Pustila varno službo v banki, kljub svarilom zagnala svoj posel – in uspela

Sladoledarstvo je bilo Mariji Antunović položeno v zibelko. Njeni starši so leta 1995 v hiši, kjer so stanovali, zagnali proizvodnjo kruha in slaščic. Tako je z bratom Tihomirjem in sestro Ivano rasla s podjetjem, pri čemer sta jih oče in mati že zgodaj vključevala v razvoj posla.

“Naše mnenje se je slišalo, naše ideje so se izpeljale, čeprav smo bili še manjši. Tako smo se že zgodaj naučili ustvarjati in počutili smo se koristne,” se spominja Marija Antunović.

Med sprehodom pade ideja

S takšno popotnico je iz malega mesta Viganj na Pelješcu odšla na ekonomsko fakulteto v Zagreb. Po končanem študiju marketinga je najprej delala v mediju in nato v veliki banki. “Vendar korporacija ni zame, vse poteka prepočasi, sem človek akcije. Poleg tega sem pogrešala, da se sliši moj glas, tako sem bila navajena od doma,” pove solastnica podjetja TIM Antunović.

Na fakulteti je spoznala sedanjega soproga Ivana Borca, s katerim sta nekega večera leta 2014 med počitnicami, ko je še delala v banki, med sprehodom po Vignju videla, da se bo v središču mesta sprostil en lokal. “Vedno sem si želela ustvariti nekaj svojega in doma smo se vedno pogovarjali, da mestu manjka ena res dobra slaščičarna, drugačna, kot so bile vse v mestu. To se mi je zdela dobra priložnost. Pozanimala sva se o lokalu in se kar hitro odločila, da odpreva svojo slaščičarno,” pove Marija.

Starša sta ju podprla v ideji. Začeli so zbirati denar, najeli posojilo, nekaj so imeli tudi lastnih sredstev. Razmisliti so tudi morali, v čem bo slaščičarna posebna. “Študirala sem marketing, vedela sem, da mora imeti vse skupaj rep in glavo, misijo, vizijo in da ne sme biti to samo mrtva črka na papirju,” pove v pogovoru prek Zooma.

Po znanje v Bologno

Da bo to v resnici sladoledarna, je postalo jasno, ko je prav v tistem času obiskala sestro, ki je bila na študijski izmenjavi v Bologni. “Sestra me je peljala na sladoled in rekla, naj poskusim jagodo in pistacijo. To je predlagala namenoma, saj teh dveh okusov nisem nikoli marala, ker sta bila preveč umetna. Vendar sta bila v Bologni čisto nekaj drugega, kot da sem jedla jagodo in pistacijo. To sem morala prenesti na Pelješac.”

Čeprav se je družina s slaščičarstvom tedaj ukvarjala že dve desetletji, o izdelavi sladoleda niso vedeli nič. “Dobavitelji so nas vabili na brezplačne tečaje, vendar so učili izdelavo sladoleda s pripravljenimi praški in okusi, ki jih zmešaš z mlekom in vodo. To nas ni zanimalo. Zato smo se odločili za izobraževanje v Italiji. Plačali smo več tisoč evrov, da je sestra opravila enomesečni intenzivni tečaj na univerzi Carpigiani Gelato v Bologni. Pozneje je opravila še en tečaj in postala prvi tehnolog v podjetju, ki smo ga ustanovili junija 2014. Dobili smo znanje, da lahko izdelamo sladoled, kakršnega mi želimo, brez vnaprej pripravljenih zmesi in neodvisni od kogarkoli,” pojasni soavtorica artizanskega sladoleda Croccantino.

Nastane artizanski sladoled

Sestra je pripravila tudi recepture, z mislijo na hrvaški trg. “Na Hrvaškem imajo ljudje raje malce manj sladek sladoled kot v Italiji. Da sladoled lahko prodajate kot artizanski, mora ustrezati določenim kriterijem. Beseda izhaja iz italijanske artigianale, kar bi lahko prevedli kot domač. Vendar mora biti sladoled veliko več kot samo narejen doma. Mora imeti ustrezno strukturo, teksturo, trajnost, okus in podobno. Glavni elementi prvotne recepture, kot sta sladkost in mastnost, so enaki še danes,” razloži sogovornica.

Ob otvoritvi prvega lokala na Pelješcu so sladoled ponudili brezplačno. “Ljudje so bili skeptični, da bo naš sladoled kaj drugačen od drugih. V tistem času na hrvaški obali niti ni bilo kakovostnejših sladoledov, vsi so bili bolj ali manj enaki, in ljudje niso verjeli, da mi lahko naredimo boljšega. Vendar smo mi ožemali limone za limonin sladoled, mleli jagode za jagodnega, uporabljali sveže mleko in svežo smetano. Razlika z drugimi sladoledi je bila velika in želeli smo, da ga poskusijo,” pove Marija.

“Vložite raje v apartmaje”

“Ko smo šli po prvo posojilo na banko, da bi posel sploh zagnali, so nam ga odobrili, saj smo jamčili z družinskim poslom, ki je takrat deloval že skoraj dvajset let. Vendar so nam vsi govorili, naj se ne spuščamo v ta projekt, ker da bo propadel. Pa ne, ker bi bili zlobni ali ljubosumni, tako so govorili na podlagi izkušenj. Da je poskušalo že veliko ljudi s sladoledi in so se opekli. Naj raje vložimo v turistične apartmaje, da je to varna naložba. Bilo mi je zelo težko, saj sem pustila službo v banki in se vrnila na Pelješac, da začnem na novo. S temi opozorili v glavi sem bila potem vsako leto presenečena, kako dobro nam gre. Z znanjem, ki smo ga imeli, in tehnologijo smo krepili kakovost izdelkov.”

Nadgradili posel, ki so ga začeli starši

Marija je vmes pridobila naziv mojstrice slaščičarstva in prevzela vodenje družinskega posla, saj se je oče upokojil. Njen mož, ki je prav tako ekonomist, skrbi za finance.

V desetih letih so domač posel precej razvili. Danes imajo na Pelješcu štiri lastne slaščičarne, od tega so tri sezonske in odprte samo čez poletje, ena pa obratuje čez vse leto. Po ena so v Orebiću, Vignju in Lovištu, ena pa je mobilna na kolesu.

Proizvodnjo sladoleda, slaščic, kruha z naravnim kvasom imajo na Pelješcu, manufakturo sladoleda pa še v Zagrebu. Za to so se odločili v okviru projekta Startaj Hrvaška v sodelovanju s trgovsko verigo Spar, kjer so zmagali. Tako je od zadnjega četrtletja 2022 sladoled Croccantino tudi v embalaži v Sparu in Intersparu. Zdaj so se razširili tudi na slovenski trg, v 13 večjih Sparovih trgovskih centrov.

Na osrednji zagrebški tržnici imajo tudi trgovino peljeških izdelkov, v kateri prodajajo svoje in od drugih proizvajalcev otoških dobrot.

Število sodelavcev variira glede na sezono. Na vrhuncu jih je skupaj 45, zunaj sezone se številka spusti na 15. Prihodki so se v desetem letu glede na prvo početverili in znašajo več kot milijon evrov, pri čemer nenehno vlagajo v razvoj, še pove Marija Antunović.