Kakšni so Trumpovi ekonomski interesi na Grenlandiji in v Panamskem prekopu

“Potrebujemo varnost, naša država jo potrebuje in ves svet jo potrebuje. Tako strateško ste locirani,” je Donald Trump prek telefona dejal skupini Grenlandčanov, ki jo je “kot turist” obiskal njegov sin Donald mlajši ravno na dan, ko je novoizvoljeni ameriški predsednik svetovno javnost obvestil o namerah, da bi ZDA pod njegovim vodstvom priključile Grenlandijo, se združile s Kanado in prevzele nadzor nad Panamskim prekopom.

Trump pri tem ni želel izključiti možnosti vojaškega posredovanja na Grenlandiji in v Panami, ko so ga o tem neposredno vprašali. “Ne morem vam zagotoviti nič od obojega, lahko pa rečem tole: potrebujemo ju zaradi gospodarske varnosti,” je dejal na burni tiskovni konferenci v svojem letovišču Mar-a-Lago na Floridi. Bolj naklonjen je bil sicer grožnjam Danski z visokimi carinami.

Nacionalna in gospodarska varnost sta torej glavna razloga za Trumpovo agresivno zunanjo politiko, ki stremi k večjemu vplivu ZDA na zahodni polobli, zlasti nadzoru nad odpirajočimi se arktičnimi pomorskimi potmi ter glavno povezavo med Atlantskim in Tihim oceanom v Panami. A na Grenlandiji, ki kot območje z visoko stopnjo avtonomije pripada Danski, se skrivajo tudi precejšne zaloge kritičnih surovin, od nafte in zemeljskega plina do redkih zemelj.

Pogledali smo, kakšni so gospodarski motivi za Trumpove teritorialne zahteve.

Že dolgo na seznamu Američanov

Ni prvič, da je Trump izrazil apetite po Grenlandiji. Že v svojem prvem mandatu je omenjal, da jo želi kupiti od Danske, nedavno pa je v zapisu na družbenem omrežju Truth Social ponovil svojo ponudbo, saj da je lastništvo in nadzor nad največjim otokom na svetu za ZDA “absolutna nujnost”.

“Ljudje niti ne vedo, ali ima Danska kakšno zakonsko pravico do Grenlandije, a če jo ima, bi se ji morala odpovedati, ker jo mi potrebujemo zaradi nacionalne varnosti,” je v torek dejal Trump. “Govorim o zaščiti svobodnega sveta.”

O tem, koliko bi potencialno stal takšen nakup, lahko le ugibamo, saj so tako grenlandske kot danske oblasti dejale, da ozemlje ni naprodaj. A Trump ni prvi ameriški predsednik, ki je imel ogledan arktični otok: sredi 19. stoletja je o nakupu razmišljal Andrew Johnson, ko je kupoval Aljasko od Rusije, po drugi svetovni vojni pa je Harry Truman Danski ponujal 100 milijonov dolarjev v zlatu v zameno za Grenlandijo, sodeč po deklasificiranih danskih arhivih, so prvi poročali tamkajšnji mediji.

Posel se ni materializiral, so pa ZDA na otoku s približno 56 tisoč prebivalci par let pozneje dobile vojaško bazo, ki je še danes najbolj severno ležeča ameriška vojaška baza (Pituffik Space Base).

Čeprav Grenlandija pripada Danski, je od leta 1979 relativno avtonomna, še dodatno avtonomijo so državljani (večinoma Inuiti) izglasovali na referendumu leta 2008. Leta 2009 je ozemlje dobilo avtonomijo pri razpolaganju z naravnimi viri, Danska pa je obdržala nadzor nad valuto ter zunanjo in obrambno politiko. S svojim statusom velja Grenlandija za čezmorsko državo oziroma ozemlje Evropske unije (EU); grenlandski državljani so tudi evropski državljani.

Kaj se skriva pod ledom

Poleg strateškega položaja med Evropo in ZDA ter na poti severozahodnega pomorskega prehoda čez Arktiko (Northwest Passage, angl.) se na Grenlandiji nahajajo zaloge mnogih mineralov in kovin, ki so zaradi taljenja ledu v luči podnebnih sprememb vse bolj dostopne.

Ob obalah Grenlandije so potencialno velika nahajališča nafte in plina. Po oceni danskega in grenlandskega geološkega urada je predvsem na zahodni obali otoka za okrog 18 milijard sodov še neodkritih rezerv nafte, predvsem na vzhodni obali pa za okrog 4.200 milijard kubičnih metrov plina.

Gre sicer za neodkrite zaloge. Naftne družbe, kot so Shell, Exxon in Eni na Grenlandiji iščejo nafto že od 70. let, a doslej zaradi težkih pogojev neuspešno. Leta 2021 je grenlandska vlada tudi prepovedala izdajanje novih licenc za raziskovanje. Pri tem so kot razloga navajali tako podnebne spremembe, ki vključujejo dvigovanje vodne gladine zaradi taljenja ledenikov, kot tudi cenovno nevzdržnost.

