Kaj nas uči zgodovina carinskih vojn: končni rezultat je nižja blaginja
Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo obeta stopnjevanje trgovinskega spora med ZDA in Kitajsko. Kako se takšni spori običajno končajo, pojasnjuje profesorica mednarodne ekonomije na Ekonomski fakulteti Katja Zajc Kejžar.
Države so v preteklosti sprožale carinske vojne zaradi piščancev in testenin, v 21. stoletju pa so na tnalu spora med dvema največjima gospodarstvoma sveta – ZDA in Kitajsko – predvsem nove tehnologije in surovine zanje.
Carinske vojne so običajno posledica protekcionističnih politik, ko države uvedejo ali dvignejo carine na uvoz izdelkov iz neke druge države, te pa nato odgovorijo s sorazmernimi povračilnimi carinami. Najpogosteje se carine uvedejo zaradi percepcije, da tuja konkurenca škodi domačim proizvajalcem, ali pa služijo kot metoda izravnavanja trgovinskega primankljaja.
Od 90. letih prejšnjega stoletja države svoje trgovinske spore lahko rešujejo v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO), kamor naslavljajo tudi pritožbe glede carin, ali pa spor razrešijo z multilateralnimi ter bilateralnimi sporazumi.
Pred začetkom drugega mandata ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki svojo protekcionistično držo kaže s sloganom Najprej Amerika (America First) in pogostim kritiziranjem ameriškega trgovinskega primanjkljaja s Kitajsko, smo pogledali nekatere zgodovinske primere carinskih vojn in kakšni so njihovi nauki.
Razlike med velikimi in majhnimi državami
Učinki carin se razlikujejo med majhnimi in velikimi državami, za Forbes Slovenija pojasnjuje profesorica na Ekonomski fakulteti Katja Zajc Kejžar, specializirana za mednarodno ekonomijo. Medtem ko se v majhnih državah breme v celoti prenese na domače potrošnike, saj te države nimajo vpliva na svetovne cene, "večje države računajo na to, da bodo del bremena uspele prenesti na tuje izvoznike, ki bodo pripravljeni znižati svoje cene".
To bi lahko pomenilo, da so učinki carin v velikih državah manj negativni in izboljšajo pogoje menjave, a le v primeru, da ne pride do povračilnih ukrepov. Do teh pa pride, ker povečanje blaginje v državi, ki je prva uvedla carine, vedno pride na škodo drugih držav, ki nato zvišajo svoje carine.
"Običajno se carinske vojne razvijejo v spiralo povračilnih ukrepov. Končni rezultat carinskih vojn so višje carine, zmanjšanje obsega mednarodne trgovine ter znižanje blaginje za vse udeležene v carinski vojni," je povedala Zajc Kejžar.
Carine, ki so poglobile Veliko depresijo
Leta 1930 je ameriški predsednik Herbert Hoover podpisal carinski zakon Smoot-Hawley, imenovan po dveh republikanskih predlagateljih v kongresu. Sprva predviden za zaščito ameriških kmetov pred poceni uvozom kmetijskih izdelkov, kar je v kampanji obljubljal republikanec Hoover, je ob pozivih po carinski zaščiti mnogih industrijskih sektorjev na koncu obsegal več kot 20 tisoč izdelkov, ki so jih uvažale ZDA.
Carinska stopnja na številne izdelke je po sprejemu zakona dosegla vrh pri skoraj 60 odstotkih, čeprav je bila relativno visoka že prej zaradi carinskega zakona Fordney–McCumber iz leta 1922.
"Kot odgovor na ameriške carine je približno šestdeset tujih držav uvedlo povračilne ukrepe in zvišalo carine na uvožene izdelke iz ZDA. Končni učinek je bil znatno zmanjšanje svetovne trgovine, kar je zelo verjetno prispevalo k dolžini in resnosti velike gospodarske krize," je dejala Zajc Kejžar.
Svetovna trgovina se je med letoma 1929 in 1934, ko je demokratski predsednik Franklin D. Roosevelt z novim zakonom znižal visoke carine, skrčila za dve tretjini. Zaradi višjih cen za ameriške potrošnike in podjetja sta oba predlagatelja zakona, senator Reed Smoot in poslanec predstavniškega doma Willis C. Hawley, na naslednjih volitvah izgubila sedež v kongresu.
