Šef sindikata: Politikom se ni zdelo vredno poslušati opozoril glede Teša

Mitja C. Fabjan je od lanskega aprila predsednik Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE), ki zastopa večino zaposlenih v slovenski energetiki (izjema je denimo Premogovnik Velenje, ki ima lasten sindikat). Za njim sta dve desetletji dela v elektrodistribuciji, kot dolgoletni sindikalist in član nadzornih svetov pa ima zgodovinski spomin in vpogled v razloge za današnje stanje slovenske energetike, ki je vsaj na prvi pogled precej kaotično.

Sanaciji Termoelektrarne Šoštanj (Teš), ki bo v prihodnjih dveh letih državno energetiko in davkoplačevalce stala 400 milijonov evrov, bi se lahko izognili, meni, če bi se politika pravočasno ukvarjala s to tematiko.

Preklic referenduma o drugem bloku krške nuklearke (JEK2) je presenetil tudi njega, prepričan pa je, da bomo morali Slovenci kmalu sprejeti kompromis in izpeljati kakšno naložbo tudi v energetiki. “Ob napovedi, da bomo do 2050 podvojili porabo električne energije, tehnik postane moker po hrbtu, saj jo je potrebno proizvesti in prenesti. Uporabnik pa je neizprosen,” pravi.

Fabjan je nedavno državni vrh opozoril tudi na problematiko podjetja Stelkom, o čemer smo pisali v članku Podjetje državne energetike, ki vlaga ovadbe in komaj nabere za plače.

Vlada pripravlja predlog interventnega oziroma po novem prehodnega zakona, ki bi z novim letom omogočil izločitev termo divizije iz Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) in njen prenos pod Slovenski državni holding (SDH). Sindikati ste javnosti že poslali sporočilo, da boste vztrajali pri ohranitvi delovnih mest in pripravi ustreznega programa za vse zaposlene. Kaj se bo zanje spremenilo z novim letom?

Če bo predlog zakona uveljavljen, ne prav veliko, razen tega, da se bo spremenil režim obratovanja največje enote podjetja za proizvodnjo električne energije.

V pripombah na osnutek zakona smo tako jasneje opredelili neka določila, vezana na plače, spoštovanje kolektivnih pogodb, ekonomsko-socialni dialog z bodočim neposrednim upravljalcem tega objekta SDH.

Od HSE in uprave Termoelektrarne Šoštanj (Teš) smo želeli pojasnila, kaj bo, če zakon ne bo sprejet, a podrobnih finančnih kazalnikov nismo dobili. Najslabše bi bilo, vsaj tako kažejo številke, če bi šlo tako daleč, da bi moral Teš razglasiti insolventnost. Posledice tega bi bile za zaposlene bistveno slabše kot katera koli druga rešitev.

Pravite, da ste natančneje opredelili določila glede plač, kolektivne pogodbe. Predvidevam, da zahtevate, da Teš ostane pod kolektivno pogodbo energetike?

Absolutno, od tega nikakor ne mislimo odstopiti.

Kaj pa določila za plače; bi se po osnovnem predlogu interventnega zakona te spremenile ali zakaj ste imeli pripombe?

Mislim, da je šlo za pravniški lapsus. V 23. členu predloga zakona je pisalo, da bo SDH lahko samostojno posegel v plače zaposlenih v Tešu. V vseh naložbah, ki jih upravlja SDH, se to nanaša le na vodstveni kader, na kar smo tudi opozorili. Ne moremo leta 2024, ko cel svet vztraja na spoštovanju kolektivnega dogovarjanja, privoliti v to, da bi lahko lastnik sam dnevno spreminjal plače.

Mislim, da je bila to le nedodelana dikcija, na katero smo opozorili. Vztrajamo, da lahko to velja le za vodstveni kader. Ta je razumljivo podvržen takim kriterijem, kot jih imajo vse naložbe, v katerih je SDH upravljalec oziroma večinski lastnik.

