Manj birokracije, več potrpežljivih vlagateljev

Iniciativa Future 500, ki jo vodi IEDC – Poslovna šola Bled v partnerstvu z Atlantic Council, je objavila izbor stotih najbolj prodornih slovenskih podjetij. Na seznamu so med drugim Belimed, Bird Buddy, Cleangrad, Cosylab, Dewesoft, Ekipa2, GenePlanet, Incom, Kolektor Etra, Leanpay, Litostroj Power, Mesi, NGEN, Pipistrel, Robeta, SkyLabs, Sportradar in Tosla.

Poleg rasti prihodkov v zadnjih treh letih so presojali še vrsto kazalnikov, ki naj bi pokazali širšo sliko: kako inovativno je podjetje, kako uspešno prodira na tuje trge, koliko vlaga v razvoj, kako je upravljano. Kot pravijo pobudniki izbora, gre v osnovi za “signal” vlagateljem, koga velja spremljati.

Ambicija iniciative Future 500, ki naj bi se sčasoma razširila na vse države Evropske unije (EU) in devet držav kandidatk, pa je tudi podjetjem zagotoviti pogoje, kakršne morda njihovi globalni tekmeci že imajo, med drugim dostop do kapitala in odprt, enoten evropski trg.

Kako nekatera najbolj prodorna slovenska podjetja vidijo poslovno okolje in kje vidijo prostor za izboljšave?

V Beogradu že zgradili, v Ljubljani še čakajo na papirje

Eno največjih podjetij v izboru je gotovo proizvajalec transformatorjev Kolektor Etra, ki obstaja že skoraj sto let, danes pa ustvari nekaj manj kot 400 milijonov evrov prihodkov letno. Direktor Peter Novak, ki se je podjetju pridružil leta 1997, pravi, da večino transformatorjev izvozijo.

V preteklosti je bila največja ovira majhna prepoznavnost. “Naši kupci še Slovenije niso poznali. Zdaj ni več tako, v večini evropskih držav imamo bogate reference,” pravi.

Kot aktualni izziv pa izpostavi dolgotrajne postopke, ki ovirajo povečevanje proizvodnih zmogljivosti. Podjetje že dlje časa čaka na dovoljenja za gradnjo novega obrata v ljubljanskih Črnučah, kjer bi ustvarili 300 dodatnih delovnih mest.

“V Ljubljani in Beogradu smo hkrati začeli s pridobivanjem gradbenih dovoljenj. V Beogradu smo zdaj dokončali že dva proizvodna obrata, v Ljubljani pa že tri leta čakamo na pravnomočno gradbeno dovoljenje. Ustavilo se je tudi zaradi pritožbe udeleženca v postopku. Po našem mnenju je ta neupravičena, a primer je na sodišču, kjer postopki trajajo. Zato prodamo manj, kot bi lahko,” pravi Novak.

Trenutno imajo 650 zaposlenih, po odprtju novega obrata v Ljubljani pa načrtujejo, da jih bo okrog 1.000.

Želijo si potrpežljivih vlagateljev

Glavni izvršni direktor Cosylaba Mark Pleško kot izziv izpostavi dostop do kapitala. Čeprav se zdi, da Cosylab kot ponudnik napredne programske opreme in razvijalec kontrolnih sistemov za medicinske pospeševalnike delcev zlahka pride do milijonov za financiranje projektov, ni povsem tako.

“Banke za posojilo zahtevajo zavarovanje, na primer nepremičnino, ki je mi nimamo. Od njih lahko dobimo nekaj milijonov za tekoče poslovanje, kaj več pa ne. Skladi tveganega kapitala si želijo robustne rasti, česar ne moremo zagotoviti, saj smo 15 let staro podjetje,” pravi. “Skladi zasebnega kapitala pridejo z načrtom, kako bomo prevzemali, zmanjševali stroške in čez nekaj let vsi skupaj podjetje prodali. Tudi oni niso pravi za nas. Za borzo ali izdajo obveznic pa smo nekoliko majhni. Tako da ni enostavno dobiti denarja.”

Kot je Pleško dejal na dogodku, si želijo “potrpežljivega kapitala”. Pri razvoju visokotehnoloških izdelkov in storitev za strogo regulirano področje zdravstva ni mogoče takoj vedeti, ali bo izdelek uspešen, saj od razvoja do lansiranja na trg mine več let. Poleg tega morajo pridobiti ustrezna dovoljenja regulatorjev, kar lahko traja več let.

Prav tu bi Evropa po njegovem mnenju lahko kaj spremenila. Kot primer dobre prakse navede ameriško agencijo za hrano in zdravila (FDA), ki ima osem tednov časa, da odloči o vlogi, sicer se šteje, da je odločitev pozitivna. “Nekaj podobnega bi potrebovali v Evropi. Torej, ne da skrajšamo postopek, ampak da stimuliramo naš evropski birokratski aparat, da dela hitreje,” je prepričan. Opozarja, da se v vseh pogledih ni smiselno zgledovati po ZDA, vendar se moramo vprašati, kaj si želimo.

