Spoznajte enega največjih vlagateljev na svetu v zlato in srebro

Dolgoletni zagovornik vlaganja v zlato in srebro je nedavno obiskal rudnike v Avstraliji in na Novi Zelandiji, konec januarja, ko ga je novinar Forbesa poklical, pa je v svoji počitniški hiši v San Joseju na Kostariki pil pivo. Srebro je ravno doseglo rekordno vrednost 100 dolarjev za unčo, a ga to ni presenetilo.

“Cene tako zlata kot srebra so močno zaostajale,” je dejal 81-letni Sprott. “Odkrito rečeno, mislim, da bodo še precej višje. Menim, da lahko srebro zlahka doseže 200, celo 300 dolarjev za unčo. Zlato pa bi lahko doseglo ceno 10.000 dolarjev.”

Nekaj dni pozneje, ko je cena srebra padla za tretjino, na 76 dolarjev za unčo, zlato pa pod 5.000 dolarjev, je Sprott ostal enako miren in pripomnil, da je takšna nestabilnost pričakovana, saj se po vsem svetu pojavljajo konflikti in se ljudje zatekajo k varnejšim naložbam. Po njegovem mnenju ta nihanja odražajo trg, ki v razmerah globalne negotovosti išče smer.

To je morda eden od razlogov, zakaj so številni novi vlagatelji začeli množično kupovati zlato in srebro, vendar Sprott meni, da je za noro rast cen plemenitih kovin še en razlog – neodgovorno trošenje vlad številnih držav. To je pesem, ki jo strokovnjaki za “trdno valuto” pojejo že desetletja. Prevladuje mnenje, da je visoka raven porabe spodkopala zaupanje potrošnikov v fiat valute in spodbudila več ljudi k naložbam v opredmetena sredstva, med njimi tudi v plemenite kovine, ki veljajo za sredstva za ohranjanje vrednosti. “Mislim, da vsi vemo, da so bile vlade precej neodgovorne v smislu vzdržnosti finančnega sistema, tiskanja denarja in prekomernega trošenja. Vse vlade, naj bo kanadska, ameriška, britanska, japonska ali katerakoli druga, so prekomerno trošile,” pravi Sprott. “Preprosto mislijo, da če je mogoče kar natisniti denar, lahko to počnejo in prekomerno trošijo.”

Deleži v 120 rudarskih podjetjih

Prav to prepričanje ga je vodilo ne le h kopičenju plemenitih kovin, ampak – kar je še donosneje – tudi k pridobivanju deležev v več kot 200 podjetjih, ki se ukvarjajo s srebrom in zlatom. Poglobljeno poznavanje panoge mu je omogočilo, da se osredotoči na majhna, manj znana podjetja, ki so po njegovem mnenju podcenjena. “Mislim na nahajališča,” pravi Sprott. “Nisem geolog. O kamninah ne vem ničesar, vem pa veliko o številkah. Če je nagrada velika, si lahko privoščim izgubo.”

Takšno ravnanje se mu je izplačalo. Sprott ima trenutno deleže v 120 rudarskih podjetjih, vendar se temeljiteje osredotoča na manj kot deset med njimi. Njegovo premoženje je trenutno ocenjeno na približno 3,3 milijarde dolarjev. To je približno štirikrat toliko kot na začetku leta 2025, vendar približno 30 odstotkov manj od najvišje vrednosti, 4,6 milijarde dolarjev.

Tisti, ki so tesno sodelovali s Sprottom, cenijo njegovo potrpežljivost in neomajnost. “Nikoli ne zveni negotovo,” pravi Jeff Kennedy, predsednik upravnega odbora torontskega podjetja za srebro Stroud Resources in dolgoletni prijatelj, ki opravlja svetovalno vlogo v Sprottovem družinskem podjetju. “Ima svoje mnenje in je pripravljen za to mnenje zastaviti svoje ime in ugled ter počakati, da se stvari izkažejo.”