Iz HSE je slišati ocene, da se bo proizvodnja Teša v prihodnjem letu zmanjšala na dobro tretjino do polovico sedanje. Kaj to pomeni z vidika potreb po delovni sili? Bo teh manj in, če da, kaj bodo delali ostali kadri, glede na to, da odpuščanj ne bo?

HSE je verjetno imel v mislih, da bo zmanjšana proizvodnja električne energije. Teš pa se bo preoblikoval v toplarno, katere primarna naloga bo zagotavljanje toplotne energije za Šaleško dolino. Elektrika bo zdaj stranski produkt, proizvajal jo bo po potrebi in obratovalnem režimu, ki ga bo določal upravljalec omrežja.

Zelo pomembno je to, da termoelektrarna ohrani maksimalno razpoložljivost, kar pomeni, da bo v primeru krize in večjih izpadov oziroma pomanjkanja elektrike zaradi vremena sposobna takoj po standardnih postopkih nadomestiti manko v omrežju.

To pomeni, da se število zaposlenih ne more zmanjševati, saj je že zdaj zaposlenih malo in ni možnosti za odpuščanja. Tega do zdaj ni niti nihče omenjal v obdobju, ki ga predvideva zakon.

Kaj pa se potem za delavce spremeni s tem, ko se elektrarna pretvori v proizvajalca daljinske toplote s stransko dejavnostjo proizvodnje elektrike?

Po mojem mnenju in poznavanju proizvodnje v Teš se prav veliko ne bi smelo spremeniti. Lahko bo manjši obseg oziroma drugačen diagram proizvodnje, ker je poraba pri toploti drugačna. V vmesnem obdobju, do zaključka obratovanja, se celo predvideva uvajanje nove tehnologije za proizvodnjo toplote. Ne nazadnje, to so tehnološko zelo zahtevni objekti, ki terjajo vsakodnevno vzdrževanje in pregledovanje, tako da ne vidim pretiranih odstopanj od sedanjega načina dela.

Dela na tem objektu bo več kot dovolj.

Če seveda nekdo iskreno želi, da ta objekt služi za ohranjanje stabilnosti sistema. Prvotni namigi so bili, da bi šel Teš v hladno rezervo, kar pa bi zelo spremenilo režim. Če bo v normalni dnevni rezervi, pa to ne pomeni večjih sprememb za delavce.

Kdaj so bile ideje o hladni rezervi?

V fazi problematiziranja finančnega položaja in razpravi o rešitvah za Teš v energetskih krogih.

Prvotni namigi so bili, da bi šel Teš v hladno rezervo, kar bi zelo spremenilo režim. Če bo v normalni dnevni rezervi, pa to ne predstavlja večjih sprememb za delavce.

Mitja C. Fabjan, predsednik sindikata SDE

Poklopilo se je veliko stvari

Ste vi za težave Teša izvedeli nekje v začetku septembra, tako kot minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer?

Mislim, da smo bili 8. avgusta prvič na HSE, kjer je bila prvič podrobneje predstavljena problematika. Takrat so se začeli pogovori in dogovori, da bo treba nekaj pripraviti.

Zanimivo, minister Kumer je dejal, da je za interventni zakon kot nujen ukrep izvedel 3. septembra. Pa so vas navedbe HSE o slabih finančnih projekcijah za Teš presenetile ali ste ta trenutek pričakovali glede na to, da se je o neekonomičnosti Teša vendarle govorilo že nekaj časa?

Problematika, če ji tako sploh lahko rečemo, se vleče že 10 ali 15 let. V energetiki smo se na vsaki pomembnejši konferenci pogovarjali o usodi Teša, tudi v luči zelenega prehoda. To, kar se zdaj dogaja, pa ni posledica izstopa iz premoga, temveč finančna problematika, ki je vse skupaj prehitela.

