Olimpijske igre: zakaj mesta umikajo ponudbe za njihovo organizacijo

Olimpijske igre naj bi državi gostiteljici prinesle gospodarsko rast, priliv turistov in investicije v infrastrukturo. A kot kažejo zadnje olimpijske igre, je izkupiček vse prepogosto visoka zadolženost in velikanski stadioni, ki po nekajkratni uporabi samevajo. Olimpijski komite išče rešitve za to ekonomiko, ki države odvrača od gostovanja.

Letošnje poletne olimpijske igre, ki bodo potekale med 26. julijem in 11. avgustom v Parizu, bodo skušale obrniti trend. Stale naj bi približno devet milijard evrov, so nedavno dejali pri organizacijskem komiteju. Nanj odpade polovica tega zneska, druga polovica pa na podjetje Olympic Delivery Company za gradnjo infrastrukture, ki mu bo 1,8 milijarde priteklo iz državne blagajne. Organizator načrtuje, da stroški na koncu ne bodo presegli proračuna.

Praktično vse olimpijske igre od 60. let dalje so porabile več denarja, kot so ga zaslužile. Edina izjema so bile poletne igre v Los Angelesu leta 1984. Mesto na zahodni obali ZDA je takrat ujelo prvi val rasti prihodkov iz televizijskih pravic, obenem pa jim je uspelo znižati stroške z uporabo obstoječe infrastrukture.

Tudi Pariz je ubral podobno strategijo in skuša uporabiti čim več obstoječih objektov. Med večjimi novogradnjami sta le plavalni center in olimpijska vas v četrti Saint-Denis na severu mesta. Kljub temu v novi raziskavi Oxford Olympics Study 2024, objavljeni junija, avtorji ocenjujejo dosedanje stroške pariških iger na 8,7 milijarde evrov, prekoračitev stroškov pa je 115-odstotna, pravijo.

“Pazljivo načrtujemo oprijemljivo zapuščino,” je sredi maja dejal direktor organizacijskega komiteja Étienne Thobois. “Poskrbeli smo, da ne bomo gradili stadionov, ki jih ne bomo uporabljali.”

Ocena prihodkov v Parizu

Maja je francoski Center za športno pravo in ekonomijo objavil poročilo o ekonomskih učinkih pariških olimpijskih iger, v katerem so predstavili tri različne scenarije.

V najboljšem primeru bi lahko Pariz zaslužil 11,1 milijarde evrov prihodkov v 17-letnem obdobju 2018-2034, ki zajema tako fazo načrtovanja kot poznejšo zapuščino iger. Znesek vključuje predvidenih 3,56 milijarde evrov prihodkov v turizmu, tri milijarde v gradbeništvu in 4,6 milijarde evrov v gospodarski aktivnosti zaradi same organizacije dogodka.

Srednja ocena je postavljena pri devetih milijardah, kar bi pokrilo proračun, nizka ocena pa znaša 6,7 milijarde evrov.

Letošnje olimpijske igre se med drugim oglašujejo s sloganom ‘Igre se plačujejo same’, olimpijski komite pa obljublja, da bodo stroški organizacije – ne pa tudi gradnje infrastrukture – v celoti kriti iz zasebnih sredstev. Država naj bi prispevala le štiri odstotke sredstev za izvedbo paraolimpijskih iger, ki bodo sledile pozneje v avgustu.

Za igre v Parizu so doslej prodali okrog osem milijonov vstopnic, nekateri dogodki pa so že razprodani. Organizacijski komite računa na prihodke v višini 1,4 milijarde evrov iz naslova prodaje vstopnic, spremljajoče gostinske ponudbe in licenciranja. Od tega 1,1 milijarde evrov predstavlja prodaja vstopnic.

Kako je šlo Tokiu, Riu in Londonu

Stroške olimpijskih iger lahko razdelimo na operativne, ki vključujejo samo organizacijo dogodka, in infrastrukturne, ki vključujejo gradnjo objektov za dogodek. Organizacija je manjši strošek, ki pa z leti vseeno raste: že sama kampanja za gostiteljico stane med 50 in 100 milijoni dolarjev, po 11. septembru 2001, ko se je zgodil napad na World Trade Center, so vse višji tudi stroški za varnost.

