Digitalno nomadstvo priljubljen trend in pri nas še “neizkoriščen potencial”

Z vse bolj razširjenim izrazom digitalni nomadi opisujemo posameznike, ki so jim življenjske okoliščine omogočile prekinitev ustaljenega delovnega razmerja in odhod v tujino. Namesto osmih ur v pisarni so izbrali delo na daljavo, kjer si lokacijo svojega dela, delovni – in prosti – čas izbirajo sami. 

Kako se je začelo

“Digitalno nomadstvo je postalo bolj množično po letu 2000 zaradi razvoja informacijsko-komunikacijske tehnologije in boljše infrastrukture za delo na daljavo tudi v manj razvitih državah. Tako so lahko digitalni nomadi začeli potovati po svetu in izbirati lokacije, ki so privlačne – na primer zaradi vremena, nižjih stroškov bivanja ali kakovosti življenja glede na posameznikove želje in potrebe,” je za Forbes Slovenija opisala profesorica za management na ljubljanski Ekonomski fakulteti Nada Zupan. 

K porastu trenda v zadnjih letih je pripomogla tudi pandemija covida-19, ki je pokazala, da je delo na daljavo lahko prav tako učinkovito – če ne v nekaterih primerih celo bolj – kot delo na lokaciji. 

Izraz digitalni nomadi sta v istoimenski knjigi prva uporabila avtorja Tsugio Makimoto in David Manners leta 1997. Digitalne nomade sta opisala kot geografsko neodvisne strokovnjake, ki potujejo po svetu in delajo na daleč.

Po besedah profesorice Nade Zupan med digitalnimi nomadi prevladujejo predstavniki generacije milenijcev, ki so v v zadnjem desetletju množično vstopali na trg dela. “Vendar pa je digitalno nomadstvo bolj slog življenja, zato nomade najdemo v vseh generacijah. Bolj kot pripadnost generacijam morda na odločitev za digitalno nomadstvo vpliva življenjski cikel in tudi karierna izbira oziroma tip dela, ki ga opravljaš.” Sogovornica je poudarila, da je lažje biti nomad, ko si mlajši, brez družine in če je narava tvojega dela bolj individualna. 

Zakaj je privlačno in hkrati naporno

Tudi Zupan med prednostmi takšnega načina dela za posameznike izpostavlja svobodno izbire kraja opravljanja dela glede na življenjski slog in želje, fleksibilnost in dinamičnost, spoznavanje novih krajev in kultur ter s tem povezano osebnostno rast in razvoj, praviloma tudi bolj zdravo življenje.

“Po drugi strani je digitalno nomadstvo naporno. Zaradi potovanj in vedno novega urejanja bivanja je lahko tudi precej drago, logistika je pogosto zapletena. Digitalni nomadi se težje povezujejo s sodelavci in vodji, zaradi pomanjkanja vidnosti in osebnega stika jih lahko spregledajo, ko podjetja sprejemajo odločitve o napredovanjih,” je opisala.

Izziv je tudi uravnavanje delovnega in zasebnega življenja, še posebej če nomadi delajo v drugih časovnih pasovih kot njihovi sodelavci. “Zato je treba dobro načrtovati delo, dogovoriti jasna pravila glede komuniciranja s sodelavci in primerno urediti delovni prostor.”

Prednosti in slabosti za podjetje

Z vidika podjetja so prednosti in slabosti po besedah sogovornice podobne, kot so sicer pri delu na daljavo. “Podjetje, ki omogoča digitalno nomadstvo, ima dostop do širšega bazena talentov, bolj fleksibilno delovno silo in lahko prihrani pri stroških pisarn. Vendar pa je sodelovanje z nomadi težje, sploh če je potrebnega veliko timskega dela, težje je ohranjati tudi organizacijsko kulturo.”

Kakšen je povprečen digitalni nomad

Digitalno nomadstvo je sicer domena prebivalcev držav Zahoda. Običajno gre za mlade iz sektorjev informacijske tehnologije, komunikacij, oblikovanja, ki si za začasno lokacijo izberejo države, kjer je življenje cenejše.

Skoraj polovica digitalnih nomadov so bili letos Američani. Najraje so se odpravili v Kolumbijo, Portugalsko in Španijo.

Podatki na spletnem portalu Nomad List kažejo, da je bil povprečen digitalni nomad v letu 2023 samski bel moški, star 34 let. Skoraj polovica digitalnih nomadov so bili Američani, ki so jim sledili Britanci, Rusi, Kanadčani, Nemci, Francozi, Brazilci, Avstralci, Nizozemci in Španci. Najraje so se odpravili v Kolumbijo, Portugalsko, Španijo, Združene države Amerike, Madžarsko in Italijo. 