Sindikat delavcev v energetiki in jaz kot član ekonomsko-socialnega odbora energetike v Bruslju smo od 2015 pripravljali sporazum o pravičnem prehodu. Leta 2017 smo naredili prvo različico, leta 2019 naslednjo. Verjemite mi, da se politikom leta 2017, ko smo jim to v Sloveniji predstavljali, ni zdelo pretirano vredno poslušati opozoril, da prihaja čas, ko bo treba nekaj ukreniti.

Nekatere države so se resneje lotile in poskrbele tudi za financiranje tega prehoda, zato jim je danes verjetno lažje, nekatere so zagotovile izjeme v luči podpornih in proizvodnih shem. Pri nas smo pa čakali in zdaj smo tam, kjer smo. Če bi ukrepali, bi mogoče kakšno stvar lažje naredili. Ne rečem, da bi bila boljša za Teš, verjetno pa – tudi v luči tega, da smo ravno v tistem času zaganjali verjetno eno modernejših termoelektrarn v Evropi.

Poklopilo se je veliko stvari, verjetno tudi to, da se pri nas vlade zelo hitro menjajo in redko dočakajo cel mandat, kar je za energetiko zelo težko, ker so naši projekti vezani na desetletja. Resnično je težko vse usklajevati.

Iz HSE je slišati, da bi v primeru, da zakona ne bo, že hitro po novem letu morali podati vlogo za stečaj. Se vam zdi, da obstaja še kakšna tretja možnost?

Jaz je ne vidim, če je res vse, kar govori vodstvo holdinga in čemur pritrjuje ministrstvo kot predlagatelj zakona. Če obstaja še kakšna alternativa oziroma rešitev v okviru holdinga, je pa to stvar odgovornih. Tu ima lastnik, ki ga zastopa SDH, škarje in platno v svojih rokah. Naj poskrbi, da bo to pravilno izvedeno.

Mislim, da je čas, da država in odločevalci prevzamejo odgovornost ter povedo realne številke, tisti, ki so za to plačani, pa naj se odločijo. Mi bomo na vsak način zaščitili zaposlene v Tešu.

Energetska dolina, a bolj zelena

Pravite, da ima naša politika težave z odločanjem, a nekaj se je vendarle odločila, in sicer je leta 2021 sprejela strategijo izhoda iz premoga, ki letnico postavlja pri 2033. Zdaj bodo ekonomski razlogi morda povzročili, da bomo to storili prej. Kaj vi vidite na lokaciji Teša čez 10 let? Bo to ostala energetska lokacija?

Vztrajali bomo, da ostane energetska lokacija. Kdorkoli v politiki z minimalnim znanjem tehnike ali energetike, ki bi temu nasprotoval, bi ravnal zelo neracionalno. Tu so daljnovodi, znanja, lokacija, ki ima dolgoletne izkušnje v energetiki.

Obstaja več scenarijev, kratkoročnih in dolgoročnih. Kratkoročno se bo verjetno s plinskimi objekti reševalo problem ogrevanja, morda tudi z napravami na lesno biomaso, sežigalnico odpadkov. Potem pa računam na to, da se bo tehnologija, vezana na vodik, razvila v to smer, da bo mogoče tudi na tej lokaciji kaj narediti. Ne nazadnje pa mislim, da bo slej ko prej dozorela tudi opcija mini jedrskih reaktorjev (SMR), ki so idealni za tako lokacijo.

Šaleška dolina bo ostala energetska dolina, verjetno pa bolj zelene barve, kot je bila zdaj.

“Ga ni energetika, ki ne bi želel vsega imeti v zemlji”

Šef Elesa Aleksander Mervar je predstavil načrt, po katerem bi morali do 2030 končati hidroelektrarno (HE) Mokrice, do 2032 črpalno hidroelektrarno (ČHE) Kozjak. A zdaj že kar nekaj let nismo zaključili nobene večje energetske investicije, pri vsakem projektu je veliko nasprotovanja. HE Mokrice konkretno nasprotuje društvo za zaščito rib, ČHE Kozjak lokalno prebivalstvo, ki želi, da bi daljnovod potegnili pod zemljo. Smo sposobni še kakšne večje energetske investicije?

