Začelo se je z uro v dedkovem predalu in preraslo v milijonski posel
Hobi, ki se je začel v gimnazijskih časih, je Arne Međedović razvil v posel z rabljenimi luksuznimi urami. Letno proda okrog 250 ur, letos načrtuje podvojitev lanskih čistih prihodkov od prodaje.
Ko je Arne Međedović leta 2014, še najstnik, odprl dedkov predal z njegovimi starimi urami, si verjetno ni predstavljal, da bo desetletje pozneje iz te radovednosti nastalo podjetje z več kot milijonom evrov letnih prihodkov. Med urami je bila tudi ura znamke Omega, ki je sprožila njegovo zanimanje za svet mehanskega urarstva. Danes njegovo podjetje z zanimivim imenom “15 čez” proda približno 250 luksuznih ur na leto, lani pa je imelo 1,1 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje.
“Med urami, ki sem jih našel, je bila najbolj zanimiva omega. Začel sem raziskovati in hitro ugotovil, da gre za precej resno znamko. Takrat se je začela moja prava fascinacija z urami,” se spominja.
eBay namesto videoiger
Kar se je začelo kot radovednost, je hitro preraslo v obsesijo. Drugače kot sošolci, ki so prosti čas preživljali z igranjem videoiger, je sam hodil na bolšje sejme in kupoval stare ure za nekaj deset ali sto evrov, jih nekaj časa nosil, fotografiral in prodal naprej.
“Vso gimnazijo sem, ko sem prišel domov iz šole, odprl eBay in v iskalnik vpisal vintage gold watch, starinska zlata ura. Strani sem pregledoval ure in ure,” pripoveduje. Poleg eBaya je spremljal še Chrono24 in YouTube ter se praktično sam izobrazil o svetu mehanskih ur. Takrat slovenskih vsebin skoraj ni bilo, zato je vse znanje črpal iz angleških virov.
Prvi profil na Instagramu je odprl leta 2016 pod imenom Watch Me Wear This; poglej, kaj nosim. Slovenija se mu je zdela premajhen trg, zato je sprva ustvarjal v angleščini. Zaradi pomanjkanja kapitala je projekt za nekaj let zastal, leta 2022 pa ga je obudil pod imenom 15 čez.
Prvotna želja nekoliko drugačna
Prelomnica ni bila ustanovitev podjetja, temveč nakup njegove prve dražje ure. Takrat je dobil prvo večjo plačo in si kupil Tudor Prince Oysterdate za nekaj več kot tisoč evrov.
“Sploh nisem razmišljal o poslu ali zaslužku. Uro sem želel nekaj mesecev nositi, jo fotografirati in potem prodati, da bi si lahko kupil naslednjo. Ko sem jo prodal za približno 300 evrov dražje, sem ugotovil, da bi iz tega lahko nastalo nekaj več.”
Toda njegov prvi poslovni načrt je bil povsem drugačen. Prepričan je bil, da bo služil predvsem z ustvarjanjem vsebin za druge trgovce z luksuznimi urami.
“Želel sem svoje znanje fotografije, videoprodukcije in poznavanja ur ponuditi drugim trgovcem. Bil sem prepričan, da bom predvsem ustvarjalec vsebin. Izkazalo pa se je, da trg za to še ni pripravljen. Nihče se ni odločil, da bi me najel,” pravi. Zato se je usmeril v prodajo in si postavil preprosto pravilo – objavljal je ure, da jih proda. “Tri objave na teden. Brez izgovorov.” Tega ritma od takrat ni več prekinil.
Od Instagrama do milijonskih prihodkov
Podjetje 15 čez je ustanovil oktobra 2024 skupaj s Timom Dostalom in Teom Zgoncem, ki se že več let ukvarjata s prodajo rabljenih ur v tujini. Sam ostaja obraz podjetja in vodi praktično vse operativne procese – od iskanja ur do komunikacije s kupci in priprave vsebin.
Partnerja mu nista prinesla le dodatnih dobavnih poti, ampak predvsem izkušnje. “Veliko je takšnih situacij, da odgovora ne moreš najti na Googlu. Gre za znanje, ki ga pridobiš izključno z leti prakse,” pravi.
Praviloma kupci poiščejo njega, prek objav na družbenih omrežjih. Približno 90 odstotkov ga najde prek Instagrama, vsebine pa prilagaja tudi za Facebook in TikTok. Presenetljivo prav TikTok pogosto pripelje več kupcev, starejših od 45 let, kot Instagram. Večina kupcev je starih med 30 in 50 let, dodaja.