Katere države so najbolj privlačne

Dejavniki, ki države naredijo privlačne za digitalne nomade, so številni – med njimi so pogoji bivanja, vstopa in dela v državi, dostopnost informacij, ki so zanje pomembne, in prostorov, ki so jim namenjeni. Številne države digitalnim nomadom nudijo poseben vizum, s katerim lahko pod določenimi pogoji v izbrani državi ostanejo od enega do dveh let – odvisno od države. Običajno so z vizumom za digitalne nomade v celoti ali delno oproščeni davka na dohodek v državi, kjer bivajo. 

Vizum za digitalne nomade nudijo številne evropske države, ki so med njimi tudi zaradi tega zelo priljubljene – denimo Hrvaška, Ciper, Portugalska, Estonija, Grčija, Madžarska, Islandija, Latvija, Malta, Romunija, Nizozemska in Norveška. Če si digitalni nomadi želijo delati v državi, ki ne daje posebnega vizuma, lahko izbirajo med vizumi za dolgoročno ali kratkoročno bivanje. V državah Evropske unije (EU) – z izjemo Danske in Irske – je v veljavi tudi tako imenovana modra karta EU, ki omogoča lažji vstop, delo in mobilnost visoko izobraženim državljanom držav, ki niso članice EU. 

Pomembna je tudi dostopnost do informacij, namenjenih tej skupini. Številne države, denimo Hrvaška, Italija in Estonija, so vzpostavile spletne portale, ki nudijo informacije o pridobitvi vizuma, obrazcih, namestitvah, izobraževanjih ter prostorih za sobivanje in sodelo. 

Kje je na tem področju Slovenija

Slovenija vizumov za digitalne nomade ne nudi, prav tako ni vzpostavila spletnega portala s ključnimi informacijami za delo v naši državi. So pa digitalni nomadi prepoznani kot posebni interes in potencial novih segmentov turizma v Strategiji slovenskega turizma 2022–2028.  

Omenja jih tudi krovna strategija digitalne preobrazbe Slovenije do leta 2030, kjer piše, da je treba “poenostaviti in pohitriti postopke za zaposlovanje visoko kvalificiranih strokovnjakov iz tujine, ki imajo potrebna znanja in veščine izključno na področjih, na katerih je povpraševanje na trgu”. 

Vlada v strategiji med drugim navaja, da bo “vzpostavitev vizuma za digitalne nomade kadrom na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočala, da v Sloveniji preživijo neko obdobje, v katerem lahko gospodarstvo in javni organi izvedejo številne aktivnosti za promocijo slovenskih podjetij in njihovih priložnosti”. 

V kateri fazi je omenjena pohitritev postopkov in vzpostavljanje digitalnim nomadom namenjenega vizuma, za zdaj ni znano. Na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport so za Forbes Slovenija navedli, da sprejemanje zakonodajnih in drugih določil, povezanih z možnostjo bivanja digitalnih nomadov, večinoma ni v njihovi pristojnosti, da niso pristojni za naša vprašanja, so zatrdili tudi na ministrstvu za digitalno preobrazbo. Na ministrstvu za notranje zadeve pa so nam odgovorili, da bo novela zakona o tujcih, ki jo pripravljajo po rednem zakonodajnem postopku, uvedla tudi dovoljenje za začasno prebivanje za digitalne nomade. “Predvidena časovnica sprejema te novele je konec leta 2024, trenutno pa je predlog zakona v medresorskem usklajevanju,” so sporočili. Po njihovih besedah statistike o digitalnih nomadih, ki delajo v Sloveniji, za zdaj še nimajo, saj “za to še ni vzpostavljene zakonske podlage”.  

Ne le v mesta, tudi na podeželje

Da je področje digitalnega nomadstva v Sloveniji “velik neizkoriščen potencial” je za Forbes Slovenija navedel soustanovitelj Zavoda ID20 Drejc Kokošar. Čeprav je Ljubljana med digitalnimi nomadi vsaj nekoliko prepoznana, kot lahko razberemo tudi iz zapisov na številnih njim namenjenih blogih, jih v preostalih delih države le stežka najdemo. Tudi zato je bil Zavod ID20 vodilni partner v evropskem projektu Nomadland, v katerem so preučili trende in se osredotočili na vprašanje, kako digitalne nomade privabiti tudi na podeželje. 

“Še vedno absolutno prevladuje klasično digitalno nomadstvo, torej da se nomadi odpravijo na Bali in v podobne (praviloma večje) obmorske kraje, se pa povečuje tudi nomadstvo na podeželju. Ugotovili smo, da je veliko mladih, ki so pri 25 letih odkrili, da jim urbano življenje ne ustreza, in so šli na podeželje – tja pa se nikoli ne bi odpravili, če ne bi bilo tako imenovanih prostorov za sobivanje in sodelo, ki gradijo na združevanju podobno mislečih ljudi,” je opisal.

V omenjenem projektu so velik potencial prepoznali v mreži mladinskih centrov, ki je v Sloveniji zelo razširjena, zato v prihodnje stremijo, da bi podoben prostor, namenjen digitalnim nomadom, vzpostavili tudi pri nas.