Če me sprašujete kot energetika, bi rekel, da ja, saj je znanja in sposobnosti dovolj. Če me sprašujete, ali smo prebivalci Slovenije pripravljeni sprejeti kompromis, pa mislim, da bo to težje.

Ena od težav je umeščanje v prostor. Ne morete deset let graditi daljnovoda, pa ne fizično graditi, ampak govorimo o postopkih za gradnjo, ker imamo toliko deležnikov, ki so proti.

Sam sem bil pred leti prisoten pri problematiki projektiranja daljnovoda s Kočevske do Bele krajine. Na koncu so se našli ljudje, ki so ugotovili, da bi bilo to grdo, in tega daljnovoda niso postavili. V tem času je industrijsko podjetje, ki je bilo največji porabnik električne energije v Črnomlju, zmanjšalo proizvodnjo, prišel je drug podjetnik, ki ima manjšo proizvodnjo, a v principu bi lahko bil ogrožen razvoj cele regije.

Pri ČHE Kozjak civilna iniciativa želi vkop kablov, investitor pa pravi, da to ruši ekonomiko.

Sindikat ne bi smel biti navdušen nad tem, da bi se omrežje vkopalo v zemljo, saj to pomeni bistveno manj težav, vzdrževanja, manj ljudi. A ga ni energetika, ki si ne bi želel vsega imeti v zemlji.

Je pa to vse stvar kompromisov. Lahko sprejmemo izhodišče, da bomo namesto 100 zgradili 10 kilometrov, ker je – sploh pri visokonapetostnih daljnovodih – gradnja toliko dražja.

Je res toliko dražja?

Materiali so dražji, izkopi, predvsem pa gre za poseg v prostor. Pri nadzemni gradnji postavljaš stebre, tu pa se moraš verjetno ukvarjati z vsemi interesi lastnikov na trasi. Poleg tega na mestu, kjer teče daljnovod, gradnja ni več možna ali pa je zelo otežena.

“Najbolj glasni niso pripravljeni narediti nič”

Vedno več se govori tudi o prilaganju odjema.

Slej ko prej bo prišel čas, ko bomo morali doreči zgodbo o tem, ali bomo živeli na tak način in s takim standardom kakovosti dobave električne energije, kot jo imamo zdaj, ali pa bomo sprejeli določene kompromise. Pred leti je že tekla razprava o prilagodljivih porabnikih, ki se zavežejo, da jim je vseeno, če so v torek od treh do šestih zvečer ali pa ponoči brez elektrike, kakor pač določi načrtovalec proizvodnje elektrike, zato pa plačujejo manj.

Tisti, ki so najbolj glasni, niso pripravljeni narediti prav nič pri zniževanju ali prilaganju porabe. Poglejte si nesrečni pravilnik o bojlerjih, ki z januarjem končno stopi v veljavo. Vsi so proti. Verjamem, da je mnogo družin, ki ga ima, in stanovanj, ki jih je nemogoče predelati, a vsako zmanjševanje porabe malo prispeva. Ti mali delčki se seštevajo in na koncu doprinesejo k uravnavanju sistema. Vseeno pa računam na realnost države, ki bo morala najti kompromis in pravilnik prilagoditi.

Po drugi strani gre tudi tehnologija naprej in prinaša mnoga orodja, avtomatiko, ki pomaga pri prilagajanju.

Pred 15 leti je bilo nemogoče razmišljati o tem, da bodo električni avtomobili hranilniki. Tehnologija, omrežje in programska oprema bodo slej ko prej omogočali, da boste avtomobile polnili takrat, ko bo elektrika zastonj ali pa bo cena celo negativna in vam bodo plačali za to, v času špice pa bo avto hranilnik. Na tisoče avtomobilov pomeni toliko in toliko kilovatnih ur.

