na Kadu dobro vedo. Naj še dodam, da ima Kad 7-odstotni delež, ki ga je pridobil leta 2021 ob ukinitvi registrskih računov KDD in nima glasovalnih pravic.

Ali dokumentov ne morete pridobiti od lastnice Ceerefa, družbe G. I. Dakota Investments?

Podatek, ki ga je Kad želel dobiti, je mogoče zelo enostavno preveriti v polletnem konsolidiranem poročilu KS Naložb. A na Kadu tega niso naredili. Kdorkoli bo pogledal to poslovno poročilo, bo videl, da je bila transakcijska cena približno 15 odstotkov nad knjigovodsko vrednostjo Ceerefa. Vsa zgodba je umetno ustvarjena, saj je transakcijska cena za vsakogar, ki zna brati bilance, enostavno razvidna in je torej namen cele zgodbe očitno nekaj drugega.

Absurdno pa je, da je Kad decembra s popolnoma nerazumno tožbo nasprotoval tudi zmanjšanju kapitala družbe KS naložbe, uradno zato, ker bi s tem njihov delež v kapitalu družbe padel pod 400 tisoč evrov, s čimer naj bi jim bile onemogočene določene pravice manjšinskega delničarja.

Pravijo, da potem izgubijo pravico do zahteve za posebno revizijo posla.

Dejstvo je, da za KS naložbe ne veljajo določbe ZGD-1, ki govorijo o tej pravici. Ker je podjetje KS naložbe naslednik pida, zanj veljajo določbe zakona o pravnih naslednicah pidov, ki popolnoma drugače urejajo te pravice. 

Kad vztraja, da velja ZGD-1.

Na to smo jih opozorili na skupščini. Naj dodam še, da Kad glede na svoje poslovno poročilo delnice KS naložb vrednoti na 140 tisoč evrov. S potrditvijo dekapitalizacije bi dobili 740 tisoč evrov. To pomeni, da bi s poslom ustvarili 600 tisoč evrov dobička, obenem pa bi ohranili enak lastniški delež v družbi.

Ampak v duhu dobrih odnosov z malim delničarjem in glede na to, da imate vse podatke, ali jih res ne morete deliti?

Kad želi dobiti dokument, do katerega zakonsko ni upravičen in ki ga KS naložbe nimajo. Morda je kak drug razlog, da se pri tem vztraja, tako da se moje ime v zadnjih časih lahko večkrat omenja v medijih.

Kateri?

Lahko špekuliram, ampak dejstvo je, da sem se začel pojavljati v medijih takrat, ko je država začela govoriti o konsolidaciji lastništva v elektrodistribucijskih podjetjih (EDP).

Pravite, da sta zgodbi o EDP in KS Naložbah med seboj povezani. Kdaj ste to zaslutili?

Časovno je povezano.

V KS Naložbe je delničar Kad, v EDP pa SDH. Kdo je ta, ki vam po vašem mnenju nagaja?

Saj to so povezane osebe.

Vas pa ni nihče kontaktiral?

Ne, nihče. Mene nikoli nihče ne pokliče, ker vedo, da nima smisla, ker nisem nikomur nič dolžan. Saj vemo, kako se stvari dogajajo.

Kako?

Nikoli ne gre tako, da te nekdo pokliče po telefonu.

Po kateri ceni bi izstopil iz elektrodistribucij?

Ampak vi se niste odzvali na poziv SDH, ko je zbiral ponudbe malih delničarjev za odkup delnic EDP.

Sodeloval sem v mnogih poslih nakupov in prodaj podjetij. Pri nakupu se najame svetovalca, preveri interes in se da ponudbo. Nobenega od teh postopkov žal SDH ni izpeljal. Gre zgolj za neko neuradno tipanje in iskanje rešitve, za katero izvemo iz medijev. Iz dogajanja v okolju pa je jasno, da morajo konsolidirati lastništvo.

To je naložilo tudi računsko sodišče.

Elektrodistribucijska podjetja imajo že 25 let izredno nizek odnos, v povprečju od enega do 1,5 odstotka. Primerljivo podjetje v tujini bi imelo pet- do osemodstotni dividendni donos. Sistemski operater distribucijskega omrežja (Sodo) je izračunal, da je potrebno v naslednjih 10 letih investirati v elektrodistribucijsko omrežje tri milijarde evrov, saj obstoječe omrežje ne omogoča priključevanja novih sončnih elektrarn niti električnih polnilnic. Že sedaj se lahko na omrežje priključi zgolj vsaka deseta sončna elektrarna.