Piščančja in testeninska vojna med Evropo in ZDA
V 60. letih prejšnjega stoletja je ZDA z intenzivno rejo piščancev zasula trge evropskih držav, kar je povzročilo strm padec cen perutnine na celini. Skoraj polovica uvoženega piščanca v Evropo je prihajala iz ZDA. Evropske države (Francija, Zahodna Nemčija, Nizozemska) so skušale domače kmete zaščititi z uvedbo carin na uvoz piščancev. Leta 1962 je Evropska gospodarska skupnost uvedla Skupno kmetijsko politiko, ki je določila minimalne cene za uvožene piščance, kar je oklestilo ameriško prodajo piščancev v Evropi za približno četrtino že isto leto.
ZDA so proti protekcionizmu skupnega evropskega trga ostro protestirale, a diplomacija ni bila uspešna. Konec leta 1963 je ameriški predsednik Lyndon B. Johnson odgovoril z izvršnim ukazom, ki je določil 25-odstotno carino na koruzni škrob, dekstrin, brandy in lahke tovornjake iz Evrope. Ukrep, ki se ga je prijel vzdevek "piščančji davek", je med drugim močno oklestil Volkswagnov uvoz takrat priljubljenega kombija Type 2 v ZDA, pa tudi podobnih vozil azijskih proizvajalcev.
Medtem ko so ZDA kasneje umaknile carine na ostale izdelke, "piščančji davek" na poltovornjake ostaja v veljavi vse do danes zaradi lobiranja ameriške avtomobilske industrije.
V 80. letih sta se celini znova sprli zaradi testenin. Ameriški predsednik Ronald Reagan je leta 1985 uvedel carine na evropske testenine, večinoma iz Italije. Znašale so 40 odstotkov za brezjajčne testenine in 25 odstotkov za jajčne testenine. Med razlogi za carine je takrat New York Times navajal tako zaščito domače industrije kot dejstvo, da so evropske države citrusne sadeže raje uvažale iz mediteranskih držav kot iz ZDA.
Evropska gospodarska skupnost je odgovorila s carinami na ameriške citruse, devet mesecev kasneje pa sta obe strani dosegli dogovor.
Trump proti Kitajski
Novoizvoljeni predsednik Trump je v svojem prvem mandatu (2017-2021) sprožil carinsko vojno s Kitajsko in uvedel carine na izdelke iz več držav zaveznic, vključno z EU. Trump že od 80. let zagovarja carine kot sredstvo za zmanjšanje ameriškega trgovinskega primanjkljaja in trdi, da trgovinske partnerice izkoriščajo ZDA ter škodijo domači industriji. V trgovini z EU imajo ZDA dobrih 200 milijard dolarjev veliko luknjo.
"Trump izhaja iz prepričanja, da je trgovina igra z ničelno vsoto, kjer naj bi dobivale države s presežki in izgubljale države s primanjkljaji. To seveda ne drži. Od trgovine imajo koristi vse države (povečuje produktivnost in svetovno bogastvo), je pa res, da te niso enakomerno porazdeljene. Realizacija koristi od trgovine ni odvisna od tega, ali ima država presežek ali primanjkljaj v zunanjetrgovinski bilanci. Kot se je izkazalo pri carinski vojni iz 2018, ta ni izboljšala trgovinskega salda ZDA," pravi Zajc Kejžar.
Leta 2018 je Trump začel s carinami na sončne panele in pralne stroje, sledile so carine na jeklo in aluminij. Spor s Kitajsko se je zaostril v drugi polovici leta, ko so se povprečne ameriške carine na kitajske izdelke zvišale s 3,8 na 12 odstotkov, povprečne kitajske carine pa so zaradi povračilnih ukrepov narasle s 7,2 na 18,3 odstotka. Leta 2019 je sledilo novo zaostrovanje, ki je povprečne carine dvignilo na 21 odstotkov na ameriški strani in 21,8 odstotka na Kitajskem, v članku o carinski vojni navaja Zajc Kejžar.
Nadaljevanje pod Bidnom
Kljub bilateralnemu sporazumu iz leta 2020 med državama in postopnemu umikanju izdelkov iz režima carin so te ostale na povišanih ravneh, tudi ob menjavi administracije v Beli hiši, ki jo je leta 2021 prevzel Joe Biden. Ta ni odpravil Trumpovih carin, niti ko je WTO leta 2022 razsodila, da so bile carine na jeklo in aluminij iz leta 2018 v neskladju s pravili svetovne trgovine. Je pa EU z Bidnom dosegla dogovor o sistemu kvot, ki določene količine evropskega jekla in aluminija oprosti carin; ameriški predsednik je konec leta 2023 izjemo podaljšal za dve leti.