V Sloveniji smo od nekdaj bili razvajeni v pozitivnem smislu: imamo odlične kazalnike zanesljivosti in kakovosti dobav električne energije. Plačali pa za to ne bi. Pa ne v smislu cene elektrike in omrežnine, a za ohranjanje te ravni kakovosti je treba investirati.

Ob napovedi, da bomo do 2050 podvojili porabo električne energije, tehnik postane moker po hrbtu, saj jo je treba proizvesti in prenesti. Uporabnik pa je neizprosen. Elektrika je verjetno ena redkih dobrin, ki funkcionira na način, da je, ko se spomnite ob štirih zjutraj vklopiti peč, tisti trenutek na voljo. Da pa je to mogoče, je potreben robusten sistem.

Slovenija ima neizmerno srečo, da danes uživa sadove naših predhodnikov energetikov, ki so imeli malo boljšo vizijo, kot jo imamo mi zadnja leta, in so zadeve projektirali tako, da sistem še danes kljubuje strahotnemu povečanju želja in potreb odjemalcev električne energije.

Se vam zdi s tega vidika nov omrežninski sistem dober?

Absolutno mislim, da je vsak korak k temu, da začnemo bolj razmišljati v smeri prilagajanja in zmanjšanja porabe, dober. Sam komunikacijski pristop se mi je zdel pa zelo neposrečen. Ni prav, da smo ljudi prestrašili in mislijo, da se bo zaradi omrežnine podrl svet.

Moja največja travma je, ko me sorodniki sprašujejo, kako bo funkcioniral nov omrežninski sistem. To, da imamo pri omrežnini pet blokov, za energijo pa še vedno dvotarifni sistem, to, da ljudje ne ločujejo električne energije in omrežnine, to, da se vsak mesec ena postavka na položnici spreminja … Vse se je poklopilo in ljudje so resnično zmedeni.

Najbolj pomembno pri vsem tem pa je, da znamo narediti cirkus tam, kjer ga ni treba. Dobrodošlo je, da malo prilagodimo in ne prižigamo vseh velikih porabnikov naenkrat, tu se bo dalo privarčevati. Pomembno pa je zavedanje, da se povprečnemu odjemalcu, ki ne bo bistveno spremenil svojih navad, znesek ne bo pretirano dvignil.

Ljudje so seveda zaradi draginje in inflacije občutljivi. Pozna se jim vsaka stvar. Primerjave pa nočejo delati. Danes sem plačal položnico za internet in televizijo, ki je višja od položnice za elektriko.

Najdražja je tista elektrika, ki je ni

Pred in po padlem referendumu o JEK2 je bilo v javnosti kar nekaj razprave o možnih poteh razvoja našega elektroenergetskega sistema. Ali menite, da imamo alternativo jedrskemu scenariju in izgradnji JEK2 ter kaj menite o ekonomiki posameznega scenarija?

Vrnil se bom v čas mojega študija. Vsi profesorji so do približno 20 let nazaj govorili, da je najdražja tista električna energija, ki je ni.

Verjetno je, če moraš kot direktor proizvodnega objekta skrbeti za pozitiven rezultat, težko pričakovati, da boš proizvajal elektriko po 150 evrov na megavatno uro v času, ko je na borzi cena 40 evrov ali pa ti zanjo celo plačajo.

Problem nastane, ko te energije ni. Govorimo o sončni, vetrni energiji. Kakorkoli instaliraš čim več teh virov, kar je logično in prav, moraš hkrati zagotavljati tudi stabilne energetske objekte, ki te rešujejo, ko ni sonca. Danes je v Ljubljani (na oblačen dan, op. a.) bolj žalostna proizvodnja.

