Slovenec s skoraj 300 milijoni evrov premoženja o tem, kam vlaga

Podjetje Boštjana Bandlja Belektron trguje z dovolilnicami za izpuste ogljikovega dioksida. Relativno majhna ekipa enajstih zaposlenih je zgradila trgovca, ki pokriva med enim in dvema odstotkoma globalnega trga emisijskih kuponov.

Kot Bandelj pove v pogovoru za Forbes Slovenija, globalno deluje že več kot 25 shem. Največja je evropska, v katero je vključenih več kot 11 tisoč podjetij iz energetike in nekaterih panog industrije, od leta 2012 tudi letalska podjetja in od letos še velike ladje. V shemi je tudi 34 slovenskih zavezancev, in sicer termoelektrarne ter toplarne (torej Termoelektrarna Šoštanj, Termoelektrarna Brestanica, Energetika Ljubljana), proizvajalci jekla, stekla, keramike, cementa, apna, papirja in podobno.

V reviji Finance Manager so Bandlja lani postavili na četrto mesto lestvice najbogatejših Slovencev. Vrednost njegovega premoženja so ocenili na 276 milijonov evrov, Bandelj pa ta denar zadnja leta usmerja v različne naložbe. Pri nepremičninskih, gostinskih, kmetijskih projektih sodeluje z bratom Matejem Bandljem, na področju energetike je vložil v podjetje NGEN, katerega ustanovitelja sta Roman Bernard in Damian Merlak.

Napoveduje pa tudi nove naložbene projekte. Poslovni register namreč kaže, da ustanavlja novo podjetje, na katero bo oddelil 100 milijonov evrov Belektronovega kapitala.

Nove naložbe

Objava na Ajpesu kaže, da nameravate z Belektrona na podjetje Skrinzilla oddeliti 100 milijonov evrov. Za kaj gre?

Svoje premoženje želim razpršiti, zato ga vlagam tudi v druge projekte. Ker je Belektron registriran kot borznoposredniška družba, pa je zelo omejen pri tem, na katerih področjih lahko posluje, zato sem moral ustanoviti novo podjetje.

Del oddelitvene mase bodo tudi Belektronova posojila Skrinji BB (v višini 50,4 milijona evrov, op. a.), s katerimi so bili financirani nekateri pretekli projekti tega podjetja.

Podjetje Skrinzilla bo glede na objavljene dokumente primarno registrirano za dejavnost organizacije izvedbe stavbnih projektov. Ali lahko iz tega sklepamo, da se boste ukvarjali z nepremičninami?

Konkretnih projektov še ni, s sodelavci pa stalno spremljamo okolje in, če najdemo nekaj, kar ustreza našim kriterijem, to tudi realiziramo.

Reševali so se s prodajo kuponov

Belektron, s katerim ste ustvarili glavnino premoženja, kupuje emisijske kupone od tistih, ki jih imajo preveč, in jih prodaja tistim, ki jih imajo premalo. S kom vse podjetje trguje oziroma kdo so njegovi največji partnerji?

Naš maloprodajni portfelj zajema posle nakupa in prodaje kuponov s podjetji, ki ustvarjajo emisije in morajo zato kupovati ali prodajati kupone. To so največja globalna industrijska podjetja.

V okviru veleprodajnega portfelja pa trgujemo z največjimi globalnimi finančnimi institucijami. Sodelujemo na primarnih avkcijah, na katerih države prodajajo emisijske kupone, smo vzdrževalec likvidnosti na največjih globalnih surovinskih borzah in na medbrokerskem trgu.

Trgujemo z izvedenemi finančnimi instrumenti, kot so opcijske in terminske pogodbe, s katerimi se podjetja lahko zavarujejo pred cenovnimi nihanji.

Zmotna je predstava, da so emisijski kuponi samo strošek.

Kot ste nedavno dejali, vas je v to panogo leta 2009 privedlo spoznanje, da slovenska podjetja ob začetku delovanja sheme emisijskih kuponov te niso poznala.