Včasih denar ni dovolj

V panogi vesoljskih tehnologij kapital sam po sebi še ne zagotavlja uspeha in rasti, pravi Iztok Kramberger, eden od lastnikov izdelovalca sistemov za satelite SkyLabs. Mariborsko podjetje je v zadnjem letu podvojilo število zaposlenih, ki jih je zdaj okoli 60, in zaradi novih naročil povečuje proizvodne kapacitete.

Kot pravi Kramberger, ima ta panoga drugačno dinamiko kot številna druga tehnološka področja, kjer vlagatelji pričakujejo hitro rast in donos. “V panogi vesoljskih tehnologij najbolj šteje zgodovina letenja (flight heritage, op. a.), torej koliko let si na trgu. Mi smo okoli 20 let, večina res uspešnih podjetij pa je starejših od 40 let,” pove sogovornik. “Zato pogosto rečem, da ni denar tisti, ki bi nam prinesel uspeh. Veliko je primerov, ko so podjetja sprejela vložek, a so bila potem pričakovanja vlagateljev prevelika. Oni želijo v relativno kratkem času izstop, razvoj vesoljskih tehnologij pa je tek na dolge proge.”

Približno tretjino prihodkov SkyLabs ustvari s tako imenovanim institucionalnim denarjem, ki ga dobijo na razpisih Evropske vesoljske agencije (ESA) in Evropske obrambne agencije (EDA), ki se financirata s članarinami oziroma vplačili držav članic. Kramberger meni, da bi podjetje SkyLabs raslo hitreje, če bi imelo boljši dostop do tovrstnih sredstev za vojaške misije oziroma projekte za dvojno rabo.

Težava po Krambergerjevem mnenju ni toliko v višini evropskih sredstev kot v načinu, kako so ta razpršena med države. Nemčija, Francija in Španija, ki veliko vplačujejo, pričakujejo, da se bo njihov denar v prvi vrsti vrnil njihovim podjetjem. Posledično trg oblikujejo nacionalni interesi, manjka pa skupna evropska strategija.

Ti viri financiranja pa so za podjetja v panogi pomembni, ker jim zmanjšujejo tveganja. “Elon Musk je uspešen, a treba je vedeti, da ima zaslombo Nase, ki prevzema del tveganj in mu omogoča možnost napake,” pravi. Evropa je pri tovrstnih projektih precej bolj zadržana, pravi. Kot primer navaja razvoj orbitalne rakete, v katerega je bilo vloženih že okoli 800 milijonov evrov. Isar Aerospace, ki jo razvija, zaposluje okoli 400 ljudi, vendar dosedanji poskusi izstrelitve niso uspeli.

Evropski korak nazaj

Timotej Vitez, skrbnik ključnih kupcev za ameriški trg v podjetju Mesi, kot izziv navaja predvsem neenotno zakonodajo v različnih evropskih državah.

“Kot proizvajalec medicinskih pripomočkov smo podvrženi precej strogi zakonodaji. Evropa je naredila velik korak naprej s sprejetjem medicinske uredbe, ki določa enotne standarde, ki jih mora proizvajalec upoštevati pri razvoju, proizvodnji in prodaji medicinskih pripomočkov,” pravi.

“Na drugi strani pa moramo upoštevati tudi zakonodajna pravila s področja informacijske varnosti, saj obdelujemo občutljive zdravstvene podatke. Na tem področju pa je Evropa storila velik korak nazaj. Veliko držav članic ima nacionalno ureditev za to področje, kar podjetjem otežuje vstop na določen evropski trg oziroma v zdravstvene institucije. Tu bi si želeli, da bi sprejeli enotne standarde za celotno EU.”

Kapital iščejo čez mejo

“Bolj kot sama regulativa nas omejuje nezadostna podpora za naš tip podjetij v Sloveniji,” pa pravi Matija Gatalo iz Recatalysta. Gre za spinout Kemijskega inštituta, ki proizvaja katalizatorje za vodikove gorivne celice. Glavni kupec je avtomobilska industrija.

Gatalo kot izziv za start up izpostavi predvsem dostop do kapitala, ki ga mora podjetje iskati v tujini. Leta 2023, ko je Recatalyst zbral 1,7 milijona evrov tveganega kapitala, so bili med vlagatelji nemška sklada High-Tech Gründerfonds (HTGF) in Occident ter avstrijski sklad Xista Science Ventures, pa tudi RUJ Ventures iz Slovenije in poslovni angel Tine Tomažič.

“Takrat je 90 odstotkov kapitala prišlo iz tujine, večinoma iz Nemčije in Avstrije. So pa zdaj v Sloveniji skladi, denimo Vesna VC in Pan-adria Partners, ki so zmožni podpreti podjetja v zgodnjih fazah razvoja. Tako da tudi tu vidimo luč na koncu tunela,” pravi.

V primerjavi s tujimi konkurenti so morali tudi veliko infrastrukture financirati sami, saj je pri nas ni bilo, pravi Gatalo. “Imamo partnerje, ki so manj vlagali, hkrati pa imajo boljši dostop do kapitala, vse to se na koncu pozna,” pravi sogovornik ter kot težavo omeni tudi veliko davčno breme.