Investicije lahko podjetje izvede na tri načine: iz lastnega denarnega toka, s posojilom ali s svežim kapitalom. Lastnega denarnega toka EDP nimajo dovolj, poleg tega zaradi zelo slabega poslovanja ne morejo tudi najeti toliko posojil. Torej jim za financiranje investicij ostane zgolj dodaten kapital. Glede na preteklo slabo poslovanje trdim, da ne bodo uspeli po neki za državo ustrezni ceni dobiti nobenega zunanjega investitorja, ki bi želel dokapitalizirati ta podjetja.

Edina opcija je tako dokapitalizacija države. V zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) je določba, ki govori o minimalni emisijski vrednosti pri dokapitalizaciji za nove delnice, ki je za kosovne delnice enaka pripadajočemu znesku osnovnega kapitala na delnico. Pri elektrodistribucijah je ta cena nekje med 64 do 72 odstotkov knjigovodske vrednosti, kar v povprečju znaša okrog šest evrov po delnici. To pomeni, da se dokapitalizacija zaradi določbe ZGD-1 ne more zgoditi pod to ceno. V tistem trenutku, ko država dokapitalizira, pa mora dati po zakonu tudi prevzemno ponudbo, ki nikakor ne more biti nižja od te vrednosti, torej približno šest evrov za vsako delnico v EDP.

Če bi prodali po ceni 75 odstotkov knjigovodske vrednosti, kar je okoli šest evrov za delnico, bi vi s tem poslom glede na vložek zaslužili?

Nikoli ne gledam, koliko sem plačal za neko stvar in za koliko moram prodati, da bom zaslužil. Pravo vprašanje je, koliko je v tem trenutku nekaj vredno.

Na sekundarnem trgu, ki je sicer slabo likviden, se z delnicami EDP trguje po tri do štiri evre na delnico.

Če bi bil špekulant, bi jih zdaj na borzi kupil po štiri in čakal, da mi jih država odkupi po najmanj šest.

Ampak saj ste v zadnjem letu dokupovali.

Seveda, ker je bila takrat cena absurdno nizka in znam približno izračunati, po kateri ceni približno se bo transakcija verjetno zgodila.

Po kateri ceni bi bili pripravljeni prodati deleže v EDP?

Ko bo ponudba, jo bom preveril. Država je prva, ki mora ponuditi pošteno ceno. Izredno nekorektno bi bilo, da bi poskušala po nepravi ceni izplačati male delničarje.

To je, kot da bi poslušali vaše male delničarje včasih. Skoraj enaki stavki.

Ja. Kar je edino logično, saj je uporaba pravnega varstva pravica vsakega delničarja.

O malih delničarjih

Ali zdaj morda bolj razumete male delničarje, do katerih ste precej neusmiljeni. Spomnimo na glasne male delničarje GPG, Megafina, Megainvesta. Znan je primer Boruta Starihe, ki je prek sodišča poskušal dokazovati, da ste prek povezanih oseb obvladovali GPG, zaradi česar niste dali ponudbe za prevzem in tako morebiti oškodovali male delničarje.

Se spomnim, da je bil gospod Stariha mali delničar v enem od mojih holdingov in se je stalno pritoževal. Vem, da se je pritoževal tudi prek sodišča. Če se še prav spomnim, je vse izgubil. Tako da očitno ni imel prav.

Glede neprestanih očitkov, da naj bi z raznimi manevri iztiskal delničarje, naj pojasnim, da je v pide v 90. letih svoje certifikate vložilo približno 1,2 milijona državljanov in četrtina jih je izgubila vse, saj so mnogi, predvsem največji pidi, bankrotirali. V začetnih letih so delničarji seveda prodajali svoje delnice po vsaki ceni, saj je celo bivši minister Jože Mencinger govoril, da so certifikati ničvredni in večina ljudi dejansko ni vedela, kaj so delnice in kaj bi z njimi počeli.

KS naložbe so imele ob zaključku privatizacije konec 90. let nekaj čez 80 tisoč delničarjev, še leta 2015 pa skoraj 40 tisoč delničarjev. Število se po letu 2005 skorajda ni spreminjalo. Delničarji so začeli delnice množično prodajat po sprejemu zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjev leta 2015, tako da je njihovo število v nekaj letih padlo na 18 tisoč, konec leta 2021 pa je država 15.500 neaktivnih delničarjev dokončno razlastila.

Stariha je takrat dejal, da ga je boj prek sodišča enostavno finančno izčrpal.

Očitno je bil nepravi boj.

