Po volilnem porazu: kakšna je gospodarska zapuščina Aleksandra Vučića
Brezposelnost se je znižala, plače so se zvišale, Srbija pa privablja tuje vlagatelje. Toda gospodarska rast je bila v času vladavine SNS počasnejša kot v večini držav v regiji. Hkrati se je povečala dohodkovna neenakost, kljub rasti plač pa se je kupna moč ljudi le malo povečala.
Srbska napredna stranka (SNS) Aleksandra Vučića se po 14 letih vladavine seli v opozicijo, so na prelomnih volitvah odločili srbski volivci. Študentska lista je po besedah Vučića, ki je pred prvimi objavami neuradnih rezultatov priznal poraz, osvojila približno 130 poslanskih mandatov, SNS pa okoli 105 mandatov.
Tik pred volitvami je ekonomist dunajskega Inštituta za mednarodne ekonomske študije (wiiw) Branimir Jovanović pripravil analizo gospodarske bilance Srbije pod Vučićem, ki je Srbijo vodil od leta 2012 dalje.
V tej je ugotovil, da je gospodarska slika Srbije manj bleščeča, kot jo je pogosto prikazovala tamkajšnja oblast.
Počasnejša rast kot v večini držav regije
Povprečna realna rast srbskega bruto domačega proizvoda (BDP) je v obdobju od 2012 do vključno 2025 znašala 2,4 odstotka na leto. V predhodnem desetletju, med letoma 2001 in 2011, je bila 4,2-odstotna.
Avtor analize opozarja, da je primerjava s predhodnim desetletjem lahko nekoliko zavajajoča, saj je Srbija ob prihodu Vučića še močno čutila posledice svetovne finančne krize. Med letoma 2009 in 2011 se je gospodarstvo skupaj skrčilo za približno 1,5 odstotka.
Povprečna realna rast srbskega bruto domačega proizvoda (BDP) je v obdobju od 2012 do vključno 2025 znašala 2,4 odstotka na leto. V predhodnem desetletju, med letoma 2001 in 2011, je bila 4,2-odstotna.
Vendar Jovanović navaja, da tudi primerjava z drugimi državami regije ne potrjuje trditve, da je Srbija pod SNS doživela gospodarski razcvet. Med 2012 in 2025 so hitreje rasli Kosovo, Albanija, Črna gora, Romunija, Bosna in Hercegovina ter Hrvaška. Srbija je prehitela le Severno Makedonijo in je dosegla približno enako rast kot Bolgarija.
Inštitut Srbiji letos napoveduje 3,3-odstotno, prihodnje leto pa 3,4-odstotno rast BDP.
Manj brezposelnih, a velik neizkoriščen potencial
Eden od vidnejših dosežkov SNS je izboljšanje razmer na trgu dela, Jovanović ugotavlja v analizi. Stopnja brezposelnosti se je z okoli 23 odstotkov v letih 2011 in 2012 znižala pod devet odstotkov v letih 2024 in 2025.
Analitik pa opozarja, da je bil velik del izboljšanja posledica okrevanja po svetovni finančni krizi in se je zgodil v letih po prevzemu oblasti. Število zaposlenih se je po padcu na približno 2,2 milijona leta 2012 do leta 2019 povečalo na okoli 2,9 milijona. Od takrat je število stagniralo, leta 2025 pa se je nekoliko zmanjšalo.
Število zaposlenih je bilo konec lanskega leta še vedno manjše kot ob začetku tega tisočletja, ko je imela Srbija 3,1 milijona zaposlenih. Ob tem je po podatkih, ki jih navaja wiiw, v Srbiji še vedno približno 270 tisoč brezposelnih, dodatnih 2,5 milijona ljudi pa ni aktivnih na trgu dela. To po oceni avtorja kaže na velik neizkoriščen potencial.
Plače so se zvišale, a tudi stroški
Povprečna neto plača se je v Srbiji med letoma 2012 in 2025 povečala s približno 370 na 930 evrov na mesec, kar je okoli 150-odstotna rast.
Toda skoraj enako hitro so se zvišali tudi življenjski stroški. Povprečna mesečna potrošnja na prebivalca se je v istem obdobju zvišala s približno 290 na 700 evrov oziroma za okoli 140 odstotkov.
Relativno majhen napredek v kupni moči avtor analize ponazori s primerom štiričlanske družine, v kateri oba starša prejemata povprečno neto plačo. Njuna skupna dohodka sta leta 2012 pokrivala 63 odstotkov družinske potrošnje, leta 2025 pa 67 odstotkov. Za financiranje preostale porabe so potrebni drugi viri, denimo prihranki, pokojnine, nakazila sorodnikov, zadolževanje ali dodatno delo.
Dva starša s povprečno neto plačo sta s plačo leta 2012 lahko pokrila 63 odstotkov potrošnje štiričlanske družine, leta 2025 pa 67 odstotkov.
Bogati imajo več, revni manj
Analiza ugotavlja tudi, da gospodarska rast ni enakomerno razporejena med prebivalstvom. Delež dohodka po obdavčitvi, ki ga prejema najrevnejših 20 odstotkov prebivalstva, se je zmanjšal s 4,3 odstotka leta 2011 na 4,1 odstotka leta 2024. Delež najbogatejših desetih odstotkov se je v istem obdobju povečal s 35,5 na 37,6 odstotka.
