Bolj kot davki je v Sloveniji težava birokracija, denimo evidenca delovnega časa

Saška Rihtaršič je v Danfossu Trata zaposlena že več kot četrt stoletja, marca lani pa je od dolgoletnega direktorja Aleksandra Zalaznika prevzela vodilni položaj v slovenskem podjetju.

Slovenska lokacija je že od leta 1995, ko je Danfoss prevzel podjetje IMP Trata, usmerjena v rešitve za daljinsko ogrevanje in je z leti postala vodilna Danfossova lokacija za to področje – čeprav proizvajajo tudi dele za toplotne črpalke in rešitve za klimatizacijo v stanovanjskih in komercialnih stavbah. “V Sloveniji imamo močen razvoj, proizvodnja je prilagojena za ta tip izdelkov. Z leti smo dobivali vedno več priložnosti tudi glede strateških odločitev na delu daljinskega ogrevanja,” pravi Rihtaršič, ki je od začetka lanskega leta tudi podpredsednica krovne družbe Danfoss in vodja divizije daljinskega ogrevanja.

Na vodilni položaj v Danfossu Trata je prišla v času prestrukturiranja. Podjetje s 600 zaposlenimi in prek 150 milijonov evrov letnih prihodkov od prodaje je leta 2022, po ruskem vojaškem napadu na Ukrajino, namreč zapustilo pomemben ruski trg. Zdaj priložnost vidi v evropskem zelenem prehodu, ki pomembno stavi na daljinsko ogrevanje in toplotne črpalke.

Podjetje izvozi več kot 90 odstotkov izdelkov, večino v evropske države, del pa tudi na Kitajsko. Njihovi končni kupci so toplarne in inštalaterji naprav.

“Prodaja v Evropi raste, ne pa tako skokovito, kot smo pričakovali”

V letu 2022 ste morali zaradi vojne v Ukrajini odpustiti nekaj ljudi. Takrat ste za N1 dejali, da je vojna za vas “drastično spremenila” razmere na trgu, saj ste prej med 25 in 30 odstotkov proizvodnje izvozili v Rusijo. Kaj se je po začetku vojne dogajalo v podjetju oziroma kaj je tak šok pomenil za Danfoss?

Danfoss se je po začetku vojne odločil, da bo izstopil z ruskega trga. To je bila sicer težka odločitev, saj je bil ruski trg predvsem za divizijo ogrevanja pomemben, tudi hitro rastoč, tamkajšnja prodajna služba je znala dobro prodajati osnovne vrednote blagovne znamke, kot so energetska učinkovitost, visoka kakovost, dobra podpora strankam.

Naš prvi odziv je bil, da poskusimo povečati prodajo v Evropi, saj so se istočasno cene plina tu zvišale, pod vprašajem je bila zanesljivost oskrbe, veliko se je začelo govoriti o zelenem prehodu in elektrifikaciji ogrevanja.

Naša pričakovanja so bila, da nam bo upad v Rusiji uspelo v letu ali dveh nadomestiti s prodajo v Evropi.

Kljub šoku ste konec leta beležili rast prodaje.

Izhod iz Rusije ni bil nenadzorovan. Zanj smo se odločili marca 2022, a smo potem do septembra še vedno v omejenem obsegu trgovali z Rusijo. Hkrati se je ravno zaradi te krize povpraševanje po naših rešitvah v Evropi povečalo. Tako smo imeli kombinacijo prodaje na ruskem trgu in pozitivnega momenta v Evropi.

Kako uspešno izpad prodaje v Rusijo zdaj nadomeščate s prodajo v Evropi?

Prodaja v Evropi raste, težava je le v tem, da mogoče ni tako skokovita, kot smo na začetku pričakovali. Razlog so predvsem ohlajanje evropskega trga, pomanjkanje delovne sile, umirjanje cen zemeljskega plina. Obrestne mere so se dvignile, upočasnile so se novogradnje, ki so v našem poslu zelo pomembne. Vse to se je v segmentu daljinskega ogrevanja v drugi polovici leta odrazilo v kratkoročnem upadu rasti.

Tako je kljub subvencijam Evropske komisije in držav članic tempo, s katerim se odvijajo investicije v zeleni prehod, od države do države različen. Na Danskem je denimo zelo hiter, medtem smo hitrejši prehod pričakovali na primer v Nemčiji in Avstriji. Ker imamo rešitve za zeleni prehod, pa imamo dolgoročno zelo pozitivna pričakovanja glede razvoja našega poslovanja v Evropi. Naš drugi strateški trg je Kitajska, kjer pa se je rast prav tako zelo upočasnila.

