Projekt zeleni vodik pred zlomom, Biden vanj zmetal milijarde

Čisti vodik se že dolgo omenja kot ključno gorivo za reševanje podnebne krize. Lahko bi pomagal očistiti umazane industrije, kot sta kemična in jeklarska, bil bi lahko vir čistega goriva za transport in lahko bi pomagal ZDA doseči cilj ničelne stopnje emisij toplogrednih plinov do leta 2050.

Vendar pa začetek te poti ni obetaven.

Spoznanje o zahtevnosti

Po nekaj letih navdušenja in milijardne podpore ameriške vlade, da bi zagnali projekte z zelenim vodikom, zdaj raste pesimizem, predvsem zaradi vprašanja, kako hitro je mogoče povečati uporabo tega goriva. Razočarane zaradi predlaganih smernic o ključnih vladnih spodbudah, ki jih ocenjujejo kot prestroge, zdaj družbe, kot sta ExxonMobile in Plug Power, grozijo, da bodo popolnoma odstopile ali preložile svoje velike projekte, povezane z vodikom.

“Pred dvema letoma je glede tega prevladoval izjemen optimizem. Vsi so bili iz sebe,” je v izjavi za Forbes povedal glavni direktor Electric Hydrogena Raffi Garabedian.”Zdaj so ljudje začeli dojemati, da se zgodba, o kateri se že dolgo govori, ne uresničuje, da se projekti ne izvajajo. Sprašujem se, zakaj? Ljudje so spoznali, da je to resnično zahtevno področje.”

Visoke cene

Čisti vodik, še posebej “zeleni”, pridobljen samo iz vode in s pomočjo obnovljive energije, je ključen za strategijo Bidnove administracije za zmanjšanje onesnaženja s CO2. Vendar pa predlagana pravila za davčne olajšave (do tri dolarje na kilogram), s katerimi želijo uravnotežiti višje stroške proizvodnje tega goriva, bolj ustrezajo projektom, ki se zanašajo na nove obnovljive vire energije (ali jedrsko energijo), kar znatno zvišuje stroške.

Garabedianu to ustreza, nekateri njegovi tekmeci opozarjajo, da bodo cene zelenega vodika zaradi tega previsoke. ExxonMobil je nezadovoljen, ker njegov pristop – proizvodnja vodika iz naravnega plina, vendar ob zajemanju CO2, preden ta pobegne v ozračje – verjetno ne bo dobil polne subvencije države.

Umazani vodik je mogoče pridobiti za ceno 1,06 dolarja za kilogram. Zeleni vodik stane do štirikrat več.

Kot je bilo tudi pri drugih tehnologijah z nizkim ogljičnim odtisom, kot so solarni paneli, vetrne turbine ali baterije za električne avtomobile, ki so vse morale preživeti začetno obdobje visokih stroškov, mora tudi čisti vodik postati cenejši, da bi lahko bil konkurenčen in da bi si zagotovil prostor. Vendar ne bo lahko doseči niti cene proizvodnje tako imenovanega umazanega vodika, ki ga pridobivajo iz naravnega plina. Mogoče ga je proizvesti po ceni 1,06 dolarja za kilogram. Zeleni vodik stane približno štirikrat več.

Po vsem svetu porabijo približno 92 milijonov ton vodika letno, večinoma v težki industriji. Družba za raziskave v industriji Wood Mckenzie predvideva, da bi proizvodnja čistega vodika do konca desetletja lahko s trenutne dejanske ničle zrasla na približno 14 milijonov ton letno. Takšen obseg bi pomenil začetek kritične mase za uporabo tega goriva, vendar je vseeno za milijon ton manjši od napovedi s konca leta 2023.

Veselje naftarjev

“Pričakovali smo določene zamude, vendar so veliko večje, kot smo mislili,” pravi Murray Douglas, podpredsednik Wood Mackenzija iz Edinburgha. “Gre za vse – za stroške pridobivanja obnovljive energije, pravila, pa tudi za to, da je treba prepričati kupce, naj pristopijo zdaj in naj ne čakajo, da bodo stroški padli,” opozarja. “Ko vse to potegnete skupaj, napovedi za leto 2030 postanejo manj optimistične.”

Zaradi tega nekatera podjetja v industriji fosilnih goriv slavijo.

“Moramo pozabiti na sanjarjenje o postopnem odmiku od nafte in plina ter namesto tega ustrezno investirati v oba energenta, na način, ki bo odražal realistične predpostavke o povpraševanju,” je na nedavni konferenci v Houstonu izjavil glavni direktor največje naftne družbe na svetu Aramco Amin Nasser. “Mnogi med nami to že dolgo govorimo, svet pa skuša izvesti preobrazbo skozi meglo, brez kompasa, po cesti, ki ne pelje nikamor.”

Neprijetni izsledki študije

Zanimanje ExxonMobila za proizvodnjo čistega vodika je razumljivo. Tako kot Aramco že uporablja velikanske količine klasičnega vodika in je med največjimi onesnaževalci na svetu. To ni dobra javna podoba ob vse hujši podnebni krizi, ki skoraj tedensko podira temperaturne rekorde tako na kopnem kot na morju.