Mislim, da bo prišel trenutek, ko se bomo morali dogovoriti, ali je električna energija še lahko tržno blago. Če bomo skupaj ugotovili, da je to najbolj čist vir energije za vse, kar želimo, torej avtomobile in ogrevanje, potem moramo doreči, kdo bo plačal. Če želimo, da bomo imeli stabilno energijo, bo namreč treba investirati tudi v dražje proizvodne enote, ki znajo biti v prihodnje pogosto v mirovanju.

Ste kot sindikat zadovoljni s tem, kako Gen energija pelje projekt?

Naš sindikat je podprl to kampanjo. Nismo bili aktivno vključeni, a na naših internih aktivnostih smo JEK2 podprli, ker se je končno pojavil projekt, ki bi prinesel kakovostna delovna mesta v energetiki, ki bi zagotovil investicijski cikel. Gen energija nam je enkrat predstavila projekt, zdel se mi je kakovosten.

Je pa že v samem postopku toliko neznank, saj država ne ve, kako močno elektrarno bi gradila, kdo bi dobavil tehnologijo. Težko je izračunati, če pa manjkajo tako ključni podatki. Da ne govorimo o načinu financiranja, ki je nujen element v vseh študijah.

Absolutno mislim, da je vsak korak k temu, da začnemo bolj razmišljati v smeri prilagajanja in zmanjšanja porabe, dober. Sam komunikacijski pristop pri omrežninah se mi je zdel pa zelo neposrečen.

Mitja C. Fabjan, predsednik SDE, o novem omrežninskem sistemu

Lahko računamo na biomaso, bioplin …?

Ko je ministrstvo za okolje, podnebje in energijo dalo junija narediti kontroverzno študijo šefu Elesa Aleksandru Mervarju, je bila osnovna zahteva ugotoviti, kako bi bil videti naš 100-odstotni OVE scenarij. Pri tem so navedli, naj avtor študije “manjkajočo porabo električne energije v zimski konici v 2050 zapira z dodatnimi elektrarnami na lesno biomaso (SPTE) in bioplin”. Se vam zdi, da so ti viri lahko tako močni, da bi dejansko v bodoče pokrili tudi potrebe po pasovni energiji? Bi mi nekoč res lahko imeli sistem brez plinskih, jedrskih objektov?

Jaz mislim, da je to nemogoče.

Potem bi v zimski konici veliko uvažali …

Moramo biti pošteni in povedati, da je treba govoriti tudi o samooskrbi. Jaz se strinjam, da je v tem trenutku energije dovolj, da jo lahko kupimo iz uvoza, da lahko začasne manke v proizvodnji pokrijemo z obnovljivimi viri. Ne smemo pa biti dvolični. Ne smemo si pripenjati medalje, kako smo zeleni, hkrati pa 300 tisoč megavatnih ur uvažati iz Bosne in Hercegovine, kjer imajo termoelektrarne z bistveno slabšo okoljsko tehnologijo, kot je naša v Šoštanju.

Do predlani smo bili skoraj 90-odstotno samozadostni. To je dober podatek, ki bi ga kanilo ohraniti, morda povečati, celo postati izvoznik. Ampak to vse stane. Mislim, da smo si energetiki enotni in vemo, kaj potrebujemo, če zasledujemo želje potrošnikov.

Starejši delavci odhajajo, med mladimi ni zanimanja

V Sloveniji smo v zadnjih letih pospešili zeleni prehod, tudi zaradi vojne v Ukrajini in energetske krize. Že leta pa pisci razvojnih načrtov elektrodistribucije opozarjajo, da lahko prepotrebno krepitev omrežja ogrozi pomanjkanje kadrov. Kakšna je zdaj, ko se vlaganja že izvajajo, kadrovska slika? Se to uresničuje?

Spet smo pri temi, na katero smo v sindikatu opozarjali že pred vrsto leti. Mislim, da je zeleni prehod v distribuciji lahko ogrožen prav zaradi pomanjkanja kadra.