Kolikšne prihodke in poslovni izid ste imeli lani?

Lahko povem, da smo imeli v segmentu daljinskega ogrevanja vseeno 2,5-odstotno rast prodaje, v Evropi štiriodstotno.

Sistemi daljinskega ogrevanja pri nas premalo zeleni

V Danfossu torej daljinsko ogrevanje vidite kot optimalno rešitev za brezogljično družbo?

Ja. Gre za zelo energetsko učinkovit način ogrevanja, saj na eni lokaciji proizvajaš toploto in jo potem dobavljaš večjemu številu stavb, kar je bolj učinkovito, kot če to narediš za vsako posamično stavbo.

Poleg tega daljinsko ogrevanje omogoča izrabo odvečne toplote iz industrije, podatkovnih centrov, trgovin. V Danfossu smo naredili študijo, ki kaže, da v Evropi vso toploto, ki jo potrebujemo za ogrevanje, že imamo v obliki odvečne toplote. Pred kratkim sem bila v Dublinu, kjer imajo veliko ponudnikov digitalnih rešitev. Zdaj pospešeno gradijo sistem daljinskega ogrevanja, ki ga prej sploh niso imeli, da bodo odvečno toploto iz podatkovnih centrov porabili za ogrevanje mesta.

Pomembno pa je, da je vir toplote nizkoogljičen, se pravi, da se uporablja odvečna toplota, električna energija iz obnovljivih virov, biomasa.

V Sloveniji se ti sistemi v zadnjih dveh letih niso ravno izkazali kot odporni na dvige cen. Eden prvih primerov podražitev je bil konec leta 2021 dvig cen daljinskega ogrevanja na Jesenicah, trenutno spremljamo podražitve v Velenju, zelo visoko ceno plačujejo tudi odjemalci na Ravnah na Koroškem. Kaj delamo narobe?

Zelo rada povem primer Danske, kjer je kljub tej krizi, ki smo jo videli z ukrajinsko vojno, cena za odjemalce daljinskega ogrevanja ostala čisto na enaki ravni kot pred vojno, v nekaterih primerih se je celo pocenila.

Ključna je bila diverzifikacija in dekarbonacija virov. Se pravi, da so imeli možnost vklapljanja in uporabe tistih virov, ki so bili na voljo in ki so bili v tistem trenutku najbolj poceni. Na ta način daljinsko ogrevanje postane tudi cenovno konkurenčno. Če imaš možnost uporabe različnih virov, na primer velike toplotne črpalke v času, ko je cena elektrike nizka, sončne energije, biomase, odvečne toplote, je ta način ogrevanja tudi stroškovno učinkovit.

“V Ljubljani biomasa pomeni okoli 15 odstotkov porabe, kar je nizek odstotek. Sistemi daljinske toplote v Sloveniji imajo zelo majhen delež rabe zelene elektrike, sončne energije, odvečne toplote in tako naprej.”

Saška Rihtaršič, Danfoss Trata

Različne vire imajo tudi nekateri slovenski sistemi, na primer v Ljubljani premog, biomasa, od lani zemeljski plin. Pa vendar se cene višajo.

V Ljubljani biomasa pomeni okoli 15 odstotkov porabe, kar je nizek odstotek. Sistemi daljinske toplote v Sloveniji imajo zelo majhen delež rabe zelene elektrike, sončne energije, odvečne toplote in tako naprej.

Je pa res, da je diverzifikacija virov povezana z visokimi vložki in dolgoročnimi povračilnimi dobami. Težko je na hitro spremeniti te stvari. Danska je imela dolgoročno strategijo in je tak sistem zgradila v 80. letih. V zadnjih letih so samo pospešili tranzicijo.

Kako vidite Slovenijo?

V Sloveniji je glede zelenega prehoda in finančnih spodbud politika zelo aktivna. Je pa delež daljinskega ogrevanja še relativno nizek. Avstrija ima 30 odstotkov daljinskega ogrevanja, Danska 67 odstotkov, Slovenija je pri 10 odstotkih.

Avstrija, ki je podobna Sloveniji po naravnih virih, hribovitosti, je pred leti stimulirala uporabo biomase. Takrat so se v manjših zaselkih zgradili manjši sistemi daljinskega ogrevanja na biomaso, odvečno toploto, solarno energijo. V Sloveniji tega potenciala v manjših mestih še nismo izrabili.

