Kdo ima prevlado nad surovinami, ki jih nujno potrebujemo za zeleni prehod

Prehod na obnovljive vire energije bo zahteval ogromne količine strateških materialov, kot so litij, nikelj, kobalt, baker in redkozemeljski elementi. Evropska unija (EU) z letos sprejetim zakonom o kritičnih surovinah skuša razpršiti svojo dobavo ob dejstvu, da večina proizvodnje teh materialov poteka izven EU in da Evropa na tem področju “ne bo nikoli samozadostna”, kot so zapisali pri Svetu EU.

Sodeč po poročilu Mednarodne agencije za energijo (IEA) iz leta 2022, je svet zaradi prehoda na čistejšo energijo že na poti, da se do leta 2040 svetovno povpraševanje po teh materialih podvoji. Če pa želimo doseči zaveze iz pariškega podnebnega sporazuma, bi se moralo do takrat početveriti.

Zakon o kritičnih surovinah (Critical Raw Materials Act) prepoznava 34 kritičnih materialov za dosego ciljev na področju podnebne strategije, digitalne preobrazbe ter vesoljske in obrambne industrije. Med temi je tudi 17 strateško pomembnih materialov, kjer EU prepoznava večje tveganje težav z dobavo.

Pogledali smo, kje se proizvajajo nekateri izmed teh elementov in v kakšni meri dobavne verige obvladuje Kitajska. Tam se namreč največ zelenih surovin predela v polizdelke, ki se nato lahko uporabijo v baterijah, sončnih panelih, električnih vozilih, vetrnih turbinah, računalniških čipih in podobnem.

Vodilna vloga Kitajske

Za morda najpomembnejše elemente zelenega prehoda, ki so vsi uvrščeni na evropski seznam strateško pomembnih, veljajo litij, nikelj in kobalt, ki se uporabljajo pri izdelavi baterij; baker, ki je zaradi svoje prevodnosti ključna sestavina pri distribuciji elektrike; in redkozemeljski elementi, ki se uporabljajo v magnetih, med drugim v vetrnih turbinah in električnih motorjih.

Zlasti na področju redkozemeljskih elementov dobavno verigo v veliki meri obvladuje Kitajska, ki proizvede 60 odstotkov teh elementov in obvladuje 90 odstotkov svetovne predelave. Po junijski uredbi kitajskih oblasti so od oktobra letos vsi redkozemeljski elementi v lasti države, je poročal Politico.

Kitajska tudi predela 80 odstotkov galija in 60 odstotkov germanija, na izvoz teh kovin pa je avgusta uvedla izvozne omejitve.

A tudi pri dobavnih verigah drugih kritičnih mineralov igra azijska velesila vodilno vlogo, saj poleg lastnih zmogljivosti pospešeno vlaga v tujih državah, kjer so zgoščene zaloge teh materialov. Zgoščenost se kaže tudi v lastništvu proizvodnje, saj večino svetovne proizvodnje obvladuje le peščica velikih korporacij, pogosto v državni lasti, a redkokje v evropski lasti.

"Čeprav je cilj evropskega zakona o kritičnih surovinah zmanjšati strateško odvisnost z diverzifikacijo oskrbe EU, zakon ne obravnava ranljivosti, povezanih s koncentracijo rudarskega kapitala. Dejansko zakon določa cilje diverzifikacije na ravni države proizvajalke," ugotavljajo raziskovalci pri Centru za raziskave gospodarskih politik (CEPR).

Kdo proizvaja in kdo si lasti litij

Največja proizvajalka litija je Avstralija, ki je lani v svojih rudnikih pridelala 86 tisoč ton kovine oziroma slabo polovico svetovne proizvodnje. Sledi Čile, kjer litij pridobivajo iz polj slanice v puščavi Atacama; lani so proizvedli 44 tisoč ton, kar je pomenilo slabo četrtino svetovne proizvodnje. Na tretjem mestu je Kitajska s 33 tisoč tonami oziroma 18-odstotnim tržnim deležem, po podatkih ameriškega geološkega urada (US Geological Survey).

Toda čeprav skoraj polovico litija načrpa Avstralija, se to ne kaže nujno v njenem lastništvu nad tem materialom. Kot ugotavlja CEPR v raziskavi iz junija letos, ima kitajski proizvajalec Tianqi Lithium Corporation v največjem avstralskem rudniku litija Greenbushes 51-odstotni lastniški delež, preostalih 49 odstotkov pa je v lasti ameriške korporacije Albemarle. Rudnik prispeva okrog 40 odstotkov k avstralski proizvodnji litija.

