Zakaj je najbolj napredno vojaško letalo za Evropo lahko problem

Evropska unija in njene države članice zaradi mešanih signalov iz Bele hiše o spoštovanju zavez Nata vse bolj razmišljajo o obrambni avtonomiji, krepitvi domače industrije in zmanjševanju odvisnosti od ZDA. Toda to ni tako preprosto v primeru programa najnaprednejšega ameriškega vojaškega letala F-35, ki je generacijo pred evropskimi tekmeci, a obenem pod pritiskom še naprednejše konkurence v razvoju.

F-35 Lightning II, ki ga izdeluje ameriški orožar Lockheed Martin v sodelovanju z Northrop Grumman in britanskim BAE Systems, je vojaško letalo pete generacije, kar pomeni, da vključuje tehnologije 21. stoletja, kot so izogibanje radarjem in povezovanje z drugimi objekti na bojišču prek naprednih računalniških sistemov. Ameriške sile so ga prvič uporabile leta 2015, prvo uporabo v bojnih razmerah pa je doživel leta 2018 v floti izraelske vojske.

Definicija “pete generacije” ni točno določena, zato ni popolnega konsenza o tem, katera letala se uvrščajo v to najbolj tehnološko napredno skupino. Toda najpogosteje se v peto generacijo prišteva tudi ameriški F-22 Raptor, ki ga je med leti 1996 in 2011 izdeloval Lockheed skupaj z Boeingom in je v uporabi od leta 2005, kitajski Čengdu J-20 in ruski Suhoj Su-57. J-20 je v uporabi od leta 2017, ruske sile pa so po dolgotrajnih zamudah s svojim novim modelom, ki naj bi postopno nadomestil letala Mig-29 in Su-27, prvič poletele decembra 2020.

ZDA Raptorja, ki velja za prvo operativno letalo pete generacije, ne izvaža zaradi skrbi o uhajanju tehnoloških skrivnosti, kar veleva zakon iz leta 1998, medtem ko izvaža model F-35. Tudi Kitajska je prepovedala izvoz svojega konkurenta J-20 Mogočni zmaj (angl. Mighty Dragon), pri čemer se je prav tako sklicevala na možnost kraje tehnologije, čeprav tuji analitiki med možnimi razlogi za prepoved navajajo tudi morebitno uporabo ruske tehnologije ali manj zmogljivo tehnologijo od ameriških tekmecev.

Letala F-35 kupuje 12 evropskih držav

Poleg ameriške vojske letala uporablja ali jih je naročilo 19 zaveznic ZDA, med njimi tudi evropske države Združeno kraljestvo, Italija, Finska, Norveška, Nizozemska, Nemčija, Belgija, Poljska, Romunija, Danska, Češka in Grčija. Lockheed pričakuje, da bo do konca desetletja v Evropi v uporabi okrog 550 letal F-35; doslej jih je skupno prodal več kot 1.200.

Na junijskem vrhu Nata so članice sprejele zavezo dviga z obrambo povezanih izdatkov z dveh na pet odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) do leta 2035, zaradi česar obrambna industrija pričakuje rast povpraševanja po naprednih vojaških sistemih, kot so bojna letala in droni. Mnoge evropske države so od padca Sovjetske zveze tudi nižale svoje obrambne izdatke in ustavljale nakupe, v luči novih geopolitičnih nestabilnosti pa skušajo posodobiti zastarelo opremo.

Toda to ne pomeni nujno, da bodo vojske kupovale F-35. Medtem ko nova naročila zanje oddajajo v Združenem kraljestvu, Norveška pa je ravno prejela še zadnje izmed 52 naročenih F-35, je pomisleke o nakupu izrazila Portugalska, čeprav je domače letalstvo priporočilo, da starajoča se letala F-16, ki jih prav tako proizvaja Lockheed, nadomestijo z F-35. Obrambni minister Nuno Melo se je pri pomislekih skliceval na politiko ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je od evropskih partneric večkrat zahteval večji prispevek k skupni obrambi in nakupe ameriškega orožja v zameno za nadaljno zaščito.

Kanadski premier Mark Carney je v marcu, po tem, ko je Trump s severno sosedo odprl carinski spor, naročil celo revizijo več kot 13 milijard dolarjev težkega naročila 88 letal F-35.