Zadnje tri poletne olimpijske igre – v Londonu leta 2012, v Rio de Janeiru leta 2016 in v Tokiu leta 2021 – je zaznamovala potratnost, saj so stroški vztrajno presegali tako prvotne ocene kot proračun. Stroški londonskih in brazilskih iger so znašali okrog 13 milijard dolarjev, igre v Tokiu pa so zaradi preložitve in nato organizacije v času pandemije covida-19 stale dvakrat toliko kot načrtovano, okrog 15 milijard dolarjev.

Toda resnični stroški tokijskih iger so verjetno precej višji: revizija japonske vlade jih je ocenila na 28 milijard dolarjev, ekonomist Andrew Zimbalist, ki je leta 2015 napisal knjigo o ekonomiki olimpijskih iger (Circus Maximus), pa jih postavlja pri 35 milijardah dolarjev.

Poletne igre običajno ustvarijo več prihodkov kot zimske, saj vključujejo več športov in športnikov, s čimer privabijo tudi več gledalcev in obiskovalcev. Ni pa nujno, da tudi stanejo največ: doslej najdražje olimpijske igre so bile namreč zimske v ruskem Sočiju leta 2014. Skupni stroški iger so presegali 50 milijard evrov. Večina sredstev je šla v gradnjo infrastrukture, od tega kar 85 odstotkov v gradnjo nešportne infrastrukture.

Zanimanje za gostovanje iger znova upada

V prvi polovici dvajsetega stoletja, pred vzponom televizije, je bila organizacija olimpijskih iger cenejša, organizatorji - večinoma razvite države - pa niso pričakovali dobičkov. Do preobrata je prišlo v 70. letih. Strošek poletnih iger v Montrealu leta 1976 je sprva znašal 124 milijonov dolarjev, nato pa zaradi zamud in podražitev pri gradnji stadiona narastel na več milijard. Davkoplačevalci so skoraj tri desetletja odplačevali 1,5-milijardni dolg, ki so ga prinesle olimpijske igre, piše ameriški Council on Foreign Relations.

Tri leta pozneje se je posledično na izbor za gostitelja iger v 1984 prijavilo le eno mesto, Los Angeles. S prej omenjeno strategijo nižanja stroškov jim je uspelo ustvariti dobrih 200 milijonov dolarjev dobička iz poslovanja.

Uspeh Los Angelesa je spodbudil druga mesta, da se prijavijo, to pa je mednarodnemu olimpijskemu komiteju dalo priložnost, da med več ponudniki izbere tistega z najbolj ambiciozno ponudbo. Obenem so se tekmi po letu 1988 pridružile tudi mnoge države v razvoju, kar je še povečalo konkurenco. Poleg tega so te države pogosto morale zgraditi potrebno infrastrukturo, saj je pred tem sploh niso imele.

Nevzdržna finančna struktura olimpijskih iger v 21. stoletju znova odvrača države od prijave za gostiteljico iger. Več mest je umaknilo svoje ponudbe za leta 2022, 2024 in 2028 zaradi skrbi o stroških. Za letošnje igre sta bila po umiku več mest med kandidati le še Pariz in Los Angeles. Zaradi pomanjkanja kandidatov je komite že leta 2017 Parizu podelil letošnje igre, Los Angelesu pa prihodnje leta 2028.

Od kod denar

Mednarodni olimpijski komite je v zadnjem obračunskem obdobju 2017-2020/21, ki je vključevalo olimpijske igre v Pjongčangu in Tokiu, ustvaril 7,6 milijarde dolarjev prihodkov. Največji delež prispevajo pravice za televizijske prenose, ki pomenijo 61 odstotkov prihodkov, in sponzorske pogodbe s 30 odstotki. Skupaj pravice in sponzorstva komiteju prinesejo dobrih 90 odstotkov vseh prihodkov.