Poleg tega ima Tianqi Lithium od leta 2018 v lasti tudi 24-odstotni delež v čilskem proizvajalcu SQM, drugem največjem proizvajalcu litija na svetu.

Čeprav ZDA niso na seznamu največjih proizvajalcev litija, imajo po podatkih CEPR precejšen lastniški delež v svetovni proizvodnji (približno tretjino), medtem ko je lastniški delež držav Latinske Amerike in Avstralije manjši od njihovega deleža proizvodnje. Evropa je povsem odvisna od uvoza, največje zaloge litija pa se nahajajo v Nemčiji, na Češkem in v Srbiji, kjer je projekt avstralskega rudarja Rio Tinto državljane že večkrat spravil na ulice.

Litij je potrebno rafinirati v litijev karbonat ali litijev hidroksid, ki se nato lahko uporabi v baterijah. Kitajska obvladuje 80 odstotkov teh predelovalnih zmogljivosti, s čimer je postala daleč največja proizvajalka litij-ionskih baterij na svetu. Njen največji proizvajalec CATL je imel do junija letos 38-odstotni tržni delež v svetovni proizvodnji baterij za električna vozila, sledil je največji kitajski proizvajalec električnih vozil BYD s 15,8-odstotnim deležem, kažejo podatki Statiste.

Indonezija dominira na trgu niklja, a s kitajskim denarjem

Indonezija v zadnjih letih žanje sadove svoje prepovedi izvoza nikljeve rude leta 2022, kar je države - zlasti Kitajsko - spodbudilo h gradnji predelovalnih zmogljivosti znotraj države. S to potezo je Indonezija postala daleč največja proizvajalka niklja na svetu in je lani obvladovala 40-odstotni tržni delež, kažejo podatki S&P Global Market Intelligence, s proizvodnjo 1,8 milijona tone kovine.

Med večjimi proizvajalci so tudi Filipini, pacifiška otoška država Nova Kaledonija, ki spada pod Francijo, Rusija, kjer je največji proizvajalec Norilsk Nickel (Nornickel), ter Kanada in Avstralija. Dotok niklja iz Indonezije sicer povzroča težave rudarjem v mnogih izmed teh držav, saj je na trgu posledično veliko niklja, ki ga Indonezija proizvede po nižji ceni kot tekmeci, kar je vodilo v padce cen, nekateri proizvajalci pa so morali zapreti operacije ali ustaviti načrtovane projekte. Lani je na londonski borzi kovin nikelj upadel za 44 odstotkov, letos pa stagnira blizu izhodišča.

Po podatkih CEPR se zdi lastniška struktura svetovne proizvodnje niklja razmeroma uravnotežena, saj naj bi Kitajska obvladovala 14 odstotkov, ZDA 17 in EU 19 odstotkov. Toda kot ugotavlja think tank, od evropskega deleža pripada 15 odstotkov ruskim podjetjem, registriranim na Cipru, torej imajo podjetja iz EU v lasti le okrog štiriodstotni delež proizvodnje niklja.

Evropa je na primer prisotna v Indoneziji prek solastništva v rudniku Weda Bay, v katerem ima francoska družba Eramet 39-odstotni delež. A razpršitev dobave izven Kitajske je tudi tu izziv: večina napovedanih projektov niklja v Indoneziji vključuje kitajska podjetja kot partnerje, kaže raziskava S&P Global iz leta 2023.

Največja proizvajalka niklja v EU je Finska, kjer EU dobi 38 odstotkov primarnega niklja in 17 odstotkov predelanega niklja, po podatkih Evropske komisije iz leta 2022. V EU je sicer 4,2 odstotka svetovnih zalog te kovine.

Kobalt iz DR Kongo na Kitajsko

Proizvodnja kobalta je zgoščena v Demokratični republiki Kongo v osrednji Afriki, kjer načrpajo vsaj dve tretjini celotne svetovne proizvodnje kobalta, po podatkih USGS lani celo 73 odstotkov. Lanska proizvodnja je znašala 170 tisoč ton, kar je desetkrat toliko kot drugouvrščena Indonezija s 17 tisoč tonami kobalta. Sledita Rusija (8.800 tisoč ton) in Avstralija (4.600 ton).

A država, kjer tri četrtine prebivalstva živi v revščini, nima veliko od surovinskega bogastva, saj večino rudnikov kobalta obvladujejo kitajska podjetja, ki nato rudo izvozijo na Kitajsko. Tam po podatkih IEA poteka 65 odstotkov rafiniranja kobalta, ki se predela v katode za litij-ionske baterije.

Kitajski delež rafiniranja je približno 35 odstotkov za nikelj, med 50 in 70 odstotkov za litij in kobalt ter skoraj 90 odstotkov za redke zemeljske elemente, pa navajajo pri CEPR.

