V katerih mestih so stanovanja najdražja: letos uvedli celo novo kategorijo

Letno poročilo Demographia International Housing Affordability že 20 let primerja povprečne dohodke in povprečne cene stanovanj. Letošnje ugotavlja, da so se cene dvignile zaradi povpraševanja po stanovanjih z zunanjim prostorom, politike rabe zemljišč, katerih cilj je omejiti širjenje mest, in porasta vlaganj v nepremičnine.

Kot poroča CNN, so zato letos uvedli novo kategorijo, v katero se uvrščajo mesta s tako visokimi cenami stanovanj, da so jih označili za “nemogoče nedosegljive” (impossibly unaffordable). Po podatkih poročila so pet od desetih mest na lestvici najdražjih za nakup stanovanja zasedla ameriška mesta na zahodni obali in Havajih. Najdražja med njimi so v Kaliforniji, kjer so se v prvo deseterico uvrstili San Jose, Los Angeles, San Francisco in San Diego.

Poleg ZDA je edina država, ki ima več mest na seznamu “nemogoče nedosegljivih”, Avstralija na čelu s Sydneyjem in južnimi mesti Melbourne v Viktoriji ter Adelaide v Južni Avstraliji. Havajska prestolnica Honolulu je na šestem mestu med 94 večjimi trgi v osmih državah, ki so bile vključene v raziskavo.

Med najdražjimi kraljuje Hongkong

Na vrhu svetovne lestvice pa je Hongkong, azijsko finančno središče, znano po majhnih stanovanjih in visokih najemninah. To je edini kitajski trg, ki je vključen v poročilo.

Hongkong, ki se redno uvršča na lestvice najdražjih, ima najnižjo stopnjo lastništva stanovanj med vsemi mesti, vključenimi v raziskavo, in sicer le 51-odstotno. Njegov azijski tekmec Singapur ima medtem 89-stopnjo lastništva stanovanj, kar je posledica desetletja trajajoče zavezanosti vlade h gradnji javnih stanovanj.

Hongkong je morda najmanj cenovno dostopno mesto na svetu, vendar lahko potencialne kupce stanovanj opogumi podatek, da ni več tako nedostopen, kot je bil nekoč. Med pandemijo so namreč cene stanovanj nekoliko padle, ko je vlada zaprla mestne meje in uvedla politiko ničelne tolerance do kovida.

Zakaj so tako draga?

V poročilu je cenovna dostopnost merjena z razmerjem med ceno in dohodkom, ki ga predstavlja razmerje med mediano cene stanovanja in bruto mediano dohodka gospodinjstva.

Ugotavljajo, da je nenadna skokovita rast povpraševanja po hišah zunaj mestnih središč, ki imajo več zunanjega prostora, povezana s povečanjem dela od doma v času pandemije. Za hitro naraščajoče cene stanovanj pa je kriva tudi politika rabe zemljišč, vključno z “urbanim omejevanjem”, vrsto načrtovanja, katerega namen je zaustaviti širjenje mest. Cene pa so se dodatno povečale, ko so na stanovanjski trg vstopili vlagatelji.

“Srednji razred je na udaru predvsem zaradi naraščajočih stroškov zemljišč. Ker so bila zemljišča omejena, da bi se omejilo širjenje mest, je presežek povpraševanja nad ponudbo dvignil cene,” še navajajo v poročilu.

Rešitve?

Na seznamu “nemogoče nedostopnih” sta se znašla tudi Vancouver in Toronto, ki se že od pandemije soočata s hudo nepremičninsko krizo. Wendell Cox, višji sodelavec Centra za javno politiko Frontier in avtor poročila, se zavzema, da bi Kanada sledila zgledu Nove Zelandije. Opozarja na politiko “Going for Housing Growth”, ki jo je uvedla novozelandska koalicijska vlada. Ta od lokalnih oblasti zahteva, da takoj določijo območja, kjer bodo v 30 letih zgradili nova stanovanja.

“Toronto in Vancouver kažeta, da je cena za ukrotitev širitve mest nesprejemljivo visoka: napihnjene cene stanovanj, višje najemnine in za vse več ljudi revščina,” je zapisal Cox.

Za tiste, ki ne morejo čakati na spremembo politike ali na zmanjšanje povpraševanja, so v poročilu navedena tudi najbolj dostopna mesta od 94 svetovnih mest, zajetih v raziskavo. Med njimi so Pittsburgh, Rochester in St Louis v ZDA, Edmonton in Calgary v Kanadi, Blackpool, Lancashire in Glasgow v Združenem kraljestvu ter Perth in Brisbane v Avstraliji.

Poročilo so pripravili raziskovalci Centra za demografijo in politiko na univerzi Chapman v Kaliforniji in neodvisnega kanadskega centra za javno politiko Frontier.