Finančni vidik je pomemben, a tudi okolje, družba, upravljanje oziroma tako imenovani koncept ESG. Dejstvo je, da se je Evropa zavezala k ogljični nevtralnosti. Mislim, da bo tudi Slovenija slej ko prej morala bolj pogumno slediti. Gre torej za neko strateško odločitev, ki pa se – kot vidimo na primeru Danske in daljinskega ogrevanja – lahko v prihodnje izkaže kot dobičkonosna.

Je pa vse na koncu odvisno od energenta in samooskrbe, saj smo tudi pri biomasi leta 2022 v Sloveniji beležili velik skok cen. Veliko je namreč uvozimo z Balkana, takrat pa so nekatere države prepovedale izvoz in cene za slovenske odjemalce so se močno dvignile.

Tako je. Imamo pa v Sloveniji tu veliko neizrabljenih lastnih virov.

Izzivi na poti v ogljično nevtralnost

Kot ste rekli, zeleni prehod postaja dejstvo. Tudi za slovensko industrijo, ki pa je precej energetsko intenzivna in ima tu velik izziv. Vi sicer niste velik porabnik energije, a kako se ga lotevate vi?

Danfoss se je zavezal k spoštovanju pariškega podnebnega sporazuma. Eden od ciljev je, da bodo vsa naša podjetja po svetu – in teh je več kot dvesto – do leta 2025 ogljično nevtralna. Naš glavni kampus na Danskem je dejansko z lanskim letom postal ogljično nevtralen. Danfoss Trata pa je bil med vsemi lokacijami izbran za pilotni projekt, kjer nameravamo do leta 2025 postati ogljično nevtralni.

Ustanovili smo globalno službo, ki zdaj na vsaki lokaciji preverja, kaj je treba storiti. Pri nas smo, na primer, ugotovili, da čeprav proizvodnja med vikendom dela le na 20 odstotkih zmogljivosti, poraba električne energije ostaja skoraj na enaki ravni ali pa je le malo manjša kot med tednom. Ugotovili smo, da med drugim zato, ker ne izklapljamo vseh strojev. Analizirali smo, kaj bi pomenilo, če bi jih, kje so izzivi in našli rešitev.

V Danfossu smo naredili študijo, ki kaže, da v Evropi vso toploto, ki jo potrebujemo za ogrevanje, že imamo v obliki odvečne toplote.

Saška Rihtaršič, Danfoss Trata

Včasih ni nujno, da so rešitve za večjo energetsko učinkovitost povezane z velikimi vložki. Pogosto je dovolj, da imaš zelo jasno začrtano pot, časovne okvire in cilje. V našem podjetju je od nekdaj pomembna stroškovna učinkovitost, zdaj pa moramo v poslovanje vgraditi tudi energetsko učinkovitost.

Na ljubljanski lokaciji imate 450 zaposlenih, še 150 pa v Kamniku. Proizvodnja je tukaj, v ljubljanskih Stegnah, razmeroma velika za slovenske razmere. Kaj poleg prihrankov pri porabi elektrike morate še storiti, da postanete ogljično nevtralni?

Poleg omenjenih internih ukrepov smo sklenili dolgoročno pogodbo za dobavo elektrike, pridobljene iz obnovljivih virov (tako imenovani power purchasing agreement ali PPA).

Za ogrevanje pa smo priklopljeni na ljubljanski sistem daljinske toplote, kar pomeni, da se upošteva razmerje energentov, ki jih Energetika Ljubljana uporablja za proizvodnjo toplote. Kot že omenjeno, je delež rabe biomase le 15 odstotkov, kar je seveda premalo. Ker vidimo, da ljubljanska toplarna do leta 2025 ne bo povečala deleža nizkoogljičnih energentov, zdaj raziskujemo, kako zmanjšati porabo toplote.

Eden od načinov je, da uporabimo toploto, ki jo ustvarimo sami. Na primer, da bi toploto iz proizvodnje porabili za ogrevanje pitne vode. To bi bil že prvi korak, ampak moram reči, da za vprašanje ogrevanja stavbe še nismo našli rešitve.

Vse bolj okvirjajoča zakonodaja

Omenili ste, da slovenska država daje veliko podpor za zeleni prehod in da je to pozitivno, od gospodarskih združenj pa je slišati tudi veliko kritik zaradi obremenitev, ki se jih nalaga gospodarstvu. Kako gledate na to?

Za Danfoss Trata sta zelo pomembni dve stvari: kompetenten kader in cenovna oziroma stroškovna konkurenčnost. Imamo zelo veliko prednost pred ostalimi lokacijami Danfossa, ker imamo dostop do visokokakovostnega, izobraženega inženirskega in digitalnega kadra.