Gumb za izklop

V zadnjih mesecih so tuji mediji pisali o skrbeh voditeljev evropskih držav, da bi ZDA v primeru spora z Nato partnericami lahko onesposobile letala F-35 v flotah večjih evropskih vojsk, saj imajo ameriška podjetja in Pentagon nadzor nad tehnologijo in programsko opremo v letalu, s čimer naj bi ga bili zmožni preprosto izklopiti.

Scenarij je marca v pogovoru za nemški Bild omenil vodja komunikacij pri nemškem orožarju Hensoldt Joachim Schranzhofer. Govorico so zanikali pri Lockheedu, rekoč, da lahko stranke neodvisno upravljajo z letalom, kar so potrdili tudi predstavniki vojsk iz Združenega kraljestva, Norveške, Finske, Švice, Belgije in Češke.

Tudi obrambni strokovnjaki in portali v sektorju so pisali, da je dejanski “gumb za izklop” (angl. kill switch) na F-35 malo verjetna možnost, a mnogi dodajajo, da že posodobitve programske opreme v okviru vzdrževalnih storitev vežejo evropske države na ameriške dobavitelje za več desetletij, kar tem državam omejuje avtonomijo.

Največji strošek je vzdrževanje

Cena izdelave letala F-35, ki upošteva samo stroške proizvodnje in proizvodne opreme brez stroškov raziskav, razvoja in vzdrževanja, se začne pri 82 milijonih dolarjev in se lahko povzpne do okrog 109 milijonov dolarjev na letalo, odvisno od tega, katero od treh različic kupi naročnik.

Največji strošek pri nakupu vojaških letal pa sploh niso sama letala, ampak poznejše vzdrževalne storitve, ki jih zagotavlja glavni razvijalec Lockheed Martin ali drugi partnerji. V ZDA je vojaški program Joint Strike Fighter (JSF), ki vključuje razvoj, dobavo in vzdrževanje za F-35, od začetkov pred 20 leti državo stal več kot dva tisoč milijard dolarjev, kar je dvakratnik lanskega proračuna Pentagona, sodeč po poročilu ameriškega urada za vladno odgovornost iz aprila lani. Kar 80 odstotkov tega zneska oziroma okrog 1.600 milijard dolarjev pride samo iz naslova vzdrževanja flote, kar vključuje tudi urjenje pilotov in posodobitve programske opreme, poroča Wall Street Journal.

Lockheed medtem poudarja, da program F-35 v ZDA prispeva 72 milijard dolarjev na leto k domačemu gospodarstvu. Ameriška vojska načrtuje do leta 2044 svojo floto letal F-35 občutno povečati, s trenutnih več kot 600 na okrog 2.500 letal. Ta naj bi zagotavljalo zračno premoč ZDA in zaveznicam vsaj do leta 2070.

Evropski tekmeci manj zmogljivi

Evropske države in njihova domača obrambna podjetja izdelujejo tri različna vojaška letala, ki si obetajo rast naročil zaradi geopolitičnih nestabilnosti in pozivov k strateški avtonomiji. Toda vsa tri so letala četrte generacije, ki sicer vključujejo nekatere napredne elektronske funkcije, a ne dosegajo zmogljivosti F-35 na področju izogibanja radarjem, naprednih senzorjev in mrežne povezljivosti.

Od leta 2003 je v aktivni uporabi letalo Eurofighter Typhoon, ki ga prek skupnega podjetja izdeluje konzorcij evropskih orožarjev Airbus, BAE Systems in Leonardo. Gre za projekt Združenega kraljestva, Nemčije, Italije in Španije, ki so tudi največji naročniki. Poleg njih je Eurofighter del flote avstrijskih sil, najti ga je tudi v državah Bližnjega vzhoda, kot sta Savdska Arabija in Oman, naročili so ga v Kuvajtu in Katarju. Evropska letala so v bližnjevzhodnih državah priljubljena, ker ZDA tja ne prodajajo F-35, med drugim zaradi strategije, da Izraelu omogočajo zračno premoč v regiji.

Letalo Eurofighter je tudi dražje od F-35, saj se cena giblje okrog 117 milijonov dolarjev, po podatkih letalskega portala Aerotime, kar ne vključuje stroškov vseh vzdrževalnih storitev, ki trajajo skozi življenjsko dobo letala. Izdelovalec na spletni strani pravi, da so doslej za letalo prejeli več kot 729 naročil.

