Nova pomembna odločitev sodišča za posojilojemalce v švicarskih frankih
Vrhovno sodišče je v sporih glede posojil v švicarskih frankih odločilo, da začne zastaralni rok za vračilo preplačil teči najpozneje ob ugotovitvi ničnosti pogodbe.
Vrhovno sodišče je glede tega, kdaj začne teči zastaralni rok v sporih glede kreditov v švicarskih frankih, odločilo, da mora banka dokazati, da je potrošnik vedel za nepoštenost pogodbenih pogojev še pred izdajo pravnomočne sodbe o ničnosti pogodbe. Če ne, se domneva, da se je šele takrat seznanil s svojimi pravicami, poroča STA.
Senat vrhovnih sodnikov se je pri svoji odločitvi oprl na sodbo Sodišča EU v zadevi Banco Santander in odločil, da zastaralni rok za kondikcijski zahtevek (oziroma vračilo preplačil) začne teči najpozneje takrat, ko je (pravnomočno) ugotovljena ničnost pogodbe oziroma ko se potrošnik lahko jasno seznani z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Banka sicer lahko dokaže, da je potrošnik za to vedel že prej, a mora to dokazati s konkretnimi dejstvi, so danes sporočili iz sodišča.
Kondikcijski zahtevek je pravni zahtevek, s katerim ena stranka zahteva vračilo tistega, kar je neupravičeno prejela na škodo druge stranke brez veljavne pravne podlage (na primer zaradi nične pogodbe ali neveljavnega pravnega posla).
“Pri vprašanju začetka teka zastaralnega roka je treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten, ali da ne razumejo obsega svojih pravic. Zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel. S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe, ki je pravnomočna in naslovljena nanj, se nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo pogodbenega pogoja,” so pojasnili.
Odločitev na primeru stanovanjskega kredita
Sodišče je odločalo o primeru kreditojemalca, ki je leta 2005 sklenil stanovanjski kredit v švicarskih frankih. Zaradi neplačevanja obveznosti je banka leta 2019 od pogodbe odstopila, tožnik pa je leta 2021 vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe, izbris hipotek ter vračilo že plačanih zneskov. Z obema zahtevkoma je uspel kljub toženkinemu ugovoru zastaranja. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da zastaranje pred koncem pogodbenega razmerja ne more teči.
Vrhovno sodišče je v tej zadevi zavrnilo revizijo banke, saj ta ni uspela dokazati, da je tožnik že prej vedel oziroma bi lahko vedel za nepoštenost spornega pogodbenega določila, in potrdilo odločitvi nižjih sodišč, ki sta ugotovili ničnost kreditne pogodbe ter odredili vračilo preplačanih zneskov kreditojemalcu.
Ključno pravno vprašanje je torej bilo, ali zastaralni rok lahko začne teči že med trajanjem kreditnega razmerja ali pozneje. Vrhovno sodišče je poudarilo, da zastaranje potrošniku ne sme onemogočiti učinkovitega uveljavljanja pravic in da mora potrošnik imeti realno možnost, da se seznani s tem, da je bila pogodba nepoštena, ter z njenimi posledicami, so po poročanju STA še zapisali.