Testiral marsikaj, izbral Švico

V Švici koncentrirate večino svojega premoženja. Tam imate tudi stalno bivališče. Zakaj?

Ko sem pred 20 leti pogledal organigram mojih podjetij, je bil ta na petih straneh. Zadeva je bila dokaj nepregledna in težko obvladljiva. Hkrati sva pred približno 20 leti z ženo začela tudi graditi zbirko umetniških del. Ugotovil sem, da moram premoženje ločiti na dva stebra, en je izključno poslovni, drugi umetniški.

Ko sem iskal jurisdikcijo, kjer lahko uredim oba segmenta, tako poslovni kot umetniški, sem ugotovil, da jih v Evropi ni prav veliko. Švico sem izbral, ker imam tam že skoraj 20 let podjetje. Tako bi bil prehod tja bistveno bolj enostaven kot v Anglijo, Nemčijo ali recimo Avstrijo. Drugi razlog je bližina. Tretji pa je stabilno okolje, kjer se zakoni ne spreminjajo z danes na jutri. Tudi glede fundacij imajo izredno razdelan sistem. In Švica je tudi malo podobna Gorenjski, zato se tam počutim na pol doma.

Imate stalno bivališče v kantonu Zug?

Ne, v Luzernu, seveda pa se marsikaj nepreverjenega stalno ponavlja kot resnica.

Ali so razlogi tudi davčni, glede na to, da ima za kanton Zug, kjer imate podjetja, najnižjo stopnjo davka na dobiček podjetij v Švici, 11,9 odstotka?

V Švici imam holdinško podjetje, zdaj pa nanj prenašamo tudi določene funkcije upravljanja steklarn, predvsem financiranje in trženje, saj je glavnina izvoza vezana na mednarodne trge.

Doslej je bilo v Švici samo holdinško podjetje, vsa proizvodnja je bila v Sloveniji in zdaj tudi v Srbiji. V zadnjih petih letih so podjetja v moji skupini plačala več kot 46 milijonov evrov davkov in prispevkov slovenski državi. Jaz osebno v Švici plačujem nekajkrat višjo dohodnino, kot sem jo plačeval v Sloveniji, preden sem se preselil. Res je, da so davki v kantonu Zug bolj ugodni kot v drugih kantonih.

Če ste že pred leti ugotavljali, da je Švica najbolj primerna, zakaj ste se odločali tudi za druge jurisdikcije – Nizozemska, Ciper, Luksemburg.

Testiral sem marsikaj v Evropi in povsod sem videl določene probleme.

Ampak skupna točka vseh teh jurisdikcij je, da so davčno ugodna okolja. Torej so bili najbrž tudi davki razlog, da ste testirali prav te države.

Holding podjetje pomeni samo prenos lastništva proizvodnih podjetij na krovno podjetje. Ponavadi holding podjetje ne plačuje davka, razen ob morebitni prodaji svojih naložb. Odločitev, kje ustanoviti holding, je zgolj delno vezana na davčno politiko. Še bolj pomembne so pa druge politike, kot so stabilno okolje, kakšne storitve so na voljo, na primer revizorske, odvetniške, odnos z davčnimi upravami. Gre za preplet več stvari, davki so zgolj majhen delček tega.

O serijskem ustanavljanju podjetij

Omenili ste nepregledno mrežo podjetij na petih straneh. Leta 2007 so mediji pisali, da ste v zadnjih štirih letih ustanovili več kot 40 podjetij v Sloveniji z zanimivimi imeni, kot so Lepa pot, Varna pot, Preudarna družba, Zvezdna firma in tako naprej. Torej ne gre samo za podjetja, ki ste jih dobili v privatizaciji, ampak ste tudi sami generirali zmedo. Zakaj ste to počeli, zakaj tolikšna netransparentnost v poslovanju?

Bilo je celo 90 podjetij. Bom tudi povedal, zakaj sem jih ustanovil. Slišal sem, da so celo na registrskem sodišču to komentirali, češ, da se mi je zmešalo. A razlog je bil zelo preprost.

Imel sem priložnost kupiti delnice podjetja v Romuniji, vendar so tam imeli zakonsko omejitev, kolikšen lastniški delež lahko eno podjetje kupi v drugem. Če sem hotel kupiti delež, ki je bil na voljo, sem moral ustanoviti 90 podjetij. Ko so zvišali odstotek lastništva, ki je bil lahko v lasti ene osebe, pa sem začel združevati podjetja. To je bil edini razlog.