Osem od 14 največjih rudarjev kobalta v DR Kongo je v kitajski lasti, kar je skoraj polovica izkopanega kobalta v DR Kongo, sodeč po poročilu Svetovne banke iz leta 2021. Medtem je komisija ameriškega kongresa novembra 2023 ocenila, da kitajska podjetja obvladujejo 80 odstotkov proizvodnje kobalta v največji državi proizvajalki.

Medtem naj bi EU imela v lasti okrog štiri odstotke kapitala v proizvodnji kobalta, a CEPR znova opozarja, da so od tega trije odstotki ruski interesi, bazirani na Cipru. Največji delež, okrog 28 odstotkov, pripada kitajskim podjetjem, dobrih 10 odstotkov proizvodnje pa je v lasti afriških lastnikov.

Kobalt se sicer pridobiva kot stranski produkt pri rudarjenju bakra (v 60 odstotkov primerov) ali niklja (38 odstotkov), povečevanje proizvodnih zmogljivosti teh dveh kovin tako vpliva tudi na trg kobalta. Presežna ponudba vseh treh kovin naj bi se nadaljevala v 2025, po napovedih analitične družbe Fastmarkets.

Glavni vir bakra je Čile

Baker je ena najbolj uporabljanih kovin v industriji, zato gibanje njegove cene velja za znanilca recesij - ko upade svetovno povpraševanje, to kaže na ohlajanje gospodarstva. A ker zeleni prehod zahteva elektrifikacijo, bo prevodna rdeča kovina potrebna v še večjih količinah.

Največji proizvajalec bakra je Čile (lani pet milijonov ton), sledi sosednji Peru z 2,6 tone. Med večjimi proizvajalci so še DR Kongo (2,5 milijona ton), Kitajska (1,7 milijona ton), ZDA (1,1 milijona ton) ter Avstralija, Zambija in Indonezija z 800 tisoč tonami bakra.

V Čilu sta dva največja rudnika bakra na svetu, Escondida in Collahuasi. Prvi je v lasti anglo-avstralskega rudarskega velikana BHP in je lani proizvedel 882 tisoč ton bakra, drugi pa v lasti enega največjih trgovcev s surovinami na svetu, Glencore, ki ima sedež v Švici. Lanska proizvodnja v Collahuasiju je znašala 563 tisoč ton.

V Evropi je največja proizvajalka Poljska z okrog 400 tisoč tonami na leto. Po podatkih evropskega informacijskega sistema o surovinah (RMIS), ki ga pripravlja Evropska komisija, Poljska Evropi zagotovi 19 odstotkov potreb po primarnem bakru in 14 odstotkov predelanega bakra. Predelava poteka tudi v Nemčiji, ki zagotovi še 17 odstotkov povpraševanja. Največ uvažamo iz Čila in Peruja.

Kitajska prevlada na področju redkih zemelj

Redke zemlje so ključne komponente za različne izdelke, med drugim visokotehnološke potrošniške izdelke (računalniki, telefoni, električna vozila) in vojaško opremo (laserji, sistemi za vodenje, radarski sistemi). Minerali redkih zemelj se uporabljajo v trajnih magnetih, kar je njihova največja in najpomembnejša uporaba.

Poznamo 17 redkozemeljskih elementov, ki jih evropski zakon razvršča v lahke in težke elemente. Pri obeh EU izpostavlja visoko uvozno odvisnost od Kitajske, ki predela večino svetovne proizvodnje, zlasti to velja za težke redkozemeljske elemente. Kitajska zagotavlja 100 odstotkov oskrbe EU s težkimi redkozemeljskimi elementi, navaja Svet EU.

Leta 2022 je Kitajska konsolidirala svojo industrijo na področju redkih zemelj. Januarja tistega leta so namreč ustanovili državno podjetje China Rare Earth Group, ki je pod eno streho združilo divizije za proizvodnjo redkih zemelj treh od šestih velikih domačih proizvajalcev, koncernu pa sta se pridružili še dve raziskovalni družbi.

Na Kitajskem je sicer okrog 38 odstotkov znanih zalog redkih zemelj. Po podatkih USGS se 19 odstotkov zalog nahaja v Vietnamu, 18 odstotkov v Braziliji, dobrih 10 odstotkov v Rusiji, šest odstotkov v Indiji in štirje odstotki v Avstraliji. To skupaj pomeni več kot polovico svetovnih zalog redkozemeljskih elementov.

Medtem je po podatkih CEPR v Združenih državah Amerike 15 odstotkov proizvodnje redkih zemelj, približno takšen je tudi ameriški delež lastništva na tem trgu.