Po 27 letih škandalov in zapletov bo zaživel največji rudarski projekt na svetu

Projekt rudarskega giganta Rio Tinto v afriški državi Gvineja naj bi po navedbah enega od vodilnih predstavnikov družbe tlakoval pot do “nove dobe rudarjenja”.

“Takšnega obsega in velikosti ni nikjer drugje,” je za poslovni medij Financial Times povedal Bold Baatar. Slednji je uradno vodja projektov, ki se ukvarjajo z bakrom, a je bil zadnjih sedem let odgovoren tudi za uresničitev zapletenih trgovinskih sporazumov pri velikanskem projektu na zahodu Afrike.

Projekt železove rude v gorovju Simandou v Gvineji ima dolgo brado in se veleče že skoraj tri desetletja. V tem času je Rio Tinto pridobil dovoljenja, a so njihove načrte prekrižali vladni nemiri in državni udari.

Gigant, sicer registriran v Združenem kraljestvu, je gvinejsko dovoljenje za raziskovanje v gorah Simandou prvič pridobil leta 1997. Kmalu po tem je moral zategniti ročno zavoro, saj so sledili nemiri, katerih izkupiček so štirje predsedniki, dva državna udara in tri volitve.

Dogajanje v Gvineji se je prelilo tudi v Rio Tinto, kar je projekt še dodatno zavleklo. Od začetke projekta pa do zdaj se je na stolčku izvršnega direktorja družbe zamenjalo šest oseb, podjetje je bilo udeleženo v več sodnih bitkah, v ZDA pa se je soočalo še z obtožbami o korupciji.

V tem času so morali opustiti polovico prvotnega dovoljenja za raziskovanje. Razmišljali so celo o popolni opustitvi projekta, a pri prodaji tega niso bili uspešni.

V naši soseščini se je Rio Tinto veliko omenjalo zaradi predvidenega rudnika litija v srbski Loznici. Tam naj bi med drugim pridobivali litijev karbonat, ki je potreben v proizvodnji baterij za električna vozila in hranjenje energije, pridobljene iz obnovljivih virov. Anglo-avstralski rudarski velikan je bil v projekt pripravljen vložiti 2,4 milijarde dolarjev. Projektu so ostro nasprotovali okoljevarstveniki in del civilne družbe, zato se mu je srbska vlada odpovedala.

“Kaviar železne rude”

Projekt v gorovju Simandou je vreden okoli 20 milijard dolarjev (18,24 milijarde evrov). Z zalogo železne rude, ki znaša okoli 2,8 milijarde ton, naj bi bil tudi največji rudarski projekt na svetu. Rio Tinto namerava v približno 25 letih pridobiti okoli 1,5 milijarde tone rude s povprečno vsebnostjo 65,3-odstotka železa in minimalnimi nečistočami, še piše FT.

Baatar je tamkajšnjo zalogo opisal kot “kaviar železne rude”.

Projekt se, zaradi velikega obsega in zmogljivosti, ki so potrebne za čim večji izkoristek, izvaja v skupnem podjetju gvinejske vlade, družbe Rio Tinto in sedem drugih podjetij. Od teh jih je kar pet s Kitajske.

V kompleksu Simandou sta predvidena dva rudnika železove rude. Eden od teh, ki je znan pod imenom Simfer, bosta razvijali družbi Rio Tinto in Chinalco – največje svetovno podjetje za proizvodnjo aluminija. Sodelovala pa bodo tudi druga kitajska podjetja.

Rio Tinto bo ohranil 53 odstotkov lastništva rudnika Simfer, konzorcij s Chinalcom na čelu, pa preostalih 47 odstotkov.

Drugi rudnik v kompleksu je imenovan projekt WCS. Financial Times navaja predvidevanja, da ga bo postavil največji proizvajalec jekla na svetu, kitajski Baowu. Sodeloval bo s konzorcijem, ki ga vodi skupina Winning International Group, s sedežem v Singapurju. Slednji bi imel 51-odsotni lastniški delež, družba Baowu pa 49-odsotnega.

Sledi še vzpostavitev 552 kilometrske železnice

Projekt naj bi izražal tudi potencial za dekarbonizacijo jeklarske industrije. “Del telesa rude, ki si ga ogledujemo, je po našem mnenju zelo primeren za neposredno zmanjšanje železa,” trdi Bold Baatar iz Rio Tinta. Po njegovih besedah pa je edini način, da se svetovna jeklarska industrija razogljiči ta, da se razogljiči Kitajska.

Azijska velesila je namreč po podatkih Svetovnega združenja za jeklo (World Steel Association) leta 2022 proizvedla kar milijardo ton jekla. To predstavlja več kot polovico svetovne proizvodnje. Druga največja proizvajalka je Indija, ki je istega lega proizvedla 154 milijonov ton jekla.

V načrtu je še razvoj glavne železniške proge, ki bo dolga 552 kilometrov in bo celinske gore povezovala z atlantsko obalo. Vzpostavitev bodo plačale vse stranke. Ločeno bosta morala del stroškov pokriti le Rio Tinto in konzorcij Chinalca. Plačati bosta morala gradnjo 70 kilometrov odcepa železniške proge, ki bo njihov rudnik Simfer povezal z glavno progo.

Skupni stroški deleža Ria Tinta so ocenjeni na 6,2 milijarde dolarjev (5,66 milijarde evrov). To je več kot je družba namenila za investicije v zadnjih petih letih.

Rudarski kompleks naj bi začel delovati leta 2025. Polno zmogljivost bo predvidoma dosegel do leta 2028, ko bo na leto pridobil 60 milijonov ton železove rude. Če bi se te napovedi uresničile, bi zagotavljali pet odstotkov svetovne železove rude, ki se dobavi prek morja.