Rešil legendarne slovenske smuči, zdaj želi sedem olimpijskih medalj

Podjetnik in inovator. Petra Slatnarja je širša javnost spoznala leta 2016, ko je prevzel Elanovo področje proizvodnje skakalnih smuči, vendar je v poslovne vode zašel že mnogo prej. Zgodba družinskega podjetja sega v leto 1972, ko je njegov oče odprl delavnico Slap z eno stružnico.

“Podjetje je zraslo iz plevela. Ko sem prevzel podjetje, smo bili močno usmerjeni v avtomobilsko industrijo, z velikimi serijami. Delali smo toliko, da smo na leto samo ostružkov (železnih odpadkov, op. a.) naredili 700 ton, vendar smo se s prihodki komaj pokrivali. Delali smo v treh izmenah. Bila je kar norija, potem pa smo nasledniki po prevzemu počasi stvari začeli spreminjati,” razlaga Peter Slatnar.

Podjetje je nato zapeljal v drugo, športno smer, podkrepljeno s številnimi inovacijami. Najprej z vezmi za smučarske skakalce, ki jih je razvil leta 2006 in jih danes uporablja 98 odstotkov profesionalnih tekmovalcev. Pozneje pa je začel izdelovati še skakalne smuči. Najprej so spremenili konico smučke, ki jo še zdaj poskuša posnemati konkurenca.

Kako je prišla ponudba Elana?

“Praznoval sem 50. rojstni dan, naslednji dan me je poklical direktor Elana in mi dejal, naj se hitro usedem v avtomobil in se pripeljem. Najprej sem pomislil, kaj sem ušpičil, na sestanku pa so mi dejali, da bodo ugasnili proizvodnjo skakalnih smuči, in me vprašali, ali bi prevzel program,” pove.

Letos bodo vzeli nekaj več tekmovalcev

Po eni strani mu je ponudba laskala, po drugi strani pa so bile prisotne skrbi. Predvsem, kako bo sprejeta smučka z novim imenom, saj je imel begunjski Elan pred tem veliko prepoznavnost.

Čeprav opomni, da so bili škornji begunjske znamke veliki in so se morali ogromno naučiti, se je začelo sanjsko – na prvi tekmi so Slatnarjeve smuči stale ob tekmovalcu na najvišji stopnički.

Danes skakalna smučka Slatnar velja za eno najboljših v svetovnem pokalu. Uporablja jo približno četrtina tekmovalcev v svetovnem pokalu, smuči pa so poslali tudi na Aljasko.

Slatnar dodaja, da je pritisk tekmovalcev, ki bi radi prestopili k njim, velik, vendar so si postavili mejo, pri kateri še lahko kakovostno obravnavajo vsakega posameznika. “Malo smo popustili in jih sprejeli več, kot smo načrtovali, si pa zato obetamo boljšo prodajo v mlajših selekcijah in na nižji ravni,” upa Slatnar.

“Zdaj lahko rečem, skromno ali pa neskromno, da smo začeli počasi diktirati tempo pri razvoju smuči. Tudi vsi drugi večji koncerni, ki izdelujejo smuči, nas poskušajo posnemati in se nam približevati. To je bil cilj,” pojasnjuje in dodaja, da še vedno tekmovalcem, v nasprotju s konkurenco, ne izplačujejo nagrad oziroma premij.

“Ne želimo, da tekmovalci razmišljajo o tem, koliko bodo zaslužili z uporabo smuči, ampak kako jim bo smučka omogočila, da bodo z njo zaslužili, ker bodo z njo namesto 15. osvojili 5. mesto. Z eno tekmo lahko dobiš bonus, ki ga mogoče ponudijo drugi proizvajalci,” meni Slatnar.

Smučarki skoki največji del prihodkov

Letno izdelajo med 1.000 in 1.700 parov smuči, prav segment smučarskih skokov pa pomeni tudi največji delež prihodkov – 30 odstotkov od skupno 2,3 milijona evrov prihodkov, kolikor so jih ustvarili lani.

V primerjavi z letom pred tem so prihodki upadli za slabega pol milijona. Razlog? “Mednarodna smučarska organizacija (FIS) je lani predvidevala uvedbo nove vezi z obvezno zavoro, vendar so nato odločitev prestavili. Veliko časa in sredstev smo vložili v razvoj, reprezentance pa nato niso naročile nove vezi,” odgovarja Slatnar in med sprehodom skozi proizvodnjo pokaže na še en razlog za manjši dobiček – kupili so enega svojih najdražjih strojev – petosni rezkalni stroj za 300.000 evrov, s katerim so začeli izdelovati tudi prve kose za medicino in zobno tehniko.

Za zdaj pri treh olimpijskih medaljah

Smuči za Slatnarja še vedno izdelujejo v Elanovi tovarni, na njihovih strojih, podjetje Slatnar pa je njihov naročnik. V Cerkljah na Gorenjskem, kjer je sedež Slatnarja, nato dokončno dodelajo in izdelajo strukturo smuči oziroma drsno ploskev.