Biden je maja lani še dodatno zaostril carine na nakatere izdelke, ki večinoma naslavljajo kitajsko prevlado na področju novih tehnologij. Med drugim je zvišal carine na jeklo in aluminij, polprevodnike, električna vozila, sončne panele in medicinsko opremo.
Republikanec in demokrat imata morda vendarle malce različna pristopa do Kitajske. Čeprav sta se oba pri uvedbi carin sklicevala na "nepoštene trgovinske prakse", se zdi Biden bolj usmerjen v omejitev kitajskega tehnološkega napredka, na primer na področju polprevodnikov, medtem ko se Trump pogosteje sklicuje na trgovinski primanjkljaj z azijsko velesilo.
EU proti Kitajski
Evropska unija in Kitajska sicer nista v carinski vojni, toda trgovinski spor glede uvoza kitajskih električnih vozil vodi v zaostrovanje carin in pritožbe Svetovni trgovinski organizaciji. EU je po preiskavi dodatne carine na kitajska električna vozila dokončno uvedla oktobra lani, zatrjujoč, da Kitajska z državnimi subvencijami domačim proizvajalcem omogoča nelojalno konkurenco. (Začasne carine je EU uvedla že julija, a jih ne bo pobirala.)
Prihodnjih pet let bodo kitajski proizvajalci plačevali različne stopnje dodatnih carin za uvoz električnih avtomobilov v EU, poleg obstoječe 10-odstotne stopnje. Za največjega proizvajalca BYD bo veljala 17-odstotna dodatna stopnja, za Geely 18,8-odstotna, za državni SAIC in druge družbe, ki niso sodelovale z evropsko preiskavo, pa 35,3-odstotna. Ameriška Tesla, ki svoja električna vozila med drugim proizvaja v tovarni v Šanghaju, je po posebni obravnavi prejela dodatno carinsko stopnjo v višini 7,8 odstotka.
Kitajska ni ostala dolžna, saj je proti Evropi sprožila svoje trgovinske preiskave in vložila pritožbo na WTO glede evropskih carin. Azijska velesila je sprožila protisubvencijsko preiskavo uvoženih mlečnih izdelkov iz EU in uvedla začasne protidampinške carine na evropski brandy. Tudi EU je proti obema ukrepoma sprožila postopek pri WTO.
Medtem novoizvoljeni ameriški predsednik s carinami ne grozi le Kitajski, ampak tudi sosednjima Kanadi in Mehiki, s katerima je sam sklenil prostotrgovinski sporazum (USMCA). Predlagal je tudi splošno carinsko stopnjo v višini 10 odstotkov, EU pa je zagrozil s carinami, če ne bo kupovala več ameriškega zemeljskega plina in nafte. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen se sicer več nakupom ameriškega plina zdi naklonjena.
Kompleksne verige vrednosti
Zajc Kejžar opozarja še, da je v današnjem času "globalnih verig vrednosti in razvejanih proizvodnih omrežij" težko napovedati učinke carin. Zgodovinske lekcije pogosto niso dovolj za napovedovanje učinkov carinskih vojn.
"Komponente in inputi v proizvodnem procesu pogosto večkrat prečkajo meje, preden pride do končnega proizvoda, kar pomeni, da se stroški carin lahko kumulirajo vzdolž verig vrednosti. Države, ki so specializirane v kasnejših fazah proizvodne verige (angl. downstream), so bolj občutljive na dodatne stroške zaradi carin," pojasnjuje.
Carine lahko spodbudijo tudi tako imenovane "tariff-jumping" (angl.) tuje neposredne investicije. To pomeni, da se tuja podjetja odločijo za vstop na zaščiten trg prek naložb v državo, da se izognejo visokim carinam. "To je verjetno tudi eden od motivov predsednika Trumpa, ki je želel vrniti del proizvodnje, preseljene v tujino, nazaj v ZDA," je dejala ekonomistka.
Če so carine uvedene selektivno (na primer le do določenih držav ali v različni višini), bo zelo verjetno prišlo tudi do preusmerjanja trgovine na druge države, neudeležene v carinski vojni, ki lahko profitirajo od carinske vojne, dodaja Zajc Kejžar. V tistii iz leta 2018 sta na primer pridobili Mehika in Vietnam.