Prvi velik uspeh

Sprottova pot do tega, da je postal eden največjih svetovnih vlagateljev v plemenite kovine, ima korenine v Ottawi, prestolnici Kanade, znani po bogatih nahajališčih rudnin, kjer je njegov oče delal kot vladni uradnik. Sprott pripisuje zasluge za svoje zanimanje za vlaganje svojemu očetu, ki je v prostem času kot amater trgoval z delnicami. “Imel sem nekoga, s katerim sem se lahko pogovarjal o stvareh, povezanih z borzo,” se spominja.

Leta 1965 je diplomiral na Univerzi Carleton v Ottawi – ta je leta 2001 svojo poslovno šolo poimenovala po njem – ter najprej delal kot računalniški programer inr tržni analitik pri finančni družbi Merrill Lynch. Po treh letih se je preselil v manjšo kanadsko družbo za analizo delniških trgov, kjer je preživel deset let. Prihranil je nekaj denarja in si leta 1980 kupil sedež na torontski borzi ter ustanovil lastno borzno družbo Sprott Securities, ki je institucionalnim vlagateljem ponujala raziskave in upravljanje portfeljev.

Njegov prvi velik uspeh je bila stava na podjetje Lakeshore Mines iz Ontaria v 80. letih prejšnjega stoletja. Odkril ga je tako, da je natančno preučeval poročila o trgovanju z notranjimi informacijami in opazil, da si majhna skupina rudarskih podjetij med seboj večkrat kupuje deleže. To ga je spodbudilo, da je sam ocenil vrednost teh podjetij in ugotovil, da je trg njihovo vrednost močno podcenil. Deleže je kupil po ceni okoli pet dolarjev za delnico. V šestih mesecih se je njihova tržna vrednost povzpela na okoli 50 dolarjev. “Nisem imel namena biti v poslu upravljanja denarja, ampak se je preprosto zgodilo, da sem bil precej dober vlagatelj,” pravi.

Daljnovidna strategija

V poznih 90. letih, ko se je napihnil prvi internetni borzni balon, je Sprotta začelo skrbeti, kaj bi se zgodilo, če bi se trg zrušil. Takrat je prvič stavil na zlato in srebro, pri čemer je prodajal delnice na kratko (shorting) in kupoval plemenite kovine. To je bila daljnovidna strategija. Kmalu zatem je spletni trg zgrmel za 80 odstotkov. Sprott je nato borzno-posredniško dejavnost podjetja Sprott Securities prodal svojim zaposlenim, oddelek za upravljanje premoženja pa obdržal zase in začel vlagati v rudarska podjetja.

Zaradi negotovosti glede stroškov in kakovosti rudnin se še neizkoriščena rudna nahajališča običajno vrednotijo po cenah, ki so nižje od cen raziskanih nahajališč, celo glede na geološke napovedi. Sprott je s svojim strokovnim znanjem v tem videl prednost. Za Forbes je povedal, da še danes upošteva kazalnike, kot so ocena skupne količine zlata ali srebra na nahajališču, mejna vsebnost in trenutna faza delovanja rudnika, da bi pretehtal stroške naložbe glede na tržne cene.

Njegova največja naložba, lastniški delež v podjetju Hycroft Mining Holding Corp., ki je danes vreden 1,3 milijarde dolarjev, je bila ena teh podcenjenih, špekulativnih naložb. Privlačila ga je predvsem ogromna velikost nahajališča zlata in srebra v njihovem glavnem rudniku v severni Nevadi, čeprav ob njegovi naložbi leta 2019 še ni začelo s proizvodnjo, podjetje pa je bilo obremenjeno z dolgovi. “Morda je to največje nahajališče v državi, vendar ga še niso začeli izkoriščati,” je takrat dejal Sprott.