Pri stroškovni konkurenčnosti pa je eno plačni del, drugo pa učinkovitost proizvodnih, nabavnih in drugih procesov. Kar se tiče izboljšav in učinkovitosti, v Danfossu iz leta v leto dosegamo zelo lepe rezultate.
Glede plač in davčnih obremenitev pa pri proizvodni delovni sili in digitalnih kadrih konkurenčnost malo šepa. Pri digitalnem kadru je konkurenca zelo močna, prav tako pa davčne obremenitve. Konkurirati Bolgariji, Romuniji, Poljski je izziv.

Pa se vam zdi, da se je poslovno okolje v zadnjih dveh letih poslabšalo?

Te obremenitve čutimo ves čas. V zadnjem času pa vidim največji problem v administrativnih ovirah. Zelo težko je izvesti proces pridobivanja dovoljenj za tujce, ki pridejo k nam, težave vidimo pri najemanju posojil ali nakupu nepremičnin za tujce.

Drugi primer pa je registracija delovnega časa. Tu zakonodaja postaja vedno bolj omejujoča. Mi se primerjamo z enotami znotraj vzhodnoevropske regije. Administrativni in kadrovski postopki, denimo registracija službene poti ali pa registracija projektov za subvencije za naložbe v razvoj, so že v osnovi pri nas najbolj kompleksni v regiji. Mislim pa, da gre zadeva še v nepravo smer. Vse se še bolj zapleta.

Pri registraciji delovnega časa postaja zakonodaja postaja vedno bolj omejujoča. Administrativni in kadrovski postopki so pri nas najbolj kompleksni v regiji.

Saška Rihtaršič, Danfoss Trata

Čas, ki ga zaposleni na Danskem porabi za to, da naredi poročilo o službeni poti, je mogoče trikrat krajši kot v Sloveniji zaradi vseh podatkov, ki jih potrebujemo za potrebe zakonodaje. Mislim, da ne toliko na davčni politiki, delati bi morali na poenostavitvah administrativnih postopkov.

Kot enega od problematičnih ste omenili registracijo delovnega časa. Pričakovala bi, da ravno v proizvodnih podjetjih to ne bo problem, saj je tako ali tako evidentiranje delovnega časa v veljavi že leta.

Spremembe so bolj kot proizvodnjo prizadele razvoj, prodajo, kjer je ogromno dela na terenu. Jaz osebno se zdaj prvič po 15 letih ali več spet registriram. Danfoss ima vgrajeno kulturo, da so vodje odgovorne za to, da zaposleni učinkovito opravljajo svoje delo. In to se ne izvaja na način, da nekoga nadzoruješ, koliko ur dela, ampak tako, da daš podrejenemu jasna navodila, jasne cilje, da mu omogočiš, da ima potrebno znanje in orodja. Ni pomembno, koliko časa delaš, ampak kakšen je učinek, sploh pri zaposlenih v razvoju in prodaji ter inženirjih.

Veliko dela je od doma. Ta fleksibilnost sicer tudi zdaj je, ampak z neko dodatno obremenitvijo za zaposlene.

Seveda je na drugi strani naloga vodje, da zaposlenemu naloži toliko dela, kot ga lahko izvede v osmih urah. To torej ne pomeni, da cenimo prekomerno delo. Ravnovesje med službenim in zasebnim življenjem je v Danfossu pomembna vrednota.

Vaša dodana vrednost je okoli 100 tisoč evrov na zaposlenega, kar je tudi cilj slovenske politike. Slovensko povprečje je okoli 60 tisoč evrov. Kako priti do take ravni produktivnosti?

Prvi pogoj je vizija in izdelek, s katerim se razlikuješ od drugih. V Danfossu imamo strategijo, ali si številka ena ali dva na trgu ali pa izstopiš. Samo s konkurenčno prednostjo si namreč lahko privoščiš vlaganja v razvoj in optimizacijo proizvodnje. Pri nas ima vsaka proizvodna enota cilj, da vsako leto za deset odstotkov izboljša učinkovitost. Praviloma se to dogaja s povečevanjem avtomatizacije.

Drugo pa je kultura podjetja. V Danfossu Trata ves čas stremimo k temu, da smo boljši, da smo tudi znotraj skupine prepoznani kot neka kompetenčna lokacija in da kažemo rezultate. Tak primer je izbira slovenske lokacije za pilotni projekt ogljične nevtralnosti.

Kaj pa na ravni poslovnega okolja in politike, ki v veliki meri določa to poslovno okolje?

Morda bi lahko nagrajevali podjetja, ki delajo na energetski učinkovitosti in tu dosežejo neke rezultate.