Močna vpetost v šport je bil njegov načrt, ob tem pa zagovarja razpršeno usmerjenost. Njegova velika želja je osvojitev olimpijskih medalj v sedmih različnih športih. Za zdaj je pri številki tri – skoki, skeleton in sankanje. S prototipi poskušajo še v kolesarstvu, strelstvu in pri rolkah za smučarske teke.

“To bi se lahko zgodilo čez deset let ali pa nikoli, ampak obstaja želja,” pove.

Če je največji poudarek na športu, je drugi največji segment, ki prinese med petino in četrtino prihodkov, bazenski program. Tam izdelujejo sto različnih kosov, od osi, koles do tečajev. Nad tem delom bdi njegova mlajša hčerka Maruša. V podjetju, kjer je skupno 18 zaposlenih, je še starejša Talita, ki sodeluje z večjimi partnerji, in starejša sestra Petra Slatnarja, ki skrbi za nabavo in zaloge in se bo počasi upokojila.

Od električnega motorja do karbonskih harpun

Razpršenost se vidi tudi v panogah, s katerimi se ukvarjajo. Še vedno izdelujejo rezkane dele za avtoindustrijo, velik potencial pa vidijo v sodelovanju z dvema start upoma – Beyond Motors in Interceptor. Prvi sestavlja zmogljiv električni motor z vodnim hlajenjem, za katerega Slatnar izdeluje vse stružene in rezkane dele. Skupaj z Interceptorjem pa razvijajo in izdelujejo karbonske harpune za podvodni ribolov, ki je po Slatnarjevih besedah trenutno med najbolje ocenjenimi na trgu.

Kljub dodajanju novih področij delovanja se na drugi strani nekoliko umikajo iz avtoindustrije. “Zelo je zahtevna. Proizvodnjo moraš imeti naštudirano v zelo majhne podrobnosti, saj vsako leto zahtevajo tri odstotke nižje cene, kar pomeni, da moraš optimizirati proizvodni proces. To prinaša veliko stresa, tudi pri delavcih, česar ne potrebujemo,” navaja Slatnar.

Raje kot velike serije imajo manjše, nišne projekte, ki večjih podjetij ne zanimajo. Tako so med drugim izdelali tudi mehanizem za opazovanje zvezd, ki so ga poslali v observatorij v Čile.

“Družinsko srebrnino je težko prodati”

Življenjsko vodilo Slatnarja je ob inovacijah in iskanju mej reševanje težav, s katerimi se srečujejo drugi podjetniki.

“Običajno se takšnim težavam obrtniki in podjetniki izogibajo, saj z njimi porabiš ogromno časa in energije. Veliko izdelkov, ki jih narediš, ni uporabnih. Mi takšne stvari vzamemo kot izziv in se iz tega ogromno naučimo,” pravi.

Čeprav med pogovorom nekajkrat omeni, da bi lahko strogo po pravilih čez dve leti postal upokojenec, ne razmišlja o prodaji podjetja.

“Smo družinsko podjetje, tukaj delajo sestra in dve moji hčerki. Vsem nam to podjetje nekaj pomeni. To je naš otrok, ki smo ga postavljali na noge, ga vzgajali in zdaj kar prodati to družinsko srebrnino je težko. Pri novem, zunanjem lastniku ne veš, kako bo zadevo vodil ali morda podjetje po kosih razprodal. Nisem še dozorel, da bi lahko naredil ta korak,” poudarja.

Vseeno so uvedli nekaj sprememb – pred tremi meseci je na položaj tehničnega direktorja imenoval Roka Štanteta, ki je pred tem v podjetju delal kot razvojni inženir.

“Mislim, da je pravi korak, da vodi nekdo zunaj družine. Potem je vse skupaj lažje peljati in se tudi umakniti ter ostati lastnik. Dobro se pogaja in je odločen. Tudi meni se zna postaviti po robu, če se mu zdi, da katera moja odločitev ni najboljša za podjetje,” Slatnar razkriva nekatere spremembe v podjetju. Sam se bo še naprej ukvarjal predvsem z inovacijami.

Lani dobil ponudbo znanega slovenskega podjetnika

Ob tem razkrije še, da je lani dobil ponudbo za prevzem podjetja, vendar jo pušča ob strani, saj ga ne zanima. Kdo ga je pocukal za rokav, ni želel razkriti, dodal je le, da gre za znanega slovenskega podjetnika, s katerim sta stara prijatelja in sta že sodelovala v preteklosti. “Dvakrat ali trikrat me je vprašal, ali sem si premislil,” se zasmeje.

Letos načrtujejo, da bi se prihodkovno znova povzpeli na raven iz leta 2022 oziroma skočili na tri milijone evrov. So namreč v pridobivanju treh novih partnerjev na področju rezkanih in stružnih delov, letos pa naj bi začela veljati tudi nova pravila FIS za smučarske vezi.

Nov posel pa si obetajo na Finskem, kjer so blizu dogovora s podjetjem Peltonen, ki od leta 1945 izdela letno med 70.000 in 100.000 tekaških smuči. Slatnar bo zanj izdeloval skakalne smuči pod njegovo znamko.