Belektron sem ustanovil leta 2008 z osnovno dejavnostjo upravljanja premoženja. Leto kasneje smo začeli trgovati s kuponi, ker sem videl, da se v Sloveniji nihče s to shemo ni ukvarjal. Večina zavezancev ni vedela, da so zavezanci in da imajo kupone na svojih računih.

Ker so skoraj vsa industrijska podjetja v prvi fazi dobila več kuponov, kot so jih potrebovala, so nekatera podjetja s prodajo potem lepo zaslužila. V letih finančne krize in omejene likvidnosti se je marsikatero podjetje s pomočjo Belektrona izognilo nelikvidnosti ali celo stečaju.

Kako je danes?

V 16 letih se je poslovno okolje močno spremenilo. Večina podjetij, ki so zavezanci, je zdaj del mednarodnih korporacij, ki izredno profesionalno upravljajo svoje okoljevarstvene zaveze.

Zmotna je tudi predstava, da so emisijski kuponi samo strošek. V Sloveniji je zdaj 34 zavezancev. Kar nekaj slovenskih podjetij je v preteklosti investiralo v zelene tehnologije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in imajo zdaj viške kuponov. Slednje vsako leto prodajo in na ta način ustvarjajo dodaten zaslužek. Za vsako podjetje je shema tudi priložnost. Nekatera podjetja to izkoristijo lažje, nekatera težje. Nekateri je še sploh niso izkoristili, drugi so jo zelo dobro unovčili.

Največ emisij sicer ustvari Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ), s katero Belektron ne sodeluje, ker ima lastnik TEŠ Holding Slovenske elektrarne (HSE) svoj trgovalni oddelek.

Belektron letno ’obrne’ prek 10 milijard evrov, kar je skoraj primerljivo višini letnega državnega proračuna.

Naš fizičen promet je lani presegel tri milijarde evrov, še okoli 10 milijard letno ustvarimo s trgovanjem z izvedenimi finančnimi instrumenti, kar se ne vidi v bilancah. Pokrivamo med enim in dvema odstotkoma globalnega trga.

Naj pa povem, da manj kot pol promila celotnega prometa ustvarimo v Sloveniji ter da smo lani polovico dobička ustvarili zunaj EU.

Globalni preskok

Kako vam je uspelo prerasti v globalno podjetje?

Prvi resen skok v poslovanju se nam je zgodil nekaj let po začetku trgovanja s kuponi, ko se je zaradi težav s krajami in utajo davkov zaprla glavna evropska borza za trgovanje z emisijskimi kuponi v Franciji, prek katere je teklo spot trgovanje. Naenkrat na stotine trgovcev po Evropi, kot je bil Belektron, ni vedelo, kako zapreti svoje posle, saj so prej 80 odstotkov poslov sklepali prek te borze.

Mi smo imeli znanje in že vzpostavljeno trgovalno strukturo na borzi Intercontinental exchange (ICE), ki je omogočala tudi trgovanje s terminskimi pogodbami in s tem zavarovanje pred cenovnim tveganjem. Ta infrastruktura nam je omogočila, da smo postali veletrgovec za omenjeno kopico malih evropskih trgovcev s kuponi, s tem pa je Belektronu uspel kvantni skok v poslovanju.

Pozneje je bilo še nekaj podobnih mejnikov. A nihče si ni predstavljal, da bo sistem emisijskih kuponov postal tako pomemben sistemski del svetovnega gospodarstva.

Je pa trg zelo konkurenčen, marže so nizke, kar se odraža tudi v razmerju med našimi prihodki in dobičkom. Vsakodnevno se moramo na trgu dokazovati s kakovostjo.

Kaj vas razlikuje od konkurence, kako prepričate podjetja, da trgujejo z vami?

Smo specializirani za nišni trg emisijskih kuponov, ki ga natančno spremljamo. V teh letih so nas kot enakovrednega partnerja sprejele največje globalne korporacije, finančne institucije, kar je izjemno težko. Uspelo nam je na način, da smo vsak posel, vsako dano zavezo izvršili korektno, plačali v roku, vedno dostavili več, kot smo obljubili. In danes, recimo, lahko več deset milijonov vredne posle sklenemo samo z eno besedo, izrečeno po telefonu ali pa napisano preko sporočilne aplikacije.

