Različna plača za enako delo: upravičen dogovor ali diskriminacija?
Dva zaposlena, ki v podjetju opravljata enako delo, lahko zanj prejemata različno plačilo. Preverili smo, kaj o tem pravi slovenska zakonodaja in kako je v praksi.
Slovenija je ena redkih držav, v kateri je ena od razlik v plačah za enako delo zakonsko določena, je za Forbes Slovenija izpostavil izvršni direktor kadrovskega centra Kariera Tilen Prah.
Tako imenovani dodatek na delovno dobo, torej dodatek k plači, ki je vezan na delovno dobo aktivnega delavca, določa 129. člen zakona o delovnih razmerjih, ob Sloveniji pa ga imata med državami Evropske unije (EU) le še Bolgarija in Belgija.
Sicer Prah v kontekstu razlik v plačah opisuje dva segmenta. Prvi zaobjema osnovno sistematizacijo delovnih mest, na podlagi katere obstaja za enaka delovna mesta enako osnovno plačilo. Sistematizacijo delovnih mest morajo vzpostaviti podjetja, ki imajo več kot 10 zaposlenih.
“Drugi segment pa so individualni dogovori, kjer do tega, da lahko za enako delo obstaja različno plačilo, privede sposobnost kandidata oziroma zaposlenega ter volja oziroma vizija delodajalca. To so lahko boljše pogajalske sposobnosti, določene kompetence, znanja ali pa osebnostne lastnosti, ki dajejo delodajalcu večjo dodano vrednost oziroma zaradi katerih delodajalec misli, da mu dajejo večjo dodano vrednost in je pripravljen zanjo tudi več plačati,” je opisal.
Razlike že na osnovnih delovnih mestih
Po besedah našega sogovornika so že na osnovnih delovnih mestih – omenil je denimo skladišča v proizvodnih procesih – doprinosi k dodani vrednosti lahko zelo različni. “V skladiščih imamo recimo delavce, ki naredijo enkrat več kot njihov sodelavec na enakem delovnem mestu. To ne pomeni, da ima enkrat večje plačilo, po pogodbi ima izhodiščno plačo enako, lahko pa delodajalec to korigira z določenimi bonusi.”
Slovenska zakonodaja obveze po enakem plačilu za delavce na enakem delovnem mestu oziroma delavce, ki opravljajo enako delo, eksplicitno ne določa. Je pa v 6. členu zakona o delovnih razmerjih zapisana prepoved diskriminacije, med drugim tudi pri plačah. Diskriminacija je opredeljena in prepovedana tudi s 4. členom zakona o varstvu pred diskriminacijo. V 133. členu zakona o delovnih razmerjih je opredeljeno tudi enako plačilo žensk in moških za enako delo ter delo enake vrednosti.
Enako delo pomeni enako delo ali v veliki meri enako delo, različno delo, ki je lahko na podlagi primerjave enakih delovnih mest enakovredno, ali različno delo enake vrednosti na podlagi naporov, veščin in odločanja.
Iz sodne prakse sicer izhaja, da zgolj dejstvo, da delavci na istem delovnem mestu oziroma isti dolžnosti prejemajo različno plačo, še ni v nasprotju z načelom enakosti oziroma principom enakega plačila za enako delo, saj je razlika v plači lahko posledica številnih okoliščin.
Najbolj pogosta neenakost pri plačilu na podlagi spola
Tudi Zagovornik načela enakosti je denimo februarja letos v priročniku za delodajalce o zagotavljanju enakih možnosti in preprečevanju diskriminacije pri zaposlovanju in delu zapisal, da “razlike v plačah za primerljivo delo pomenijo diskriminacijo, če so posledica zgolj osebnih okoliščin delavca (in ne izhajajo iz narave dela)”.
Dodal je, da enako plačilo lahko vključuje več vidikov, denimo osnovno plačo, prispevke, pa tudi številne dodatke (na primer za delovno uspešnost), nadomestila in povračila stroškov, dnevnice, regres, jubilejne in druge nagrade.
“Neenako plačilo se pogosto kaže šele kot posledica drugih diskriminatornih praks. Tako je lahko na primer neločljivo povezano z vprašanjem diskriminatornega razporejanja in nagrajevanja posameznih delovnih nalog, ocenjevanja rezultatov dela posameznih zaposlenih ali politike ter odločitev pri napredovanju. Najbolj očitna in pogosta neenakost pri plačilu je tista na podlagi spola,” je zapisal.
Zagovornik je kot primer navedel aktivnosti inšpektorata za delo iz leta 2018, ko je obravnaval primere neenakega plačila zaradi osebnega poznanstva oziroma simpatičnosti, sorodstvenega razmerja, glede na obliko ali trajanje delovnega razmerja, socialnega položaja in drugo. “Dejansko pa je največji problem neenako plačilo delavcev zaradi spola, kar dokazujejo statistični podatki,” je ob tem zapisal.
Do razlik pogosteje prihaja med samim delovnim razmerjem
Izvršni direktor kadrovskega centra Kariera Tilen Prah je za Forbes Slovenija opisal, da odkrite plačne diskriminacije, vezane na običajne faktorje, denimo spol, vero, raso ali politično opredeljenost, pri svojem delu ne zaznavajo, kljub temu da na leto pomagajo do službe več kot dva tisoč ljudem.
Pogosto pa začne do razlik v plačah prihajati med samim delovnim razmerjem. “Upam si trditi, da večinoma na podlagi kompetenc in dodane vrednosti znotraj procesa in podjetja, kar pa se mi ne zdi slabo. Vsak se dogovori za plačilo, ki mu je na začetku predstavljeno. V kolikor je to plačilo sprejel, se je z njim strinjal. Če pa nekdo med delovnim razmerjem pokaže več od tistega, kar je delodajalec videl na začetku, pa si seveda s tega stališča zasluži tudi nagrado,” je opisal. Slednja je lahko v obliki osnovne plače, nagrade ali česa drugega – gre za odločitev delodajalca.