"Nikoli nisem poskušal lobirati"

V javnosti se zelo redko pojavljate, bolj se zdi, da delujete v ozadju. Mediji na primer omenjajo, da ste precej aktivni, ko gre za davek na nepremičnine. Ali to drži?

Ne.

So bili aktivni ljudje iz vašega kroga?

Ne. Naj bo zelo jasno – ne ukvarjam se s politiko, ne komentiram je, nikoli se nisem vpletal.

Ampak tu gre za konkreten poslovni interes.

Nikoli nisem poskušal lobirati, tega ne delam.

Ali se strinjate s tistimi, ki se zavzemajo za uvedbo davka na nepremičnine?

Saj imamo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ki je že davek.

"Naj bo zelo jasno – ne ukvarjam se s politiko, ne komentiram je, nikoli se nisem vpletal."

Ampak vseeno, so ideje, da bi bila streha nad glavo obdavčena drugače kot naložbena nepremičnia. Bi se strinjali s takšno obdavčitvijo?

To je stvar politike. Država ima pravico, da obdavči državljane, kot želi.

V portfelju imate več nepremičnin, ukvarjate se s prodajo zemljišče in se lotevate različnih naložb. Katere so zdaj aktualne?

Moj nepremičninski portfelj je bil v bistvu razdeljen na dva dela. En je bil nepremičnine, ki generirajo donos, drugi pa nepremičnine, namenjene razvoju. Glede zadnjih sem se že pred par leti odločil, da vse prodam, ker postopki v Sloveniji trajajo predolgo. Tudi tiste, ki sem jih dokončal, je časovna komponenta s stroški financiranja naredila nedonosne. Nekaj sem jih že prodal, preostale bom, ko bo priložnost. Ostajam pa v naložbah v nepremičnine, ki imajo fiksen donos.

To je torej stavba na Trgu republike 3 v Ljubljani?

Ključna je ta, poleg tega pa tudi Trnovska vrata in stavba na Dunajski cesti.

O tituli najbogatejšega: "Če se ozrem po Balkanu ..."

Kaj bi šteli kot svoj največji poslovni neuspeh?

Nič.

Ste vedno dosegli, kar ste želeli?

Ne, ampak nikoli ne rečem, da je nekaj neuspeh. Po naravi sem športnik in tudi, če nekaj ne uspe, narediš drugače, pa bo uspelo.

Računate pa finančne izgube. Pri katerem poslu ste ustvarili največjo?

Teh je bilo veliko, se jih raje ne spominjam.

Na koncu ste vseeno najbogatejši Slovenec.

Menda, da sem po nekih izračunih. A če se ozrem po Balkanu, je slika drugačna in postane zelo relativna.

"Nikoli ne rečem, da je nekaj neuspeh. Po naravi sem športnik in tudi, če nekaj ne uspe, narediš drugače, pa bo uspelo."

Umetnine na fundacijo

Znano je, da ste zbiratelj umetnin. Pred leti ste dejali, da vas tudi pri umetniških delih vodita ekonomska logika in finančna korist. Na koliko ocenjujete vrednost vaše umetniške zbirke?

Ta izjava je bila verjetno napačno citirana. Kar še vedno mislim, je, da ima vsako umetniško delo svojo ceno. Pridobiti moraš delo, ki je zgodovinsko pomembno, se pravi, da ohranja svojo umetniško vrednost na daljši rok, s tem pa seveda ohranja in celo povečuje tudi svojo finančno vrednost. In obratno.

Zgodovina je neizprosna; več kot 95 odstotkov vsega, kar v nekem trenutku velja za visoko umetnost, ne prestane testa zgodovine in postane kmalu brezpredmetno.

Niste odgovorili, na koliko ocenjujete vrednost zbirke.

Glede na to, da ta dela ne bodo nikoli prodana, ampak so že ali v kratkem bodo del fundacije in zbirke, ki bo razstavljena v muzeju, ta vrednost niti ni pomembna. Vem pa, koliko sem plačal zanjo.

Kolikšna pa je nakupna vrednost?

Mislim, da je ta podatek popolnoma nepomemben. Lahko pa povem, da sem večino umetniških del že prenesel na švicarsko fundacijo, ostala pa še bom. Vsa umetniška dela, ki sem jih kupil – skupaj jih je več kot 800 –, postajajo last fundacije. Tja hkrati prenašam tudi lastništvo muzeja, ki ga gradimo na Bledu. Ko bo ta prenos dokončno izveden, ne jaz ne moja družina ne kdorkoli drug ne bo mogel več imeti kakršne koli finančne koristi iz tega premoženja.