Izvoz iz Francije in konec suše na Švedskem

Francija, ki že od časov Charlesa de Gaulla zagovarja načelo strateške avtonomije Evrope, ima medtem v proizvodnji vojaško letalo Rafale, ki ga izdeluje domači orožar Dassault Aviation v sodelovanju s prav tako francoskima podjetjema Thales in Safran. Francoska vojska z njim leti od leta 2001, obenem pa jih proizvajalec izvaža v osem držav: na Hrvaško, v Srbijo, Egipt, Indijo, Katar, Grčijo, Indonezijo in Združene arabske emirate. Cena za posamezno letalo se giblje okrog 125 milijonov dolarjev.

Dassault je z Rafale zbral okrog 560 naročil (izpolnjenih in še neizpolnjenih), tuja naročila pa so že presegla naročila francoske vojske.

Tretji tekmec je švedski Saab, ki od 90. let dalje izdeluje vojaško letalo Gripen. Ta reaktivec letos doživlja pravi preporod, saj si je zagotovil prva naročila po 11-letni suši od nakupa brazilskih sil v letu 2014. Letos so naročila v vrednosti več milijard dolarjev oddali ali pa jih načrtujejo Kolumbija, Tajska in Peru. Saab je doslej prodal dobrih 270 letal Gripen, od tega jih ima nekaj več kot 200 švedska vojska.

Ena večjih težav za Gripen je sicer odvisnost od ZDA, saj letala uporabljajo motorje ameriškega proizvajalca General Electric. ZDA so kot dobaviteljica ključnih delov Švedski že zagrozile z vetom na izvoz letal, kar jim omogoča mednarodna zakonodaja o trgovanju z orožjem ITAR (angl. International Traffic in Arms Regulations).

Nekateri nedavni nakupi kažejo, da države pri letalih Rafale in Gripen za posamezno letalo plačujejo krepko prek 200 milijonov dolarjev, toda v ta znesek so vključene tudi vzdrževalne storitve, rezervni deli in posodobitve programske opreme. Samo letalo Gripen brez delov in vzdrževanja naj bi stalo okrog 85 milijonov dolarjev, po podatkih Aerotime.

Na obzorju šesta generacija

Nekatere države medtem že razvijajo vojaška letala šeste generacije, ki naj bi v uporabo prišla po letu 2030. Enega za ameriško vojsko razvija Boeing, še dva pa nastajata v konzorcijih več držav in podjetij.

Marca letos je Trump sporočil, da je njegova administracija izbrala Boeing za razvoj vojaškega letala šeste generacije F-47 v okviru vladnega programa Next Generation Air Dominance (NGAD), ki je bil zasnovan leta 2018. Boeing je na razpisu premagal prav Lockheed, čeprav se letalski velikan spopada s težavami v svoji diviziji komercialnega letalstva, obenem pa Trumpa jezi z zamudami pri dostavi novega predsedniškega letala Air Force One.

F-47 bo osrednji element “družine sistemov” koncepta NGAD, ki vključuje tudi sodelovalna bojna letala in najsodobnejše senzorje, orožje in drugo tehnologijo, ki bo omogočila boljše povezovanje s sateliti in drugimi letali. Letalo je zamišljeno za operacije nad obsežno indo-pacifiško regijo in proti naprednim kitajskim oborožitvenim sistemom. Trump je marca dejal, da razmišlja o tem, ali bi bil F-47 odobren tudi za izvoz.

Decembra 2022 so Združeno kraljestvo, Italija in Japonska oznanile začetek skupnega programa Global Combat Air Programme (GCAP), v katerem združujejo prej dva ločena projekta letal šeste generacije: prvi je projekt Tempest britanskega BAE Systems in italijanskega Leonarda, drugi pa japonski projekt Mitsubishi F-X. Lani so na letalskem sejmu na Otoku predstavili konceptni dizajn za letalo, ki še vedno nosi ime Tempest. Novo letalo naj bi bilo pripravljeno za uporabo do leta 2035.

Tu je še program Future Combat Air System (FCAS), ki vključuje celoten sistem zračne obrambe, vključno z letalom šeste generacije, ki bi lahko nadomestil flote letal Rafale ali Typhoon v vojskah sodelujočih držav (Nemčije, Francije in Španije). Za glavnega razvijalca letala je bil izbran francoski Dassault, ki pri tem sodeluje z evropskim letalskim koncernom Airbus.