Uspelo nam je na način, da smo vsak posel, vsako dano zavezo izvršili korektno, plačali v roku, vedno dostavili več, kot smo obljubili. In danes, recimo, lahko več deset milijonov vredne posle sklenemo samo z eno besedo, izrečeno po telefonu ali pa napisano preko sporočilne aplikacije.

Davčna ovira

Vse to počnete z relativno majhno ekipo desetih ali enajstih ljudi, v kateri so ekonomisti, matematiki, inženirji. Ali imate tudi kakšne sodelavce v tujini?

Za nas so delali najbolj poznani globalni trgovci z emisijskimi kuponi iz Ženeve, Londona, Berlina, Amsterdama. Mi smo jih želeli pripeljat v Slovenijo, a na žalost je naša davčna zakonodaja tako destimulativna, da se po preračunu, da bodo skoraj 70 odstotkov morali plačati v obliki davkov in prispevkov, noben ni odločil za to. Sodelovanje z nekaterimi je bilo časovno omejeno, z nekaterimi pa sodelujemo še zdaj. Trenutno imamo pisarni v Londonu in Amsterdamu.

Ambiciozni EU in Kitajska, razdeljene ZDA

Omenili ste, da ste lani več kot polovico dobička ustvarili izven EU. Lahko poveste, kje?

S kuponi držav, ki niso članice EU.

Torej zunaj sheme EU ETS?

Tako je. Globalno deluje že več kot 25 shem v različnih državah. Največje so v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer delujeta dve shemi, na Kitajskem, v Veliki Britaniji, Švici, na Novi Zelandiji. Zelo aktivni smo v britanski shemi.

Je kakšna shema, ki ne dosega svojega namena, je bolj sama sebi namen?

Sistem emisijskih kuponov je mehanizem za doseganje politično nastavljenih okoljskih ciljev. Nekatere države se tega lotevajo zelo ambiciozno, tudi zelo iskreno. Tukaj izstopa EU. Nekatere države pa se mogoče tega lotevajo na način, da samo izgleda, da se nekaj dela, po drugi strani pa želijo skozi ta proces priti s čim manj napora ali pa stroškov.

Kako vidite kitajsko shemo?

Kitajska ima svojo strategijo zelo jasno začrtano. Res je, da so s trgovanjem z emisijskimi kuponi in zavezujočimi omejitvami emisij toplogrednih plinov začeli šele pred nekaj leti, kar je pozno v primerjavi z Evropsko unijo. Po drugi strani so vodilna globalna sila, ne samo z vidika proizvodnje opreme za zeleni prehod, ampak tudi njene implementacije. V lanskem letu se je globalno več kot polovica dodane instalirane moči sončnih in vetrnih elektrarn realizirala na Kitajskem. Približno polovico globalne prodaje električnih vozil so ustvarili na Kitajskem.

Kako pa je v ZDA?

V ZDA delujeta dve trgovalni shemi, ena na vzhodni in druga na zahodni obali. Predvsem ta na zahodni obali je izjemno ambiciozna. Cene so precej visoke. ZDA torej ne smemo gledati kot celovitega trga z vidika pristopa k boju proti emisijam toplogrednih plinov. Oblikovale so se skupine zveznih držav, ki se zelo ambiciozno lotevajo teh ciljev, nekatere pa se jih sploh ne.

Špekulanti kot priročen izgovor

HSE je v letnem poročilu za leto 2022 napisal, da so k rasti cen emisijskih kuponov v letu, ki ga je zaznamovala energetska kriza, prispevali tudi "številni špekulanti". Koliko je v shemi prostora za špekulacije?

V zadnjih letih tudi mi opažamo, da ti kuponi postajajo neke vrste naložbeni instrument. Na trg vstopajo nekateri akterji, ki jih prej ni bilo, recimo zavarovalnice, pokojninski skladi, ki emisijske kupone smatrajo kot naložbo.

