Američani bi se polastili mineralov na dnu morja, poteza izzvala ogorčenje

Podjetje The Metals Company (TMC) namerava v skladu z ameriškim zakonom iz leta 1980 iz mednarodnih voda pridobiti 1,6 milijarde ton niklja, kobalta in mangana. To je v nasprotju z načeli Mednarodne organizacije za morsko dno (ISA) in mednarodnimi predpisi.

Namera je sprožila ostre kritike Kitajske, Francije in organizacije ISA zaradi kršitve mednarodnega prava. ZDA si prizadevajo zavarovati svojo dobavno verigo za baterije in zmanjšati odvisnost od Kitajske, pri čemer bi vlada lahko delovala kot ključni kupec tako pridobljenih rudnin. Ta enostranski korak pomeni velik preizkus za mednarodno sodelovanje na področju skupnih morskih virov.

Avgusta je Nacionalna uprava za oceane in atmosfero (NOAA) potihoma storila nekaj, česar nobena ameriška zvezna agencija ni storila že več kot tri desetletja: v zveznem uradnem listu je objavila ponudbo ameriškega podjetja za rudarjenje kovin na dnu Tihega oceana za potrebe izdelovanja baterij ter za raziskovanje drugega območja morskega dna, ki je skoraj dvakrat večje od Zahodne Virginije, z namenom iskanja dodatnih zalog.

Komu pripadajo oceani

NOAA je 19. avgusta objavila celovito vlogo podjetja The Metals Company za pridobitev raziskovalne licence in dovoljenja za komercialno izkoriščanje, ki zajema približno 65 tisoč kvadratnih kilometrov morskega dna. Na tem območju se po ocenah nahaja približno 619 milijonov ton mineralnih nodulov v velikosti krompirja, ki so razmetani po tihomorskem dnu.

Dva dni prej je NOAA začela uradno okoljsko presojo za drugo, večje območje, ki meri 122 tisoč kvadratnih kilometrov, na katerem naj bi bilo po ocenah 1,02 milijarde ton materiala. Skupaj to pomeni približno 1,6 milijarde ton kamnin, ki vsebujejo nikelj, kobalt, mangan in baker. Vloga je bila vložena v skladu z ameriškim zakonom iz leta 1980, ki ga skoraj nobena druga država ne priznava kot veljavno podlago za delovanje v mednarodnih vodah.

Primer je izjemno pomemben zaradi odgovora na vprašanje, kdo nadzoruje območje, ki ni suvereno ozemlje in obsega dve tretjini planeta, ponuja pa tudi vpogled v to, kako se bo v prihodnjem desetletju odvijala tekma za naravne vire s Kitajsko.

“Izdaja izvršilnega odloka vlade Združenih držav Amerike v zvezi z rudnimi viri na globokem morskem dnu vzbuja resno zaskrbljenost,” je izjavila Leticia Reis de Carvalho, generalna sekretarka Mednarodne organizacije za morsko dno (ISA) – organa, ki ga svet priznava kot edino pristojno oblast za mednarodne vode. Opozorila je, da so bile ZDA več kot 30 let “zanesljiv opazovalec in pomemben podpornik” pri delu ISA – preden so se odločile, da njenega dovoljenja ne potrebujejo več.

Za kaj dejansko gre

Gre za območje, ki je daleč od vseh obal. Morsko dno, ki je predmet odloka o rudarjenju, leži na območju Clarion-Clipperton, podvodni planoti sredi Tihega oceana med Havaji in Mehiko. Velika je približno kot celinske ZDA in tisoče kilometrov oddaljena od kopnega. V skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu iz leta 1982 ta del morskega dna ne pripada nobeni državi, je skupna dediščina človeštva.

Nihče ne oporeka temu, da so tam spodaj rudnine ali da se morsko dno nahaja v mednarodnih vodah. Gre za to, da druge države ne priznavajo legitimnosti dovoljenja ameriške agencije NOAA, izdanega v skladu z ameriško zakonodajo. Ta namreč dovoljuje rudarjenje na območju, za katerega mednarodno pravo določa, da lahko dovoljenja izdaja le ISA.

ZDA se pri tem sklicujejo na svoj zakon o trdnih rudnih virih na globokem morskem dnu iz leta 1980, ki pa ga desetletja ni nihče uporabil, saj tovrstno rudarjenje ni bilo komercialno izvedljivo.

Tako je 45 let stari, doslej speči zakon, zdaj postal orodje za največji pritisk za zagon globokomorskega rudarjenja v zgodovini. In obstaja podjetje, ki mu to skoraj popolnoma ustreza.

The Metals Company

Podjetje The Metals Company je desetletje pridobivalo pravice za raziskovanje na območju Clarion-Clipperton, pri čemer so ga podpirale tri tihomorske države – Nauru, Tonga in Kiribati. Leta 2021 je vstopilo na borzo. Od takrat je v raziskave morskega dna in razvoj naprave za zbiranje nodulov vložilo več sto milijonov dolarjev – vse v upanju, da bo Mednarodna organizacija za morsko dno (ISA) sčasoma dokončno oblikovala svoj pravilnik.

Istega leta je Nauru od organizacije ISA zahteval, naj v dveh letih dokonča pripravo predpisov. ISA tega roka ni izpolnila, dokončanje pa so preprečevali spori glede licenčnin in okoljskih vprašanj. Namesto da bi še naprej čakala, je The Metals Company leta 2025 ustanovila hčerinsko družbo v ZDA in se desetletje trudila, da uresniči svoje interese po ameriških kanalih. To ji je s Trumpovim izvršilnim ukazom tudi uspelo. In tako je eno samo podjetje postalo preizkusni kamen v svetovnem boju za surovine.