Hitra rast premoženja

Sprott je verjel v svojo tezo in v Hycroft vložil več kot 360 milijonov dolarjev ter pomagal pri refinanciranju njegovih posojil na način, ki mu je zagotovil enoodstotni lastniški delež in 1,5-odstotno neto licenčnino na vse prihodnje prihodke iz rudarjenja. Po nekaj letih nihanj se je vrednost delnic Hycrofta začela dvigovati. Sprott je vložil še več. Nato so Hycroftove delnice strmo poskočile, saj so se od začetka leta 2025 podražile za 1.482 odstotkov, čeprav je podjetje šele pred kratkim začelo aktivno delovati in še ni proizvedlo niti grama srebra ali zlata.

Podobno velja tudi za Sprottovo drugo največjo naložbo, Discovery Silver Corporation s sedežem v Ontariu. Maja 2019 sta se družbi Discovery (takrat pod imenom Discovery Metals) in Levon Resources združili ter ustanovili raziskovalno družbo, osredotočeno na srebro, s projekti v Mehiki in Portoriku. Pozneje istega leta je Sprott vložil okoli šest milijonov dolarjev in pridobil skoraj četrtino delnic nove, združene družbe. S pomočjo svežega kapitala se je Discovery začel osredotočati na svoj velik rudnik Cordero v Chihuahui, v Mehiki, ki naj bi po napovedih vseboval skoraj milijon ton zlata, srebra, svinca in cinka.

V naslednjem letu in pol je Sprott v podjetje vložil dodatnih 22 milijonov dolarjev, s čimer je lastniški delež povečal na 25 odstotkov in sprožil rast, ki je ceno delnic več kot potrojila. Nato je januarja lani Discovery Silver za 425 milijonov dolarjev kupil veliko nahajališče zlata v Ontariu. To je vrednost delnic pognalo v višave, saj so poskočile za 998 odstotkov, vrednost Sprottovega lastniškega deleža pa se je dvignila na 400 milijonov dolarjev.

Srebro in mangan

S pogledom v prihodnost se Sprott še naprej osredotoča na srebro. Po podatkih neprofitne raziskovalne organizacije Silver Institute svetovni trg že pet let beleži primanjkljaj, saj povpraševanje vztrajno presega ponudbo. Povpraševanja ne spodbujajo le investitorji, ki se pripravljajo na najbolj usodne scenarije. Ta kovina se namreč široko uporablja v baterijah, elektroniki, električnih vozilih in sončnih celicah.

Sprott se je začel posvečati tudi manganu. Potem ko je konec leta 2024 prebral poročilo podjetja Samsung, da naj bi čista in koncentrirana oblika tega kovine, ki se trenutno uporablja predvsem v proizvodnji jekla, omogočila izdelavo nove, učinkovitejše baterije za električna vozila, je Sprott hitro nakupil delnice podjetij Euro Manganese in Manganese X Energy. Podjetje za tržne raziskave Mordor Intelligence s sedežem v Indiji napoveduje, da naj bi svetovni trg mangana v prihodnjih petih letih zrasel s približno 33 milijard na 41 milijard dolarjev. “Verjetno imam v lasti deleže v štirih ali petih rudarskih podjetjih za mangan, v večini kar 20-odstotni delež,” je povedal Sprott.

Trenutne geopolitične napetosti, vključno s konfliktom v Iranu, Sprotta nič ne skrbijo. “Nič se ni spremenilo,” skomigne z rameni. Prav tako ga sploh ne zanimajo vroče delnice, kot so Nvidia, Microsoft ali Apple. Namesto tega, tako kot že več kot 40 let, ostaja zvest kovinam in verjame, da mu bo poznavanje panoge v kombinaciji z njegovo že dolgo veljavno naložbeno strategijo omogočilo, da bo še naprej dosegal nadpovprečne donose. “Mislim, da je eden najboljših nasvetov ta, da če se ti zdi, da imaš prav, potem preprosto vztrajaj in bodi potrpežljiv,” dodaja.

Avtor izvirnega članka je Kirk Ogunrinde.