Približno tolikšen del komite razdeli med športne organizacije za namen razvoja športa. To vključuje tudi prispevek za organizacijo olimpijskih iger. Za igre v Tokiu, ki jih je pandemija zamaknila za eno leto, je komite prispeval 1,9 milijarde dolarjev, Parizu pa bodo primaknili 1,2 milijarde dolarjev.

Od slednjega zneska bo 750 milijonov evrov prišlo iz TV-pravic in 470 milijonov evrov od globalnih sponzorjev, pojasnjujejo pri komiteju.

Koliko prispevajo sponzorji

Drugi največji kos proračunske pogače za olimpijske igre prispevajo sponzorske pogodbe. Med temi je program TOP (The Olympic Partner Programme), ki vključuje glavne globalne sponzorje dogodka. Te pogodbe sklepa mednarodni olimpijski komite.

V obdobju 2017-2021, ki vključuje zimske igre v Pjongčangu leta 2018 in poletne igre v Tokiu leta 2021, so globalni sponzorji k proračunu za igre prispevali okrog 2,3 milijarde dolarjev. To je 128 odstotkov več kot v prejšnjem obračunskem obdobju 2013-2016, ki je zajemalo igre v Sočiju in Riu. Takrat je olimpijski komite od globalnih sponzorjev zbral dobro milijardo dolarjev.

Za igre v Parizu so prodali okrog osem milijonov vstopnic, nekateri dogodki so že razprodani.

Običajno so štiriletne sponzorske pogodbe vredne okrog 100 milijonov dolarjev, osemletne pa okrog 200, piše AP News.

Poleg globalnih sponzorjev organizacijski komite države gostiteljice sklepa tudi pogodbe z domačimi pokrovitelji. Za letošnje igre komite računa na prihodke v višini 1,24 milijarde evrov. Med približno 80 domačimi sponzorji so na primer modni velikan LVMH, telekomunikacijski ponudnik Orange in veriga hotelov Accor. Nekatera izmed podjetij naj bi prispevala tudi več kot 100 milijonov evrov, poroča portal Sportsmedia.

Toyota si je premislila

Eno največjih sponzorskih pogodb z mednarodnim olimpijskim komitejem je pred leti sklenil japonski avtomobilist Toyota. Za štiri olimpijske igre med leti 2018 in 2024 (Pjongčang, Tokio, Peking, Pariz) je po poročanju AP News odštel 835 milijonov evrov. S tem je izkoristil dejstvo, da so igre v tem obdobju potekale na Toyotinih bližnjih trgih v Južni Koreji in na Kitajskem ter celo na domačem terenu leta 2021.

Toyota je po tokijskih igrah napovedala, da se po Parizu končuje njihovo sponzorstvo olimpijskih iger. Kot je neuradno poročala japonska tiskovna agencija Kjodo, po mnenju podjetja denar ni bil "porabljen dovolj učinkovito za podporo športnikom in promocijo športa."

Poleg Toyote so med globalnimi pokrovitelji še ABInBev, Airbnb, Alibaba, Allianz, Atos, Bridgestone, Coca Cola, Deloitte, Intel, Omega, Panasonic, Proctor & Gamble, Samsung in Visa. Najdaljše partnerstvo ima olimpijski komite z Viso in Panasonicom, ki sta se programu TOP pridružila v 80. letih, nedolgo po ustanovitvi programa leta 1985.

Prve denarne nagrade za atlete

Kot zanimivost velja omeniti, da bodo v Parizu dobitniki zlatih medalj v atletiki prvič doslej prejeli denarne nagrade svetovne atletske zveze (World Athletics). Vsak zmagovalec v atletskih disciplinah bo prejel 50 tisoč dolarjev.

Zveza bo nagrade financirala z denarnim skladom v višini 2,4 milijona dolarjev. Sredstva so del prihodkov, ki jih zvezi vsaka štiri leta razdeli mednarodni olimpijski komite.

Običajno olimpijske športnike plačujejo domače vlade iz državnega proračuna oziroma nacionalni olimpijski komiteji.