Evropski finančni regulator (ESMA) je leto ali dve nazaj v študiji ugotovil, da špekulacije nimajo omembe vrednega vpliva na cene emisijskih kuponov. In meni se zdi, da so špekulanti, sploh v Sloveniji, marsikomu nek priročen izgovor za ne najbolj optimalne poslovne rezultate ali odločitve.

Res pa je, da je cilj EU, da do leta 2040 padejo emisije podjetij na nič in da shema ugasne. Bližje kot bomo temu letu, manj kuponov bo v obtoku. S tem pa bo shema vedno bolj občutljiva na kakršne koli zunanje vplive. Špekulativni kapital je definitivno eden izmed teh vplivov.

Politični cilji Evropske komisije se odražajo tudi prek števila kuponov v obtoku. V energetski krizi je komisija število kuponov povečala za 20 milijonov. S kakšnim namenom?

Zavezi EU, da bi skozi daljše časovno obdobje zmanjšali emisije, sledi število izdanih emisijskih kuponov. Vsako leto je danih v obtok približno tri odstotke manj emisijskih kuponov in leta 2040 bomo po trenutno veljavnih zakonodaji prišli na nič.

V času energetske krize je Evropska komisija z dodatnimi količinami emisijskih kuponov želela znižati cene in tako vsaj malo razbremeniti evropske potrošnike. Hkrati EU s prodajo kuponov zbira denar, ki se namenja za investicije v obnovljive vire v Evropi in modernizacijo energetskega sektorja.

Zeleni prehod bo trčil v »kar nekaj tehničnih omejitev«

Iz industrije se sicer zadnje mesece vrstijo opozorila, da so cilji EU morda preambiciozni. Vsa podjetja niso v enakem položaju. Na primer, v steklarnah je nepogrešljiv zemeljski plin, zato ustvarjajo emisije in so zavezanci za kupone. A dejstvo je, da alternative plinu ni. Razvoj proizvodnje na vodik je še v začetni fazi. Kako vidite ta opozorila industrije?

Kot predstavnik podjetja Belektron lahko rečem samo, da upoštevamo evropsko in nacionalno zakonodajo, ki je odraz neke politične volje.

Kot aktiven razmišljujoč državljan in kot nekdo, ki se z energetiko in makroekonomskimi vidiki ukvarja celo kariero, pa imam svoje mnenje. Z vidika doseganja ciljev zmanjšanja emisij je bila evropska trgovalna shema do zdaj izjemno uspešna. Od leta 2005 smo emisije podjetij, ki so zajeta v tej shemi, zmanjšali za 47 odstotkov.

Dodatno zmanjševanje emisij bo trčilo v kar nekaj tehničnih omejitev. Eno je, kar ste omenili; določene industrije že z vidika tehnoloških procesov zelo težko realizirajo dodatno zmanjšanje emisij ali pa je to zelo drago. V steklarnah se res uvajajo tehnologije vodika, ki so pa še v zgodnjih fazah in tudi precej drage. Bolj kot se bomo približevali cilju absolutne ničle emisij, večji bodo stroški.

Enako je na področju energetike. Dosegli smo ogromen preboj obnovljivih virov, predvsem vetrne in sončne energije, ampak zdaj, ko se inštalirane moči sončnih elektrarn približujejo nekim nivojem porabe v sistemu, lahko in bo to pripeljalo do ogromnih tehničnih težav v omrežju, če ne bomo poskrbeli za centralno upravljanje hranilnikov energije ali možnosti izklapljanja enot.

Letalske družbe so še en primer, kjer je zelo težko zmanjšati emisije, saj za zdaj ni cenovno primerljive alternative kerozinu, ki je fosilno gorivo. Za letalske družbe so edina rešitev goriva iz obnovljivih virov.

Emisij pa ne povzroča samo industrija, ampak tudi promet in kmetijstvo. Tudi tu zna biti uvajanje sprememb drago in boleče.

Kako to nasloviti?