Grenlandija je bogata tudi z redkimi zemljami, ključnimi minerali za proizvodnjo zelenih tehnologij, in uranom, ki se uporablja kot gorivo v jedrskih reaktorjih. Po navedbah grenlandskega urada za minerale je na otoku tudi veliko zlata, srebra, bakra, svinca, cinka, grafita in marmorja.

Stop rudarskim projektom

Rastoča stopnja avtonomije kaže na močne in dolgoletne težnje Grenlandcev po samostojnosti. Ker trenutno velik del gospodarstva otoka pomeni okrog 500 milijonov evrov težka subvencija iz Danske (poleg ribištva in v manjši meri turizma), nekateri zagovorniki neodvisnosti alternativo vidijo prav v črpanju naravnih virov. Spet drugi projektom nasprotujejo zaradi negativnih okoljskih vplivov.

Grenlandska vlada je novembra 2021 prepovedi novih licenc za nafto in plin dodala še prepoved črpanja uranove rude in z ukrepom ustavila razvoj enega največjih rudnikov redkozemeljskih oksidov na svetu, Kvanefjeld na jugu Grenlandije. Rudnik je razvijalo avstralsko podjetje Energy Transition Minerals (prej Greenland Minerals Ltd.), v katerem ima od leta 2016 največji lastniški delež (11 odstotkov) kitajski rudar redkih zemelj Shenghe Resources Holdings.

Kitajska dominira v proizvodnji in predelavi redkih zemelj, skupine 17 mineralov, ki se uporabljajo v tehnologijah od zabavne elektronike do vetrnih turbin. Elementi imajo tudi mnoge vojaške aplikacije.

Na mestu je ugibanje, kako bi se Grenlandci počutili, če bi jim Trump ponudil recimo milijardo dolarjev subvencij na leto. Dansko to že skrbi, zato so nedavno povečali obrambne izdatke za Grenlandijo, danski kralj pa je v uradnem grbu dal večjo veljavo obema čezmorskima ozemljema, Grenlandiji in Ferskim otokom.

Za zdaj grenlandski premier Múte Bourup Egede, ki vodi vladajočo separatistično stranko, ne kaže znakov naklonjenosti kateri koli strani. “Naj ponovim, Grenlandija pripada Grenlandcem. Naša prihodnost in boj za neodvisnost sta naša stvar,” je sporočil na Facebooku. “Medtem ko so drugi, vključno z Danci in Američani, upravičeni do svojega mnenja, ne smemo biti ujeti v histerijo in zunanje pritiske.”

Gneča pred Panamskim prekopom

Trump skuša okrepiti ameriški nadzor nad zahodno poloblo tudi v ekvatorialnem pasu s predlogom, da ZDA prevzamejo nadzor nad Panamskim prekopom, ki povezuje Atlantik s Pacifikom in v zadnjih letih postaja ozko grlo svetovne pomorske trgovine.

Nizek vodostaj umetnega jezera v kanalskem sistemu omejuje količino dnevnih prehodov, medtem ko se na obeh straneh kanala daljša vrsta čakajočih tankerjev in trgovskih ladij. To ladjarjem povzroča visoke stroške, bodisi zaradi dolgega čakanja, milijonskih provizij za skok preko vrste ali potovanja okrog Južne Amerike.

Skozi Panamski prekop se pretaka okrog pet odstotkov svetovne pomorske trgovine oziroma za okrog 270 milijard dolarjev (262 milijard evrov) tovora na leto. Pot skozi sistem zapornic, ki trgovske ladje z obeh strani dvignejo do umetnega jezera Gatun, ubere 40 odstotkov kontejnerskega prometa v ZDA.

Združene države so tako glavni uporabnik prekopa, saj pomenijo skoraj tri četrtine prometa. Kitajska je na drugem mestu z dobro petino prometa. Najbolj prometna pot skozi prekop je povezava med Azijo in vzhodno obalo ZDA.

Prekop nekoč pripadal Američanom

Prekop so v začetku prejšnjega stoletja zgradili prav Američani, po neuspešnem poskusu Francozov. Predaja prekopa Panami se je začela leta 1977 s sporazumom med ameriškim predsednikom Jimmyjem Carterjem in panamskim generalom Omarjem Torrijosom. Po obdobju skupnega upravljanja so panamske oblasti dokončno prevzele nadzor leta 1999.

Trump je Carterjev sporazum v torek opisal kot napako. “Carter je bil dober človek. Ampak to je bila velika napaka,” je dejal in dodal, da zdaj kanal obvladuje Kitajska. V preteklosti se je pritoževal tudi čez domnevno previsoke provizije za prečkanje.

Panamski predsednik José Raúl Mulino je navedbe zavrnil, rekoč da pri upravljanju prekopa ni nikakršnega kitajskega vmešavanja in da provizij ne določa politika. Dve pristanišči ob vhodu v prekop obvladuje hongkonški konglomerat CK Hutchison Holdings, ki ga je ustanovil hongkonški milijarder Ka-šing Li.