Vprašanje, na katerega še nihče ni odgovoril, je, kdo bo dejansko imel koristi, če bo to uspelo. Prvotna zagotovila podjetja The Metals Company so vključevala obvezno delitev koristi z Naurujem v skladu z načeli organizacije ISA – koristi, ki pa jih ameriško dovoljenje ne predvideva. Kot je poudaril nasprotnik tovrstnega rudarjenja Phil McCabe, v okviru ameriškega pristopa “ni nobenega mehanizma niti potrebe, da bi pacifiškim otoškim državam, ki podpirajo projekt, pripadle kakršnekoli koristi.”

Tekma s Kitajsko

Razlog za vso to dejavnost ima ime: Kitajska. Povpraševanje po niklju za baterije naj bi se do leta 2030 približno potrojilo, Kitajska pa nadzira veliko večino svetovne predelave kobalta, ne glede na to, kje rudo pridobivajo.

Gre za ključne kovine za izdelavo baterij. Nikelj, kobalt in mangan se uporabljajo v baterijah za električna vozila in za shranjevanje energije v omrežju, v sončnih panelih ali vetrnih turbinah pa ne. Zato gre pri tem za zgodbo o dobavni verigi za izdelavo baterij, in ne o opremi za obnovljive vire energije. Za ameriško vlado, ki poskuša vzpostaviti to dobavno verigo brez Kitajske, 1,6 milijarde ton rude na morskem dnu ni v tolikšni meri vprašanje okolijskega tveganja, temveč bolj strateški izhod v sili.

Vsi pa se s tem ne strinjajo. Tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Guo Džiakun je dejal, da ta poteza “krši mednarodno pravo in škoduje splošnim interesom mednarodne skupnosti”. Francoski posebni odposlanec za oceane Olivier Poivre d’Arvor je bil še ostrejši: “Ocean ni tam zato, da bi utrjeval vodilno vlogo ene same države na račun vseh drugih in na račun multilateralnega procesa.”

Nauru, katerega podpora je omogočila prvotne obete o rudarjenju, se ni upiral ameriškemu načinu, ampak je to vnovčil. V sporazumu, ki ga je leta 2025 sklenil s podjetjem The Metals Company, to zdaj deluje zunaj okvirov organizacije ISA, si je Nauru zagotovil začetna plačila v višini 265 milijonov dolarjev, ki se lahko povzpnejo do 515 milijonov dolarjev. Gre za nadomestilo za podporo prehodu pod okrilje ameriške agencije NOAA.

Kdo bo kupoval tako pridobljeno rudo

Obstaja težava, ki jo priznavajo celo zagovorniki rudarjenja. Ameriško dovoljenje še ne zagotavlja kupcev. 64 podjetij – med njimi BMW, Volkswagen, Google in Samsung – se je zavezalo, da ne bodo nabavljala kovin za baterije z morskega dna, dokler ne bo mednarodno priznanega pravilnika o tem.

“Vsak morebitni poskus podjetij za globokomorsko rudarjenje in njihovih vladnih podpornikov, da bi začeli takšne dejavnosti, so preprečili finančni in logistični izzivi, okolijske skrbi ter splošna zaskrbljenost javnosti,” je v izjavi zapisal Matthew Gianni, soustanovitelj organizacije Deep Sea Conservation Coalition (koalicija za ohranitev globokih morij). Skupina si prizadeva za moratorij na rudarjenje na morskem dnu.

Podjetje, ki je trenutno v središču vsega tega, za zdaj še ni dokazalo nasprotnega. The Metals Company še ni ustvarila dobička, dve podjetji, ki sta nekoč delovali v isti panogi – Lockheed Martin in Maersk – pa sta že prodali svoje deleže.

Bo prvi kupec ameriška vlada?

A je skepticizem na tem mestu morda neupravičen. Trumpov izvršilni ukaz ni le pospešil izdajanja dovoljenj. Hkrati je tudi naložil agencijam, naj preučijo sporazume o zalogah in odjemu mineralov, pridobljenih neposredno z morskega dna. Vlada je ločeno uveljavila pooblastila iz Zakona o obrambni proizvodnji v zvezi z izvozom kritičnih mineralov ter usmerila Pentagon k vzpostavitvi zaloge kobalta in drugih kritičnih mineralov v vrednosti milijarde dolarjev. Tako naj bi zmanjšali odvisnost od Kitajske.

Z drugimi besedami, prva resnična stranka za nakup kovin z morskega dna morda ne bo avtomobilska industrija v Detroitu ali Tokiu. To bi lahko bila vlada v Washingtonu, ki bo kupovala strateške zaloge tako, kot je nekoč kopičila zaloge nafte. Glavni izvršni direktor podjetja The Metals Company Gerard Barron je ta mesec predstavil argument, ki govori temu v prid: “Ideja varne oskrbovalne verige ZDA s ključnimi minerali z morskega dna se s političnih ambicij premika v dejansko izvedbo.”

Zavedati se je treba, da to ni zgodba o tem, ali bo neko podjetje dobilo dovoljenje. Gre za to, ali lahko ZDA enostransko uveljavljajo svoje zahteve do virov na morskem dnu – v komercialnem, diplomatskem in pravnem smislu – brez mednarodnega sodelovanja. Kitajska, Francija in Mednarodna organizacija za morsko dno (ISA) so vse sporočile, da to ni mogoče. Washington pa stavi na to, da je mogoče. V vsakem primeru se je boj za lastništvo nad morskim dnom ta mesec premaknil s teoretične na realno raven – ne glede na to, ali je večina ljudi to opazila ali ne.

Avtor izvirnega članka je Ken Silverstein.