Ruski plin pod vprašajem, slovenski trgovci in industrija v pripravljenosti

Konec leta se izteče petletna pogodba za tranzit ruskega plina v Evropsko unijo čez Ukrajino, Ukrajinci pa pravijo, da je ne nameravajo podaljšati.

Čeprav je EU zmanjšala uvoz ruskega plina, so nekatere srednjeevropske države še vedno odvisne od plina iz Rusije prek ukrajinskega plinovoda. Avstrija, denimo, po tej poti še vedno dobi večino plina, prek nje pa je močno odvisna tudi Slovenija, ki velik del plina kupuje na vozlišču v Baumgartnu.

Pred vojno je iz Rusije v Evropo priteklo 150 milijard kubičnih metrov letno, lani pa še 15 milijard kubičnih metrov. Letos se ruske količine znova povečujejo. Financial Times je namreč pred dnevi poročal, da je bil maja uvoz plina iz Rusije največji po začetku vojne. Rusija je maja izvozila v Unijo več plina kot ZDA, s čimer je postala drugi največji dobavitelj državam EU, za Norveško.

Največji avstrijski trgovec OMV, ki ima z Gazpromom sklenjeno za Avstrijo precej neugodno pogodbo z veljavnostjo do leta 2040, je konec maja dodatno opozoril na tveganje, da bi ruski dobavitelj zaradi sodnih postopkov pred evropskimi sodišči lahko dobave plina ustavil že letos. OMV je sicer v uradnem obvestilu zagotovil, da lahko v primeru prekinitve dobav najde nadomestne količine in da oskrba s plinom ni ogrožena.

Gotovo bi prekinitev povzročila pritisk na cene plina, ki bi se dvignile, pa tudi na cene transportnih poti.

Sašo Berger, Petrol

Plin bo, vprašanje pa, po koliko

Banka Slovenije v pravkar objavljenem pregledu makroekonomskih gibanj navaja, da je morebitna ukrajinska prepoved prenosa plina pomembna geopolitična negotovost, ki bi lahko v prihodnjem letu vplivala na gibanje BDP Slovenije.

“Čeprav se je neposredna izpostavljenost slovenskega gospodarstva do ruskega plina po letu 2022 praktično izničila, se je posredna izpostavljenost prek uvoza plina iz Avstrije v prvem četrtletju 2024 povzpela na več kot dve tretjini celotnega uvoza plina.”

Ocenjujejo, da bi morebitna prekinitev imela cenovni učinek, ne pa tudi tveganja prekinitve dobav, saj “tehnične rešitve omogočajo preusmeritev uvoza plina na druge partnerice znotraj EU”. Reuters je poročal, da bi se Avstrija in Slovenija lahko obrnili na dobave iz nemške in italijanski smeri, od koder k nam teče alžirski plin.

Predsednik uprave Petrola Sašo Berger je v intervjuju za Forbes Slovenija pritrdil oceni Banke Slovenije. “Gotovo bi prekinitev povzročila pritisk na cene samega plina, ki bi se dvignile, pa tudi na cene transportnih poti,” je dejal Berger, na podvprašanje, kaj to pomeni za naša podjetja, za tiste, ki se ogrevajo na plin, pa je dejal, da bi to lahko zvišalo cene plina. Država bi lahko ponovno vskočila z regulacijo, ki pa jo na koncu praviloma prav tako pokrijemo davkoplačevalci.

EU se obrača na Azerbajdžan

Ali prekinitev bo ali ne, še ni jasno.

Evropska komisija, ki je prej trdila, da bo pustila, da ukrajinska pogodba poteče, se je po poročanju Politica zdaj vendarle angažirala in si prizadeva za dogovor z Azerbajdžanom. Politico je poročal, da bi Azerbajdžan prevzel nekakšno vlogo mediatorja in bi prevzel ruski plin, tako da bi po ukrajinski poti tekel plin v njegovi lasti.

“Trenutno preučujemo različne možnosti, kako bi lahko prispevali k temu procesu,” je za bruseljsko izpostavo ameriškega medija dejal svetovalec azerbajdžanskega predsednika Hikmet Hadžijev. “Ne bi želel navajati časovnega okvira, vendar … smo poziv vzeli resno, saj gre za vprašanje evropske energetske varnosti.”

