Bilo jim je pod častjo, a zaradi krize so se vdali
Gledanje filmov in vonj po sveže pečeni pokovki gresta danes z roko v roki. A še zdaleč ni bilo vedno tako. Še več: če ne bi bilo velike gospodarske krize, se kokicam vrata v kinodvorane ne bi odprla nikoli. Kako se je torej vse skupaj začelo?
Ko vstopite v kinodvorano, velikokrat zadiši po sveče pečeni pokovki. Tako je že več kot 90 let.
“Težko si je zamisliti popolnejšo kombinacijo, ki je postala del kulture s tako močnimi koreninami in na tako vsesplošen način,“ je za CNN dejal višji medijski analitik za Comscore Paul Dergarabedian.
Največja veriga kinematografov v ZDA, AMC Theaters, po podatkih podjetja vsako leto proda za 222 olimpijskih bazenov pokovke. Toda dobičkonosna kombinacija ni bila vedno takšna. Pred mnogimi leti so se kinematografi otepali pokovke in niso želeli imeti ničesar skupnega s tem prigrizkom.
Kako je pokajoča koruza zašla v ZDA
Zgodba o izvoru pokovke in njena “poroka” s filmom ima veliko različic in jo spremlja nekaj drame. S tematiko se v knjigi Socialna zgodovina pokovke v ZDA ukvarja pisatelj Andrew F. Smith, ki je v opisu vzpona pokovke ovrgel več zgodb, poroča CNN.
Pokovka ni bila priloga “prvega zahvalnega dne”, temveč se zgodba začne v Novi Angliji v zgodnji polovici 19. stoletja, kamor so jo verjetno prinesli ameriški mornarji, ki so se vračali iz Južne Amerike.
Pokajoča koruza in prve naprave za pripravo pokovke sta v 40. letih 19. stoletja postali zelo priljubljena dejavnost. V desetletjih, ki so sledila, so se na sejmih, v cirkusih in na mestnih ulicah pojavili številni prodajalci pokovke. Nato se je začela pojavljati tudi na športnih prireditvah in vse bolj se je začelo spogledovanje s filmskimi predstavami.
Predvajanje filmov je v začetku 20. stoletja doživelo razcvet v ZDA. Do leta 1930 je tedensko kino obiskalo neverjetnih 90 milijonov ljudi, je v knjigi zapisal Smith.
Lastniki so se upirali, potem pa je prišla kriza …
Prodajalcem pokovke se je zdelo, da je množica ljudi zrela za nakup, vendar so se lastniki kinematografov upirali. “Za nekatere lastnike je bila prodaja pokajoče koruze nepotrebna nadloga in ‘pod njihovim dostojanstvom‘“, je menil Smith.
Na hrupnih in divjih prireditvah so prodajalci v košarah prodajali pokovko, večji del pa je končal na tleh. To pa je odbijalo lastnike kinematografov, saj si niso želeli umazanije na preprogah in stolih.
Za razcvet tega prigrizka v kinih je poskrbela velika gospodarska kriza v ZDA, saj je bila cena pokovke nizka in so si jo lahko privoščili praktično vsi, lastniki kino dvoran pa so v tistem obdobju iskali dodaten zaslužek.
Najprej so se “kokice” prodajale pred dvoranami, saj je bilo opremljanje stavb z zračniki predrago, pozneje pa so začeli lastniki kinodvoran oddajati notranje prostore.
“Pokovka se je tako dobro prodajala zaradi svojega vonja – prav tistega vonja, ki so ga nekateri lastniki kinematografov prej menda prezirali,” je v knjigi še zapisal Smith.
Postavitev prodajalcev pred vhodom v kinodvorano ni bila naključna, saj so se zaradi omamnega vonja mnogi pred odhodom do svojega sedeža ustavili in kupili pokovko, kar se je močno poznalo na poslovanju.
Povpraševanje po epidemiji višje
Po koncu epidemije koronavirusa, ki je leta 2019 zaprl številne dvorane po svetu, so bili ljudje pripravljeni zapravljati več, kar se je poznalo na dogodkih zabavne industrije.
Obiskovalci niso kupovali le vstopnic, ampak so bili pripravljeni več odšteti tudi za prigrizke.
“Mislili smo, da se je povpraševanje dvignilo le po tem, ko so bili ljudje toliko časa doma. Ampak še naprej raste,” pojasnjuje analitičarka pri podjetju Wedbush Alicia Reese, ki pokriva zabavno industrijo.
To je dobra novica za upravljavce kinematografov v času, ko se obisk še ni vrnil na raven pred epidemijo. Medtem ko se pri predvajanju filma prihodki delijo med upravljalci kinematografov in filmskimi studii, so pri prigrizkih, predvsem pri peki pokovke, stroški nizki in jim tako prinaša več dobička.
A tudi pokovka ima v zadnjih letih številne konkurente. Eden od njih so vse bolj močne platforme za pretočne vsebine, zaradi katerih ljudje manj hodijo v kina in si zato pokovko naredijo kar doma. Pred kinodvoranami pa so tekmeci še vse bolj pestra ponudba – od gumijastih bombonov do menijev, kot jih dobimo v restavracijah, še ugotavljajo pri CNN.
Se pa na drugi strani prilagaja tudi pokovka. Tako je v ponudbi zdaj tudi z okusom čokolade, poznajo pa tudi takšno z okusom po tartufih.
“Kini bodo nehali predvajati filme prej kot pokovko,” je prepričan izredni profesor za organizacijsko ekonomijo na univerzi Queen’s v Kanadi Ricard Gil.
