Preobrat: zaščitene ljubljanske vile lastnik ne sme podreti

Ko je ministrstvo za kulturo letos izdalo soglasje za odstranitev Vile Adlešič na ljubljanskem Mirju, je odločitev sprožila val ogorčenja med arhitekti, konservatorji in ljubitelji kulturne dediščine. Objekt, ki ga je leta 1923 za odvetnika in kasnejšega ljubljanskega župana Jura Adlešiča zasnoval arhitekt Ivan Vurnik, namreč ni običajna hiša. Gre za zaščiteno dediščino in eno redkih zasebnih stanovanjskih gradenj enega najpomembnejših slovenskih arhitektov 20. stoletja.

Toda zgodba se je v zadnjih tednih nepričakovano obrnila. Ministrstvo je po izdaji soglasja uvedlo obnovo postopka in zadržalo svojo prvotno odločitev. Rušitev za zdaj ni več mogoča.

Primer odpira širše vprašanje: kako je mogoče, da država najprej dovoli rušenje zaščitenega objekta, nato pa ugotovi, da morda obstajajo razlogi za njegovo ohranitev?

Zakaj je ministrstvo najprej dovolilo rušenje?

Na ministrstvu za kulturo pojasnjujejo, da so odločali na podlagi 31. člena zakona o varstvu kulturne dediščine, ki dovoljuje odstranitev dediščine, če je objekt tako poškodovan ali dotrajan, da ga ni mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi oziroma predstavlja nevarnost za ljudi in premoženje.

Za Forbes Slovenija so pojasnili, da je odločitev temeljila na več strokovnih podlagah, ki jih je predložil vlagatelj, lastnik vile Andrej Marčič: statičnem mnenju, oceni stroškov rekonstrukcije ter izvedenskem poročilu o stanju objekta. Ministrstvo je sicer zaprosilo tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) za strokovno mnenje, vendar ga v predpisanem roku ni prejelo, zato je odločilo na podlagi razpoložljive dokumentacije.

Marčič je že prej trdil, da je obnova ekonomsko in tehnično skoraj neizvedljiva. Kot je povedal za Dnevnik, za projekt prenove, za katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, ni uspel najti izvajalca, ki bi bil pripravljen prevzeti odgovornost za tako zahtevno obnovo. Zato je začel postopek za odstranitev objekta in predložil ustrezna strokovna mnenja.

Njegova zamisel ni bila gradnja sodobnega večstanovanjskega objekta, temveč postavitev nove hiše po izvornih Vurnikovih načrtih. Po njegovem mnenju bi šlo za nekakšen poklon arhitektu, saj naj prvotna vila ne bi bila v celoti izvedena po arhivskih načrtih. Marčič na vprašanja Forbesa Slovenije, kako komentira spremenjeno odločitev ministrstva in kakšni bodo njegovi nadaljnji koraki, ni odgovoril.

Odločitev spremenili zaradi novih dejstev

Ključni preobrat se je zgodil po izdaji soglasja. Na ministrstvu za kulturo so za Forbes Slovenija pojasnili, da so bili naknadno seznanjeni z novimi dejstvi, ki ob prvotnem odločanju niso bila znana. Med drugim so izvedeli, da ima objekt že izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, za katero je bilo predhodno pridobljeno tudi pozitivno soglasje ZVKDS.

Prav dodatna dokumentacija in nova strokovna pojasnila zavoda so ministrstvo pripeljali do sklepa, da je treba primer ponovno presoditi. Zato je bil uveden postopek obnove po uradni dolžnosti, ki samodejno zadrži učinkovanje prej izdanega soglasja za odstranitev objekta.

Postopek je trenutno še odprt. Ministrstvo in ZVKDS zbirata dodatno dokumentacijo, opravljata novo konservatorsko presojo in preverjata možnosti sanacije ter ohranitve stavbe. Do dokončne odločitve rušitev ni mogoča.

ZVKDS: Obnova je mogoča

Čeprav so na objektu vidne posledice dolgoletnega nevzdrževanja, na ZVKDS ocenjujejo, da poškodbe niso takšne, da obnova ne bi bila mogoča.

Za Forbes Slovenija so poudarili, da ima objekt dvojni zgodovinski pomen. Po eni strani je povezan z Jurom Adlešičem, pomembnim politikom in ljubljanskim županom med letoma 1935 in 1942. Po drugi strani pa gre za delo Ivana Vurnika, enega ključnih ustvarjalcev slovenske arhitekturne moderne. V zasnovi vile so vidni elementi njegovega iskanja slovenske narodne identitete v arhitekturi, med drugim značilno trilistno okno in drugi motivi, ki napovedujejo njegov nacionalni romantični slog.

Po oceni zavoda stanje objekta sicer ni dobro. Vidne so poškodbe ometov in lesenega stavbnega pohištva, posledice vlage ter dolgotrajnega nevzdrževanja. Toda po njihovem mnenju škoda ni takšna, da obnova ne bi bila mogoča. Že leta 2021 so bili izdani kulturnovarstveni pogoji za prenovo, ki predvidevajo ohranitev zunanjščine, stopnišča, vhodne veže in drugih ključnih elementov stavbe.

Prav tako zavračajo idejo, da bi bila novogradnja po Vurnikovih načrtih ustrezna zamenjava za izvirnik. Po njihovih besedah bi bila takšna rešitev v nasprotju s sodobnimi konservatorskimi načeli, saj kulturna dediščina ni zgolj oblika stavbe, temveč tudi avtentični materiali, tehnologije in zgodovinski kontekst njenega nastanka.

Preizkus za sistem varovanja dediščine

Primer Vile Adlešič je postal več kot le spor o hiši na Mirju. Razkriva napetost med javnim interesom varovanja kulturne dediščine in pravicami zasebnega lastnika, ki se sooča z visokimi stroški vzdrževanja in obnove. Na ministrstvu priznavajo, da praksa odpira vprašanja o ustreznosti obstoječe zakonodaje. Med razlogi za pripravo novega zakona o varstvu kulturne dediščine so navedli tudi željo po preprečevanju primerov, ko dolgotrajno nevzdrževanje postane argument za odstranitev dediščine.