Omenja se tudi možnost povečanja zmogljivosti plinovodov v južnem plinskem koridorju, iz Rusije prek Azerbajdžana proti EU. A trenutne prenosne zmogljivosti ne zadostujejo, da bi lahko preusmerili vse količine z ukrajinske poti.

Plin iz norveškega bazena

Petrol in Geoplin obvladujeta 95 odstotkov veleprodajnega trga z zemeljskim plinom.

Prvi mož Petrola Sašo Berger je za Forbes Slovenija dejal, da iščejo nove vire v evropskem bazenu. Poleg nedavnega povečanja pogodbe z alžirskim Sonatrachom naj bi se neuradno dogovarjali za dobave s severa oziroma zahoda Evrope, denimo iz Norveške. Kot druga možnost se omenjajo dobave utekočinjenega zemeljskega plina z bližnjih terminalov v Omišalju na Krku ali Rovigu v Italiji.

Na vprašanje, ali je sploh mogoče, da bi ti dogovori začeli veljati že s prihodnjim letom in tako ublažili cenovne pritiske, je Berger dejal, da je to cilj Petrola in Geoplina. A hkrati razkril, da se s tem, ko se bliža predvideni datum prekinitve, vse težje pogajajo.

“Proizvajalci, trgovci in lastniki prenosnih zmogljivosti namreč odlašajo s sklepanjem dogovorov,” je omenil.

Spremljajo opozorila

Med največjimi industrijskimi porabniki plina sta Slovenska industrija jekla (SIJ) in Steklarna Hrastnik. Industrijska podjetja lahko plin kupujejo od trgovcev ali pa neposredno na borzah zemeljskega plina, podjetja pa praviloma ne svojih dobaviteljev ne dinamike zakupov plina ne razkrivajo.

Tako v SIJ kot v Steklarni Hrastnik pravijo, da spremljajo dogajanje na trgu dobav zemeljskega plina ter, kot povedo v SIJ, “tudi opozorila v medijih in strokovnih analitičnih poročilih o potencialnih težavah podaljšanja dobav zemeljskega plina iz Rusije v našo regijo”.

“V tem trenutku je še nemogoče napovedati, ali se bo tranzit čez ukrajinsko ozemlje nadaljeval ali ne, smo pa v aktivnih stikih s svojimi ključnimi dobavitelji energentov in skupaj z njimi preigravamo možne scenarije,” pravijo v Steklarni Hrastnik.

V večji meri se zanašamo na svoje dobavitelje zemeljskega plina, da bodo zagotovili zanesljivo in konkurenčno dobavo zemeljskega plina, po potrebi tudi iz drugih dobavnih smeri (na primer iz Alžirije).

SIJ

Zmanjšujejo porabo, preizkušajo alternative

Cenovna tveganja podjetja omilijo s terminskimi zakupi, kar pomeni, da del količin za določeno leto zakupijo eno, dve ali celo več let vnaprej.

“V preteklih letih smo bili priča izraziti volatilnosti na energetskih trgih, a nam je uspelo ta tveganja ustrezno obvladovati in niso bistveno negativno vplivala na naše poslovanje. Podobno ocenjujemo tudi zdaj, saj zgolj manjše količine energentov dokupujemo sproti, večino pa dolgoročno,” pravijo v Steklarni Hrastnik.

V SIJ poleg težav pri dobavi upoštevajo še gibanje porabe v EU, ki se je lani glede na leto 2021 zmanjšala za petino, in možnosti alternativnih dobav iz drugih držav oziroma uporabe drugih energentov (kot sta utekočinjen zemeljski in utekočinjen naftni plin). “V večji meri se zanašamo na svoje dobavitelje zemeljskega plina, da bodo zagotovili zanesljivo in konkurenčno dobavo zemeljskega plina, po potrebi tudi iz drugih dobavnih smeri (na primer iz Alžirije),” pravijo.

V Steklarni Hrastnik pa obenem izvajajo ukrepe za zmanjšanje porabe zemeljskega plina oziroma ga menjajo z drugimi energenti. V steklarstvu so največji vir izpustov toplogrednih plinov steklarske peči. Te zdaj delujejo na zemeljski plin in elektriko, v Hrastniku pa poskušajo del porabe plina zamenjati z električno energijo, postopno tudi zelenim vodikom. Postavljajo tudi lastno proizvodnjo iz obnovljivih virov energije.