Pri predstavitvi ur se je naučil pomembne lekcije. “Po sami objavi fotografije na spletni strani in družbenih omrežjih se pogosto ne zgodi skoraj nič. Prodaja se začne šele, ko pripravim video.“
Približno polovico poslov so prodaje ur iz zaloge, drugo polovico pa ure po naročilu. Posebej hitro raste segment novih, nenošenih ur različnih znamk. Te običajno kupijo pri trgovcih z urami, ki se poskušajo znebiti zalog in jih zato prodajo z določenim popustom. Takšne ure lahko kupcem ponudi tudi do četrtino ceneje od uradnih maloprodajnih cen. To omogoča mreža trgovcev, prek katere se presežne zaloge velikih proizvajalcev postopoma prelijejo do manjših specializiranih prodajalcev.
“Večina velikih proizvajalcev vsako leto izdela ogromno število ur. Omega jih na primer proizvede približno 300 tisoč do 400 tisoč letno. Vse te ure se seveda ne prodajo po priporočeni maloprodajni ceni. Uradni distributerji imajo določene količine, ki jih morajo prevzeti, nato pa potrebujejo način, kako presežek prodati naprej. Tu nastopijo veliki trgovci, ki odkupujejo večje količine ur, nato pa manjši trgovci, kot sem jaz, iščemo končne kupce. Tako deluje celoten mehanizem,” pojasnjuje.
“Zmagaš pri nabavi”
Podjetje je lani, v prvem polnem poslovnem letu imelo 1,1 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje in skoraj 40 tisoč evrov dobička. To kaže, da so marže nizke. Če bi moral povzeti svoj posel v enem stavku, bi bil ta zelo kratek. “Zmagaš pri nabavi.” Poleg nabavne cene je namreč treba upoštevati še stroške servisa, poliranja in DDV na razliko med nakupno in prodajno ceno. Dobiček podjetju omogoča predvsem zelo vitka organizacija. “Nimam zaposlenih, nimam velikih fiksnih stroškov in še vedno praktično vse delam sam,” pojasnjuje.
Če bo nekdo našel identično uro za 500 evrov manj, je pri meni skoraj zagotovo ne bo kupil. Lahko govorim o zaupanju in storitvi, vendar je cena pri večini kupcev še vedno odločilni dejavnik.”
Kot pojasnjuje, je trg luksuznih ur precej bolj transparenten, kot si večina predstavlja. Kupci zelo dobro poznajo cene posameznih modelov, zato pri sami prodaji skoraj ni prostora za višje marže.
Na majhnem slovenskem trgu si tudi ne more privoščiti pretirane specializacije. “Izbiram predvsem tisto, kar se prodaja. To pomeni klasiko – Omega, Rolex in Breitling. V Nemčiji si lahko trgovec privošči, da prodaja samo vintage piagete. V Sloveniji tega ni mogoče.”
Ure hrani v bančenm sefu
Pri urah, vrednih tudi več deset tisoč evrov, je avtentičnost ključna. Okoli 95 odstotkov ur kupuje od preverjenih dobaviteljev, vsako uro pa pred prodajo pregledata tako on kot urar. Pri odkupu od zasebnikov vedno podpiše kupoprodajno pogodbo in plača izključno z bančnim nakazilom.
“Ko sem enemu prodajalcu razložil, da potrebujem njegove osebne podatke, podpis pogodbe in nakazilo na račun, se je zanimanje za prodajo zelo hitro končalo,” pove, kako pomembna sta sledljivost in previdnost.
Večino ur hrani v bančnem sefu, pri urah po naročilu pa vedno zahteva 50-odstotni avans. Najdražja ura, ki jo je doslej prodal, je bila Jaeger-LeCoultre za približno 40 tisoč evrov, namenjena predvsem zbirateljstvu oziroma dolgoročnemu ohranjanju vrednosti. Približno 95 odstotkov kupcev prihaja iz Slovenije. Cenovni prag po za nakup ur je pri nas pri okrog 15 tisoč evrov.
Želja je butik v centru Ljubljane
Naslednji korak vidi v odprtju prvega specializiranega butika za rabljene luksuzne ure v Sloveniji. Išče predvsem lokacije v središču Ljubljane. “To bi bil prostor, kjer bi odkupoval ure, sklepal posle in imel razstavljen del ponudbe. Poleg večje profesionalnosti bi to pomenilo tudi precej višjo raven varnosti,” pravi.
Letos v podjetju pričakujejo približno podvojitev prihodkov. Po njegovih ocenah bodo ti presegli dva milijona evrov, približno podvojiti pa želijo tudi dobiček. Rast naj bi prinesli predvsem širitev ponudbe novih nenošenih ur, več poslov po naročilu in nadaljnja krepitev prepoznavnosti blagovne znamke 15 čez.