Mislim, da bi morala biti politika do ljudi iskrena glede tega, kaj te zaveze in cilji na dolgi rok prinašajo. In da je prav, da se vsak volivec vpraša, ali in koliko je pripravljen finančno prispevati za zeleni prehod ter ali je pripravljen prispevati tudi, če preostali del sveta tej evropski poti ne sledi. 

Po mojem mnenju je zeleni prehod smiseln, tako zaradi okoljskih kot geopolitičnih razlogov in že omenjene samooskrbe. Je pa hkrati zelo pomembno, da bo izveden na premišljen, postopen način. 

To je globalen eksperiment. Noben se še ni česa takega lotil, pomembno je, da politika sproti spremlja, kaj se dogaja z javnim mnenjem, s stroški za podjetja in gospodinjstva, ter da se na to odziva. Če bomo prišli do točke, ko bo zeleni prehod pri določenih skupinah ljudi sprožil odpor, bomo na dolgi rok sami sebi lahko naredili veliko škode.

Se vam zdi, da smo blizu te točke – nenazadnje se vrstijo protesti kmetov, nezadovljstvo je čutiti tudi med industrialci. Je po vašem mnenju javnost trenutno še naklonjena zelenemu prehodu?

Mislim, da se približujemo točki preloma. Ni treba storiti ravno koraka nazaj, vseeno pa moramo dobro premisliti, kako naprej. Odzvati se je treba na svet okoli nas.

Belektron se z novo shemo kuponov ne bo ukvarjal

Evropska trgovalna shema se z letom 2026 širi še na cestni promet in ogrevanje v stavbah, nastaja tako imenovana shema EU ETS 2. Kaj to pomeni za Belektron?

Obstoječa trgovalna shema se v bistvu ne širi, temveč se uveljavlja nova, vzporedna shema. Kot direktor in lastnik Belektrona sem za zdaj mnenja, da se podjetje z novo trgovalno shemo ne bo ukvarjalo.

Zakaj ne?

Dobri smo v tem, kar delamo. Smo specializirani na enem področju in takšni želimo tudi ostati.

Na vrata NGEN trkajo banke, skladi in drugi investitorji

Omenili ste že, da bo v elektroenergetskem sistemu, kjer je vedno večji delež obnovljivih virov, pomembno vlogo imela tehnologija hranjenja. Predlani ste vstopili v lastništvo podjetja NGEN, ki se ukvarja s temi sistemi. Kako je prišlo do tega? Kolikor vemo, ste vi prišli do takratnih lastnikov z idejo, da bi postali solastnik.

Po izobrazbi sem elektroinženir. Elektroenergetiko spremljam praktično svojo celotno svojo kariero. To področje je tudi pomemben del evropske trgovalne sheme z emisijskimi kuponi. Spremljam trende in veliko razmišljam o tem, kam bo šel razvoj globalnih elektroenergetskih sistemov.

Tehnologija hranilnikov me je zelo zanimala že pred leti, ko sem želel doma preizkusiti, kako to deluje. Takrat sem našel podjetje NGEN, ki je edino v Sloveniji ponujalo hranilnike v kombinaciji s sončno elektrarno ter polnilnico za električne avtomobile. Naročil sem storitev za mojo hišo. Takrat sem prvič srečal Bernarda. Pol leta kasneje sem z dokapitalizacijo vstopil v lastništvo NGEN.

Že pred dvema letoma sem rekel, da NGEN lahko postane najboljše, največje in najbolj prepoznavno slovensko podjetje. Za to trditvijo še vedno stojim. Ko sem vstopil v podjetje, sem vanj prek dokapitalizacije vložil 40 milijonov evrov. Takrat je podjetje imelo okoli 25 zaposlenih, zdaj nas je več kot 125 in imamo zelo ambiciozne načrte.

Navdušen sem nad znanjem, energijo, razvojem in rezultati, ki jih v Žirovnici vsakodnevno dosegamo. Letos sem kar precej svojega časa posvetil podjetju. Tam sem dvakrat na teden in pomagam razvijati algoritme za upravljanje baterij na trgih z električno energijo. Lotevam se zelo matematičnega in inženirskega problema, ki mi je v velik izziv. Pomagam pa tudi Romanu z nasveti. Skušam nuditi podporo pri strateških vidikih upravljanja podjetja.