Upravljate pa z njim.

To pa ja. Sem član štiričlanskega upravnega odbora. Ampak ne morem biti plačan za to.

Kakšna je pravna oblika fundacije v Švici? Je to kot pri nas zavod?

Fundacija, ki sem jo ustanovil v Švici, je dobrodelna. Pridobivanje statusa dobrodelne fundacije je izredno zapleten postopek, saj moraš dokazati tako državi kot kantonu, da imaš dobrodelen namen. Tako konfederalna kot kantonalna oblast nato na tri leta preverjata, kako deluješ. Mi smo ta pregled prestali ravno prejšnji mesec.

Kaj imate v mislih z dobrodelnostjo?

Dobrodelnost se preverja glede na namen, za katerega je fundacija ustanovljena. V našem primeru je to podpiranje vizualne umetnosti, gledališča, plesa, glasbe. Lani smo recimo podprli neko plesno delavnico v Baslu, že par let podpiramo lucernski simfonični orkester in nekatere muzeje.

Poleg tega smo že, ko smo imeli razgovore s švicarsko državo pred ustanovitvijo fundacije, omenili, da bomo zgradili muzej sodobne umetnosti v Sloveniji. Švicarska država je takrat prepoznala, da je očitno tudi to, da se bosta zbirka in muzej pojavila v Sloveniji, v interesu švicarske države.

Zakaj bi Švica imela interes za muzej na Bledu?

Zaradi tem, ki jih odpira umetniška zbirka. Recimo zbirka, ki jo še vedno postavljamo, govori o pomembnih vprašanjih druge polovice 20. stoletja - recimo o nacizmu, komunizmu, apartheidu, človekovih pravicah.

Imate vi kakšno korist od tega, da ste umetniško premoženje prenesli na fundacijo? Kakšno davčno olajšavo recimo? Oziroma kakšen je vaš motiv, da ste to naredili? Ker ste sicer zelo skrbni do svojega premoženja.

Nisem tako skrben, sem pa previden. Edina olajšava, ki jo imam zaradi statusa dobrodelnosti, je, da ne plačam ponovno davka za tisto, kar sem doniral. Sicer pa želiva z ženo zgraditi zbirko, ki bo pomembna za ta prostor in ga bo obogatila ter bo na vpogled javnosti za zmeraj.

"Za pravilen prenos premoženja morajo poskrbeti starši"

Ste najbogatejši Slovenec, kako razmišljate o prenosu premoženja na naslednjo generacijo?

Tu ni enoznačnega odgovora, kaj bi bilo prav. Pred približno desetimi leti sem razdelil svoje premoženje med ženo in tri sinove. Takrat smo podpisali družinsko ustavo, ki ureja finančne odnose med nami. Izredno pomembno je, da starši sami poskrbijo za to, da se premoženje na pravilen način prenese na naslednjo generacijo. Menim, da ne smeš s nerešenimi vprašanji obremeniti naslednje generacije, saj s tem lahko povzročiš nepotrebne družinske razprtije.

Kaj določa ta ustava?

To je naša zasebna stvar.

Je bil pa Jure Lah denimo nadzornega sveta KS naložb. Se vaši otroci že zdaj vključujejo v upravljanje premoženja?

Jure je bil član, a je že pred časom prevzel dodatne obveznosti v skupini. Kjer se vidijo, se sinovi vključijo, sicer delajo tisto, kar želijo. Vsi so odgovorne odrasle osebe in na vse sem kot oče zelo ponosen.

Boste muzej odprli letos?

To je zelo nehvaležno napovedovati glede na stanje v gradbeništvu. Gradnja bo predvidoma končana v nekaj mesecih, sledi odprtje v prvi polovici prihodnjega leta. Upam, da se ne bom še enkrat v jezik ugriznil z prehitro napovedjo.

Ali pričakujete, da bo to tudi pomembna turistična točka?

Prepričan sem, da bo muzej sodobne umetnosti, ki bo umeščen pod blejskim gradom, ena izmed bolj zanimivih turističnih točk v Sloveniji. Muzeja s tovrstnimi avtorji in deli v radiju nekaj sto kilometrov namreč ni. Verjamem, da bo za marsikoga zanimiv že ogled same stavbe, saj gre za delo enega najpomembnejših arhitektov na svetu Davida Chipperfielda. Temu priča tudi interes arhitektov in gradbenikov iz Slovenije in okoliških držav, za katere smo od pričetka gradnje pripravili že več vodenih ogledov gradbišča.