To je sicer dolga zgodba, a elektrodistribucijam se danes malo po krivici očita, da niso bila dovolj ambiciozna, da niso dovolj vlagala. Sam sem bil v nadzornih svetih. Vsak poslovni načrt, vsak predlog za najem posojila je šel skozi ministrstvi za energetiko in finance. Vsa distribucijska podjetja bi vlagala več, če bi bilo to dovoljeno, pa ni bilo. Roko na srce, pred 15 leti prav nihče ni vedel, kam bo šla poraba električne energije in da se obetajo taki preskoki.

Zdaj pa bo problem, če se bodo podjetja zanašala na to, da bodo obsežna vlaganja, ki jih morajo narediti v zelo kratkem času, rešila z zunanjimi izvajalci. To se že dogaja, ker je premalo zaposlenih v izvajalski dejavnosti. Teoretično bi lahko rekli, da to ni nič slabega in da na ta način lahko vse skupaj hitreje izvedejo. Problem pa je v tem, da če to domači gradijo, sistem poznajo in ga lahko vzdržujejo. Če kdo misli, da bo enormno povečan distribucijski sistem vzdrževal z zunanjimi izvajalci, se hudo moti.

Zakaj?

Prva streznitev za to je bil žledolom, drugi poplave. Obakrat se je izkazalo, da se takrat zunanji izvajalec ne oglaša, samo naši ljudje so bili tako pripadni, da so šli namesto svojih domov reševat omrežje, da so lahko v naselja pripeljali elektriko in so ostale podporne službe lahko opravljale svoje delo. Zunanji izvajalec je imel takrat veliko dela in se enostavno ni javil. Ta del gotovo slabo vpliva na vzdušje v distribucijskih podjetjih.

Drugi problem so plače v energetiki, ki niso takšne, kot so bile nekoč in ne motivirajo ljudi, da bi ostali. Zdaj so distribucijska podjetja poleg tega v fazi odhoda ljudi, ki so se zaposlovali v 8o. letih, mladih pa ta dejavnost ne zanima. Stvar, ki je bila v vseh letih v energetiki zelo pomembna, to je kakovosten prenos znanja na nove generacije, se zato poslabšuje.

Rekli ste, da podjetja niso vlagala. Kam pa je potem šel denar od omrežnine, kam so šli dobički teh podjetij?

Sam sem bil tisti, ki je pred leti SDH predlagal, da je vsaj polovico dobička pustil za naložbe. Vse ostalo je šlo v proračun. Je pa res, da je bila distribucija nekaj časa izgubarska, potem pa so bili dobički, a ne visoki. V največjih distribucijskih podjetjih so dosegli nekaj milijonov evrov, medtem ko se je vlagalo po 30 milijonov letno. Kot rečeno, nihče ni predvidel tehnoloških sprememb, ki se zdaj dogajajo.

O SDH-jevih načrtih z distribucijami

V tej vladi so se pojavile težnje k združevanju elektrodistribucijskih podjetij, a se je po tem, ko je iztis malih delničarjev padel v vodo, v javnosti ustavila debata o tem. Ste pa letos za medije rekli, da želi lastnik združiti poslovne funkcije. Kaj se dogaja?

Kot sem seznanjen, je interes SDH, da združi nekatere funkcije. Združujejo nabavne službe, naredili so tudi projektne time, ki zdaj analizirajo, kaj bi se še dalo.

Mislim, da je veliko že narejenega. Distribucijska podjetja so že zdaj skozi gospodarsko interesno združenje (GIZ) združevala poslovanje. Imeli so enotno dokumentacijo, standarde, velikokrat skupna javna naročila. Vedno pa je opcija, da se še kaj doda.

V preteklosti ste bili kritični do SDH, ki da ne komunicira z vami. Zakaj in ali je zdaj bolje?