Glede na trenutno velikost podjetja, se načrti zdijo zelo ambiciozni. Omenjajo se milijardne naložbe. Boste pri tem kapitalsko sodelovali ali se bo podjetje financiralo kako drugače?

Pri naložbah, ki jih omenjate, je denar še najmanjši problem, pa čeprav se to sliši neverjetno. Obstaja ogromna tehnološka potreba po rešitvah za zagotavljanje in upravljanje fleksibilnosti v elektroenergetskih omrežjih. Rak rana, vsaj pri umestitvi največjih baterij v sistem, pa so predolgi birokratski postopki in s tem povezani zapleti. To je glavna ovira, da do velikih investicij ne prihaja hitreje.

Kar se tiče financiranja na vrata NGEN skoraj vsakodnevno trkajo banke, investicijski skladi in različni drugi investitorji, ki bi bili pripravljeni vlagat v takšne projekte.

Naložbe v slovensko kmetijstvo

V zadnjih tednih sta odmevali dve lastniški spremembi v večjih slovenskih prehrambnih podjetjih – Panvita in Celjske mesnine prehajata v tuje roke. Med poznavalci področja in v političnih krogih so se zvrstile kritike, da slovenskih investitorjev, za razliko od tujcev, ne zanimajo naložbe v konvencionalno kmetijstvo. Vi ste lani vstopili na področje kmetijstva – v Prekmurju boste postavili rastlinjake za pridelavo sadja in zelenjave. Bi vas zanimale naložbe v prepoznavne slovenske živilske sisteme, če bi dobili to možnost?

Projekt rastlinjakov vodi moj brat Matej. Sam se v projekt operativno ne vključujem in konkretnih odgovorov ne morem dati. Mislim pa, da Slovenija potrebuje naložbe v kmetijstvo. Zdaj je aktualna tematika slovenska samooskrba na elektroenergetskem področju, ki ni idealna, a je še vedno okoli 85 odstotkov. Pri zelenjavi je naša samooskrba pod 40 odstotki. Mislim, da stanje kliče po angažmaju kmetijstva in države.

Obstoječa podjetja zelo težko komentiram. Vsak lastnik se sam samostojno odloča o tem, kako bo svoje podjetje razvijal, ga gradil, kdaj ga bo prodal in, ali bo v podjetje povabil tuje partnerje. Sam dodatnih projektov aktivno ne iščem. Z ekipo smo polno zasedeni tudi v turizmu.

Portfelj z več kot 20 nepremičninami

Omenjate turizem. Leta 2020 ste obnovili nekdanje gostišče Milka ob jezeru Jasna v Kranjski Gori. Tega ste preoblikovali v butični hotel. Koliko ste vpleteni v investicije na področju turizma?

Tudi to operativno vodi brat. Mu pa skušam biti podpora pri strateškem odločanju, vodenju in oblikovanju vizije podjetja. Sicer pa rad v hotelu kot gost.

Imate v lasti še kakšno lokacijo, ki jo boste v prihodnje urejali za turizem?

Imamo še eno večjo nepremičnino na Bledu, ki jo oddajamo.

Javne evidence kažejo, da ima podjetje BB nepremičnine, ki je lastnik hotela Milka, v portfelju 23 nepremičnin. So to nepremičnine, ki so bile kupljene kot investicije?

Da. Svoje premoženje želim imeti razpršeno, del tega pa predstavljajo tudi nepremičnine. Brat, ki je tudi polovični lastnik BB nepremičnin, je univerzitetni diplomiran inženir gradbeništva in vodi to divizijo. Jaz zagotavljam finančne vire, on pa operativno izvaja projekte, vodi podjetje in upravlja nepremičnine, ki jih imamo v portfelju. Prisotni smo v turizmu, nekaj je tudi poslovnih nepremičnin za oddajo v najem.

Imate v lasti tudi stanovanjske nepremičnine, ki jih dajete v najem?

