Kaj bo z ožino pri Iranu, skozi katero se steka petina svetovne nafte in plina?

Vojni med Izraelom in palestinskim gibanjem Hamas se na Bližnjem vzhodu pridružujejo zaostritve med Izraelom in Iranom z doslej prvim neposrednim iranskim raketnim napadom na izraelsko ozemlje. Po napadih hutijevskih upornikov iz Jemna na trgovske ladje v ožini Bab el-Mandeb, ki so med lanskim novembrom in letošnjim marcem ohromili dobavne verige skozi Sueški prekop, bi lahko nova grožnja svetovni trgovini vzniknila v nestanovitni Hormuški ožini.

Napad Irana na Izrael je bil odgovor na izraelsko bombardiranje iranske ambasade v Damasku 1. aprila. Toda rakete in droni nad Izraelom niso bili edini odgovor Irana.

Doslej le grožnje

V ožini, ki povezuje zajetna nahajališča nafte in plina v Perzijskem zalivu s svetovnimi trgi, se je iranska revolucionarna garda 13. aprila vkrcala na trgovsko ladjo, za katero so oblasti trdile, da ima povezave z Izraelom, je poročal Associated Press. Šlo je za ladjo MSC Aries, ki je plula pod portugalsko zastavo in ima domnevne povezave z izraelskim poslovnežem Eyalom Oferjem.

Iran je tudi omenil možnost zaprtja ožine. Tovrstne grožnje so sicer pogosta taktika Irana v sporih z ZDA ali širšo mednarodno skupnostjo, a jih doslej ni uresničil. Nazadnje so se incidenti zgodili v letih 2018 in 2019, po izstopu ZDA iz jedrskega dogovora z Iranom in napovedjo novih sankcij proti režimu pod takratnim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. V ožini sta bila takrat napadena dva naftna tankerja, za kar Iran ni prevzel odgovornosti. Julija 2019 pa so Iranci v odgovor na zaseg iranskega tankerja pri Gibraltarju v svoji ožini zasegli britanski tanker Stena Impero.

Največje ozko grlo za prevoz nafte

Hormuška ožina leži med Iranom in polotokom Musandam, kjer je eksklava Omana, obkrožena z Združenimi arabskimi emirati. Širina pomorske poti na najožji točki je 21 navtičnih milj oziroma 39 kilometrov, ki pripadajo teritorialnim vodam Irana in Omana.

Konvencija Združenih narodov o zakonu morja (UN Convention on the Law of the Sea – UNCLOS) dopušča tako imenovane nedolžne prehode (innocent passage) ladij skozi teritorialna morja držav, ki se raztezajo 12 navtičnih milj oziroma 22 kilometrov od obale. V primeru strateško pomembnih ožin, kakršna je Hormuška, je dovoljen tudi tranzit za vojaške ladje.

Skozi ožino potuje približno petina svetovnega povpraševanja po nafti in petina vsega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). V Perzijskem zalivu je namreč približno polovica svetovnih naftnih zalog, pa tudi največje nahajališče zemeljskega plina na svetu, South Pars/North Dome, ki si ga delita Katar in Iran. Poleg njiju nafto in plin v zalivu črpajo še Savdska Arabija, Irak, Kuvajt in Združeni arabski emirati.

Lani je ožino prečkalo okrog 20 milijonov sodov nafte in naftnih derivatov na dan, svetovno povpraševanje pa je znašalo 103 milijone sodov.

Katar, največji svetovni izvoznik LNG, prek Hormuza prepelje skoraj ves načrpan plin. Skozi ožino se tako steka okrog 80 milijonov metričnih ton LNG oziroma 20 odstotkov svetovne proizvodnje.

Cene nafte ostajajo stabilne

Neposredni napad Irana na Izrael ni imel večjega vpliva na cene nafte. Še več, svetovni referenčni tečaji so celo rahlo upadli. Cena za sod severnomorske nafte brent se je spustila pod 90 dolarjev.

Premija zaradi geopolitičnih tveganj na Bližnjem vzhodu je po pisanju Bloomberga že vračunana v razmeroma visoke cene. Premik višje bo najverjetneje odvisen od tega, ali se bo Izrael odločil za povračilne ukrepe in če bo promet z nafto dejansko oviran.

Če se stvari v regiji poslabšajo, imajo Savdska Arabija in njeni zavezniki iz razširjenega združenja izvoznic nafte OPEC+ več kot pet milijonov sodov na dan prostih proizvodnih zmogljivosti. S tem bi lahko nadomestili morebitne izpade. Skupina se je zavezala, da bo ostala pozorna, če se trgi to poletje zaostrijo.

“Če bi se konflikt razširil tako, da bi vključeval zaprtje Hormuške ožine – najbolj obremenjenega kanala za prevoz nafte na svetu – bi to zaprlo trgovino z nafto v regiji, kar bi povečalo cene nafte,” so ta teden v poročilu zapisali analitiki banke JPMorgan. “Bistveno je, da Iran, čeprav je v preteklih letih grozil z blokado ožine, tega ni nikoli uresničil,” so še dodali pri banki.

Izogibanje ožini

Grožnje o zaprtju Hormuške ožine so nekatere države v regiji v preteklih letih privedle do iskanja alternativnih poti za svojo nafto ali plin. To velja predvsem za Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate, ki so z naftovodi poskušali doseči pristanišča izven Perzijskega zaliva.

Emirati so povezali svoja nahajališča v Abu Dabiju s pristaniščem Fudžaira v Omanskem zalivu, Savdijci pa so že v 80. letih zgradili naftovod med naftnimi polji ob Perzijskem zalivu in pristaniščem Janbu v Rdečem morju. Leta 2019 so ga z napadom za kratek čas onesposobili jemenski hutijevci, ki jih podpira Iran.

Med temi državami je – morda presenetljivo – tudi Iran, ki najpogosteje grozi z zaprtjem ozkega grla. Julija 2021 je Iran odprl prvi naftni terminal v pristanišču Jask v Omanskem zalivu. To pomeni, da odhajajoči tankerji ne prečkajo hormuške ožine.

Terminal lahko izvozi do milijona sodov na dan, kar je približno tretjina trenutne iranske proizvodnje. S tisoč kilometrov dolgim naftovodom je povezan tudi s provinco Bushehr, kjer je največji iranski izvozni terminal za nafto na otoku Kharg. Iran se je za potezo odločil, ker bi v primeru zaprtja ožine trpel tudi njihov izvoz nafte in plina.

Izpostavljenost Slovenije

Slovenija surove nafte ne uvaža, saj nima rafinerij. Vseeno z Bližnjega vzhoda uvažamo naftne proizvode, zlasti odkar smo po uvedbi sankcij proti Rusiji zmanjšali odvisnost od ruske nafte.

V letu 2023 je Slovenija uvozila za skoraj milijardo evrov naftnih proizvodov iz Savdske Arabije, za 25 milijonov evrov iz Emiratov in 15 milijonov evrov iz Katarja. Januarja in februarja letos smo iz Savdske Arabije uvozili za 176 milijonov evrov naftnih proizvodov, po podatkih državnega statističnega urada (Surs).