Hkrati se je zmanjšal delež javnih izdatkov za socialno zaščito. Če ne upoštevamo zdravstva in pokojnin, so se ti izdatki z okoli štirih odstotkov BDP leta 2011 znižali na 2,8 odstotka leta 2023.
Po ugotovitvah wiiw tako rast ni prinesla sorazmernih koristi vsem skupinam prebivalstva. “Ena od razlag je ideološka: kot desna stranka SNS ne verjame v socialno zaščito in se le malo zavzema za revne. Druga, manj prizanesljiva razlaga je politična: revščina ustvarja volilno bazo, ki jo je mogoče pred volitvami mobilizirati z enkratnimi izplačili – orodjem, ki so ga vlade SNS večkrat uporabile. Dobro delujoča socialna varnostna mreža bi takšna izplačila naredila precej manj učinkovita,” navaja avtor analize.
Več tujih naložb, stagnacija domačih
Srbija je v obdobju od 2012 do 2025 v povprečju pritegnila neposredne tuje naložbe v višini 5,7 odstotka BDP na leto. Kitajska, denimo, ima tam največ naložb na zahodnem Balkanu, Rusija je pomemben vlagatelj v energetiki, najpomembnejša vlagateljica in trgovinska partnerica pa ostaja Evropska unija (EU).
Tuje naložbe so prispevale k prenosu tehnologije in poslovnih praks, rasti izvoza ter vključevanju srbskih podjetij v globalne dobavne verige, ugotavlja wiiw. Vendar prilivi niso bili večji kot v obdobju od 2001 do 2011, ko so v povprečju dosegali 6,1 odstotka BDP. Leta 2025 so se znižali na 3,9 odstotka BDP (kar je precej pod povprečjem Vučićeve ere), v wiiw pa pričakujejo, da bodo leta 2026 še nižji. Avtor ob tem poudarja, da je upočasnitev povezana predvsem z globalno negotovostjo, kar razkriva tudi ranljivost gospodarskega modela, ki je močno odvisen od tujega kapitala.
Še pomembnejše je, da se povečuje dohodek, ki ga tuji vlagatelji ustvarijo v Srbiji in nakažejo v tujino. Ta je leta 2011 znašal okoli tri odstotke BDP, v letih 2024 in 2025 pa je presegel pet odstotkov. Po interpretaciji avtorja takšen trend odraža model, ki temelji na privabljanju tujih podjetij s subvencijami in poceni delovno silo, ne pa dovolj na razvoju domačih podjetij.
Velike javne naložbe, a predvsem v avtoceste
Javne naložbe so se v Srbiji v zadnjih letih močno povečale. Po podatkih poročila so v obdobju od 2013 do 2017 znašale približno dva do tri odstotke BDP, od leta 2018 pa so se hitro povečevale in od leta 2021 dosegle skoraj sedem odstotkov BDP.
Toda wiiw opozarja, da je pomembno gledati, za kaj je šel denar. Največji napredek je Srbija dosegla pri gradnji avtocest. Dolžina omrežja se je povečala s približno 34 na 50 odstotkov evropskega povprečja.
Pri drugih infrastrukturnih kazalnikih se je Srbija medtem oddaljila od povprečja EU. To velja za dolžino (vseh) cest in železniških prog, zmogljivosti za proizvodnjo elektrike ter dostop do ustrezne sanitarne infrastrukture in varne oskrbe z vodo.
Druga težava je stagnacija domačih zasebnih naložb. Te so se skozi obravnavano obdobje gibale okoli treh odstotkov BDP, kar je po navedbah poročila približno polovica ravni javnih naložb v zadnjih letih.
Avtor kot možne ovire za domače vlagatelje izpostavlja šibko pravno državo, korupcijo in slabo upravljanje, pa tudi pomanjkanje učinkovite industrijske in inovacijske politike. Medtem ko tuji vlagatelji prejemajo izdatne subvencije, domača podjetja nimajo primerljivo močne podpore.
“Vlada je pokazala le malo zanimanja za spodbujanje močnega, neodvisnega domačega poslovnega sektorja, ki ga očitno obravnava kot potencialno konkurenčno središče gospodarske – in politične – moči,” Jovanović navede v analizi.
Prostor za drugačno gospodarsko politiko
Analiza ne zanika vseh gospodarskih dosežkov obdobja Vučićeve oblasti. Brezposelnost se je zmanjšala, plače so se zvišale, Srbija je zgradila na stotine kilometrov novih avtocest.
Toda po oceni wiiw ti dosežki ne zadoščajo za trditev o gospodarskem čudežu. Za prihodnji razvoj Srbije bo zato pomembno, ali bo država nadaljevala model, ki temelji predvsem na tujih vlagateljih in velikih infrastrukturnih projektih, ali pa bo več pozornosti namenila domačim podjetjem, produktivnosti in kakovosti javnih storitev.
Wiiw opozarja, da sprememba oblasti sama po sebi ne bi zagotovila boljših gospodarskih rezultatov. Lahko pa bi odprla prostor za drugačno gospodarsko politiko in razvojni model.
