Zakaj sta si skočila v lase evropski avtomobilski velikan in italijanska vlada

Avtomobilski velikan Stellantis, ki je nastal z združitvijo francoskega proizvajalca Peugeota, italijanskega Fiata in Chryslerja iz Detroita, se spopada z močno konkurenco, ki v zadnjem času prihaja tudi iz Kitajske. Hkrati se evropski avtomobilski trg ohlaja.

Ena od posledic tega so tudi neizkoriščene zmogljivosti. Lanska stopnja izkoriščenosti zmogljivosti je v Stellantisovih evropskih tovarnah znašala 56 odstotkov, kar je manj kot leta 2019, ko je bila 64-odstotna. Obenem je stopnja precej manjša od Volkswagnove. Ta znaša 71 odstotkov, poroča Reuters, ki se sklicuje na podatke družbe GlobalData.

Cilj avtomobilskih proizvajalcev je vsaj 80-odstotna izkoriščenost zmogljivosti.

Kaj želi Stellantis od Rima

Stellantis zdaj svoje presežke proizvodnih zmogljivosti uporablja kot adut pri pogajanjih za subvencije in politično podporo v Rimu in drugih državah. V ZDA so državni in zvezni uradniki podjetju že ponudili subvencije, ki naj bi preprečile zaprtje tovarne Jeep v Illinoisu. V njej bodo zdaj izdelovali srednje velikega poltovornjaka, s katerim bi Stellantis zapolnil vrzel v paleti modelov za ameriški trg. Ravno severnoameriška proizvodnja poltovornjakov in Jeepovih terenskih vozil ustvarja večino dobička skupine.

Zdaj želi Stellantis subvencije tudi od italijanske vlade. Adut ima močan, saj stoji za veliko večino italijanske proizvodnje avtomobilov.

Vendar v Rimu od glavnega izvršnega direktorja Carlosa Tavaresa, ki je iz Stellantisa naredil eno najbolj dobičkonosnih podjetij v panogi, zahtevajo, da obnovi proizvodnjo Fiata tako, da bo zmožna proizvesti milijon vozil na leto. V avtomobilskem proizvajalcu odgovarjajo, da se ne bojijo meje enega milijona, a da je vse odvisno od velikosti trga.

Prvi mož Stellantisa in predsednik družbe John Elkann, sicer potomec italijanske družine Agnelli, od vlade Giorgie Meloni pričakuje, da bo prispevala svoj delež k večji proizvodnji – spodbudila potrošnike k nakupu električnih vozil, znižala stroške energije in spodbudila razvoj omrežja za polnjenje električnih vozil.

Italija je sicer v začetku tega meseca uvedla novo spodbudo za nakup čistejših avtomobilov, ki je težka 950 milijonov evrov in bo veljala za letos.

Kritika o favoriziranju Francozov

Italijanska premierka Meloni je do zahtev Stellantisa kritična in pravi, da je “domnevna” združitev, s katero je bil ustvarjen Stellantis, “dejansko prikrila francoski prevzem”. “Ni naključje, da se francoski interesi pri industrijskih odločitvah skupine upoštevajo bolj kot italijanski,” je dodala.

Justin Cox, direktor področja globalne proizvodnje pri GlobalData, je za Reuters poudaril, da je tretji največji proizvajalec avtomobilov na svetu precej proizvodnje električnih vozil namenil Franciji. “Lahko vidite, zakaj so Italijani razburjeni. Italija lahko veliko izgubi,” je dejal Cox. “Vsa njihova proizvodnja je vezana na podjetje Stellantis.”

Francija in Italija sta vsaj na papirju izenačeni v proizvodnem sistemu Stellantisa. Lani so v Franciji izdelali 735 tisoč, v Italiji pa 750 tisoč vozil. Pa vendar je Stellantis edini večji italijanski proizvajalec avtomobilov, medtem ko se Francija lahko nasloni še na Renault.

Po podatkih družbe AlixPartners je avtomobilska proizvodnja v Italiji lani znašala približno 800 tisoč vozil. V Franciji številka znaša 1,5 milijona.

Stellantis se ne odloča na podlagi nacionalnih preferenc

Stellantis je proizvodnjo cenejših vozil že prenesel v države z nizkimi stroški, proizvodnjo dražjih modelov pa ohranil v Franciji in Italiji.

Nezadovoljstvo v Rimu pa kaže tudi na vse večje zavedanje, da imajo Italijani na razpolago le malo orodij, s katerimi lahko vplivajo na odločitve podjetja Stellantis. To izpostavlja Marco Santino, partner pri svetovalni družbi Oliver Wyman.

“Stellantis se ne namerava odpeljati iz Italije ali Francije,” je dejal. “Vendar je to globalna skupina, ki ne sprejema industrijskih odločitev na podlagi nacionalnih preferenc.”

Razmere pa niso rožnate. Stellantis in njegovi evropski tekmeci se soočajo z vse manjšim povpraševanjem po avtomobilih in vedno močnejšo konkurenco, kar običajno pomeni nižje cene in težke odločitve. Hkrati kitajski avtomobilisti večajo svoje pošiljke električnih vozil, ki jih ponujajo po cenah, s katerimi se evropski proizvajalci ne morejo kosati, če želijo ustvariti dobiček.