Samo eno.

Imate še kakšne druge naložbe, ki niso tako vidne? Denimo investicije v start up podjetja ali kaj podobnega.

Je še kar nekaj manjših projektov, ki pa niso enako strateški na dolgi rok kot projekti, o katerih smo zdaj govorili.

Uspevajo nakljub okolju, ne zaradi okolja

V Sloveniji delujete v več panogah, od nepremičnin do energetike, kmetijstva in gostinstva. Kako kot gospodarstvenik ocenjujete domače poslovno okolje?

Podjetja v moji lasti so plačala že okoli 50 milijonov evrov davka. Mislim, da moramo podjetniki plačevati davke – to je moralna obveza in ponosen sem, da davke plačujem v Sloveniji. Vseeno pa me zelo žalosti, kako se s tem denarjem upravlja. Žal mi je, da slovensko poslovno okolje ni takšno, da bi prebivalci lahko uresničili ves svoj potencial.

Ste lahko bolj konkretni?

Ujeti smo v začaran krog negativne selekcije, ki se manifestira skozi neustrezno davčno zakonodajo – tu mislim na pretirano obdavčitev dela, pa tudi neučinkovit pravosodni sistem in preobsežno birokracijo. Mislim, da bi bilo treba storiti zelo malo za preboj blokade, mi pa se že desetletja vrtimo v krogu.

Vlada je v izhodiščih za prvi sklop davčne reforme navedla ukrepe za razvojni preboj. Osrednji del tega segmenta so davčni krediti za strokovnjake do starosti 40 let. Kakšen se vam zdi ta ukrep?

Kot sem razbral, bo to veljalo za tujce, ki prihajajo v Slovenijo in Slovence, ki se vračajo domov. Kaj pa Slovenci, ki so tukaj in niso nikamor šli? Če bo to vse, kar bo slovenska oblast naredila za izboljšanje davčnega okolja, ob nekih javnih izraženih željah po povečanju dodane vrednosti gospodarstva, potem sem izjemno razočaran. Kajti to je le kozmetičen popravek, medtem ko so potrebne korenite spremembe.

Trenutno je mejna davčna stopnja, vključno s prispevki v najvišjih dohodninskih razredih, torej za strokovnjake, ki ustvarjajo najvišjo dodano vrednost, že blizu sedemdeset odstotkov. Če želi podjetje takšnega strokovnjaka nagraditi z dodatnimi tisoč evri, jih bo 700 vzela država, on jih bo dobil 300. Ureditev je popolnoma nestimulativna.

Ti ljudje ne bodo šli protestirat pred državni zbor niti kolesarit. Šli bodo v tujino ali pa iskali obvode in s tem izgubljali svojo kreativno energijo. Na tak način največjo škodo delamo sami sebi. Imamo velik delež univerzitetno izobraženih mladih, obenem pa te posameznike, ki so najbolj podkovani z znanjem, praktično silimo v migracijo. Hkrati uvažamo nekvalificirane delavce in tujim korporacijam dajemo državne subvencije, da v Sloveniji odpirajo tovarne, kjer spet iščejo nižje kvalificirano delovno silo.

To je z vidika strateške razvojne politike povsem neracionalno in jasen primer negativne selekcije.

Omenili ste, da ste sodelovali s kadri iz Švice. Tudi ta država ne velja za okolje z nizkimi davki.

Še enkrat: davke je treba plačevati, ampak morajo biti smiselni. Sedemdeseodstotna mejna davčna stopnja zagotovo ni smiselna. Drži, da so tudi v tujini dobro plačani posamezniki nadpovprečno obdavčeni. Že petdeset odstotkov je visoka obdavčitev, ampak je nekako globalno primerljiva. Medtem pa je sedemdeset odstotkov absolutno pretirana in duši razvoj ter uničuje možnosti, da bi v Sloveniji zrasla propulzivna, visokotehnološka in globalno osredotočena podjetja. Če že rastejo, pa uspevajo navkljub okolju, ne zaradi okolja. To je potrebno spremeniti.