Žal ne. Energetika ima sicer dober tripartitni dialog v ekonomsko-socialnem odboru na področju energetike (ESOE). SDH pa pod sedanjim vodstvom prvič z nami nima komunikacije, nas ne obvešča o svojih načrtih. Na prošnjo, da nas obveščajo, so nam dejali, da imajo svoj ekonomski svet, v katerem pa energetika nima predstavnika. V interventnem zakonu o Tešu smo zato eksplicitno dopisali, da bi imenovali predstavnika v ta svet. Zdi se mi škoda, ker smo do zdaj dobro sodelovali z vsemi upravami SDH.

Prihaja pa do tektonskih sprememb v distribucijah, HSE in tako dalje, zeleni prehod.

Ja. In posebej smo navedli, da ne želimo vplivati na njihove načrte, želimo pa, da nas informirajo in da skupaj iščemo najboljše rešitve.

Pravico do odklopa pozdravljam, ker je šlo to čez vse meje. Operativci imajo to že pogodbeno urejeno in so plačani za čakanje na domu. Tehnični kader pa je bil prevečkrat moten, ker se je nekdo takrat spomnil, čeprav bi lahko počakal.

Mitja C. Fabjan, predsednik SDE

Dodatne zaposlitve zaradi pravice do odklopa

Rekli ste, da so plače v distribucijah problem, a statistika kaže, da so plače v slovenski energetiki visoke.

Vam bom povedal plastično. Inženir, ki smo ga 15 let učili za meritve, bil je na vseh mogočih šolanjih, je dal pred dvema mesecema odpoved. Veste, kaj je šel delat? Polagat gips plošče. Se vam zdi, da imamo ustrezen plačni sistem?

Torej povprečja ne kažejo realne slike? Kako to?

Imamo veliko poslovodstva, visoko izobraženega kadra, podjetij, katerih delovni proces terja enormno veliko dežurstev. Vse to se pozna na bruto plači.

Medtem pa monter, ki je ključen element vzdrževanja, prejema doplačilo do minimalne plače. Takih ni veliko, ko sem pred časom gledal podatke, je šlo za šest ali sedem odstotkov zaposlenih. Verjetno pa je delež odvisen tudi od tega, koliko mladih kadrov ima podjetje, saj imajo ti manj izkušenj in zato nižje plače. Vseeno to ne daje prave motivacije.

Naše plače so v zadnjih letih rasle počasneje kot v drugih dejavnostih javnega sektorja. V času covida pri nas ni bilo dodatkov, takrat so nas vsi prehiteli.

Nedavno je bila uvedena pravica do odklopa, ki ste jo v energetiki uredili z aneksom h kolektivni pogodbi.

Mi smo sklicali akademijo vseh predsednikov sindikatov. Smo malo specifični, saj je veliko delovnih mest del sistema kritične infrastrukture, zato so že urejena dežurstva in podobno. Kljub temu se podjetja tako razlikujejo, da je v panožni kolektivni pogodbi nemogoče napisati delovna mesta, ki so izjema.

Po mukotrpnih pogajanjih smo naredili kompromis, da je pravica do odklopa absolutna, morebitne izjeme pa se uredijo na ravni podjetij.

Sicer pa pravico do odklopa pozdravljam, ker je šlo to čez vse meje. Operativci imajo to že pogodbeno urejeno in so plačani za čakanje na domu. Drugi del pa je tehnični kader, ki je bil prevečkrat moten, ker se je nekdo takrat spomnil, čeprav bi lahko počakal. Tem se po zaključku delovnega dne zdaj ni več treba oglasiti na telefon in za to ne smejo biti sankcionirani. To, da prideš domov in še dve uri odgovarjaš na elektronska sporočila, za to pa nisi plačan, ni prav.

Mi smo želeli dodatek za vznemirjanje, a nam je bilo zagotovljeno, da bodo delodajalci delo organizirali tako, da ne bo potreben. Verjetno bodo morali zato tudi koga dodatno zaposliti.