Glede na globalen obseg poslovanja in denarne rezerve, ki presegajo 31 milijard dolarjev, je ExxonMobil v odličnem položaju, da postane vodilno podjetje na področju zajemanja in skladiščenja ogljikovega dioksida, ki nastaja pri njegovi proizvodnji in pri pridobivanju tako imenovanega modrega vodika. Kljub vsemu je Bidnova administracija sklenila, da ne želi nagraditi takšnega pristopa.

Študija znanstvenika Roberta Howartha z univerze Cornell je razkrila, da je zajemanje in skladiščenje ogljika energetsko intenzivno in povzroča še večje onesnaževanje, kot pa če bi ga izpustili v zrak. Študija razkriva, da je ogljični odtis pri tem več kot 20-krat večji kot pri izgorevanju naravnega plina ali premoga za ogrevanje in približno 60 odstotkov večji kot pri izgorevanju kurilnega olja za potrebe ogrevanja.

V nasprotju z gorivi na temelju nafte tržna cena za vodik ne obstaja. Pošiljajo ga neposredno od proizvajalca do kupca. Veliki porabniki, kot so rafinerije nafte ali kemične tovarne, ga dobivajo po najnižji ceni, drugi pa zanj plačajo veliko več.

Cena vodika je približno 2,5-krat višja kot cena naravnega plina.

Doran Barnes, Foothill Transit

Drago gorivo

V Kaliforniji, edinem ameriškem trgu za vozila na vodik, podjetje First Element, v katerega vlaga Toyota, upravlja z desetinami postaj za gorivo, ki voznikom avtomobilov toyota mirai ali hyundai nexo prodajajo vodik pod tlakom po šokantni ceni 36 dolarjev za kilogram.

Cene so nekoliko prijaznejše za Foothill Transit, agencijo iz Los Angelesa, ki ima 30 avtobusov na vodik. Kot pravi direktor Doran Barnes, so z dobaviteljem dosegli večletno pogodbo po ceni 9,12 dolarja za kilogram vodika. Čeprav so tovrstni avtobusi zanesljivi, je cena vodika po njegovih besedah približno 2,5-krat višja od cene naravnega plina pod tlakom.

Želja po energiji

Zahteva, da mora energija za proizvodnjo zelenega vodika priti iz novih, čistih virov, je razumljiva. Električno omrežje je že zdaj komaj kos vedno večji porabi večno “lačnih” podatkovnih centrov, rasti ameriške proizvodnje in vse večjemu številu električnih vozil, ki jih je treba napolniti.

“Če bomo povpraševanje po energiji še povečali s proizvodnjo elektrolitskega vodika, potem moramo dodati nove, čiste energetske vire, da bi nam to uspelo,” pravi Eric Guter, podpredsednik za mobilnost in vodik v podjetju Air Products, največjem dobavitelju tega plina na svetu. “V nasprotnem primeru bomo poslabšali problem emisij na hrbtih davkoplačevalcev, to pa bo uničilo dolgoročne obete za vzdržne trge čistega vodika.”

Air Products načrtuje nekaj velikih projektov za zeleni vodik, ki naj bi začeli delovati do konca tega desetletja, med njimi tudi projekt v Savdski Arabiji, in podpira nova predlagana pravila. Z njimi se strinja tudi podjetje Electric Hydrogen, ki razvija koncept velikih tovarn za pridobivanje zelenega vodika. Nameravajo jih postaviti v bližino novih sončnih ali vetrnih elektrarn in se v idealnem primeru izogniti priključitvi na omrežje. Zbrali so že več kot 600 milijonov dolarjev od vlagateljev, kot so Breakthrough Energy Ventures Billa Gatesa, Energy Impact Partners, BP Ventures in Amazon.

Tekmujemo s sto leti globalnih subvencij, vojn, krvi, bogastva in zlata, ki so iz nafte in plina naredili to, kar sta danes.

Raffi Garabedian, Electric Hydrogen

Konec tega leta želijo svojo prvo tovarno zelenega vodika v komercialnem obsegu dobaviti družbi New Fortress Energy milijarderja Wesa Edensa. New Fortress namerava gorivo prodajati proizvajalcu amonijaka. Tovarno bo poganjalo 100 megavatov električne energije, po načrtu naj bi v njej proizvedli do 45 ton goriva dnevno.

Garabedian pravi, da bi še en začetni trg za zeleni vodik lahko bil trg trajnostnega goriva za letala (SAF), glede na to, da predpisi v Evropi prisiljujejo letalske prevoznike, da uporabljajo gorivo z nižjo vsebnostjo ogljika. Čeprav Electric Hydrogen ima kupce, so mu zelo jasni izzivi, ki ga čakajo.

“Tekmujemo s sto leti globalnih subvencij, vojn, krvi, bogastva in zlata, ki so iz nafte in plina naredili to, kar sta danes,” pravi. “Poleg vojske je to še vedno najbolj subvencionirana industrija na svetu. Poskus tekmovanja s tem z vidika stroškov je norost.”

Avtor članka je Alan Ohnsman.