Kaj je na kocki v geopolitični tekmi za Arktiko

Rusija krepi svojo prisotnost na norveškem otoku Svalbard na globokem severu, Kitajska se razglaša za “skoraj-arktično” državo, v severnih vodah prihaja do prerezov internetnih kablov, novi ameriški predsednik Donald Trump pa se zanima za nakup Grenlandije, kjer že stoji najsevernejša ameriška vojaška baza. Poteze kažejo na prerivanje velesil v Arktiki, kjer se zaradi taljenja ledu odpirajo možnosti za črpanje naravnih virov in komercialno plovbo.

Najdlje od treh velesil je v regiji dejavna Rusija, ki ima najdaljšo arktično obalo, največjo floto ledolomilcev in floto jedrskih podmornic na sibirskem polotoku Kola. Toda odkar je leta 2007 država na dno Arktičnega oceana spustila svojo zastavico in skušala na diplomatski način razširiti svoje teritorialne vode, se je situacija v regiji precej spremenila.

Ruska invazija na Ukrajino leta 2022 je na hladno postavila sodelovanje z ostalimi sedmimi arktičnimi državami, ki skupaj z Rusijo tvorijo mednarodno organizacijo Arktični svet (Arctic Council) – to so Kanada, Finska, Danska (z ozemljem avtonomne Grenlandije), Islandija, Norveška, Švedska in ZDA. Poleg tega sta se prej nevtralni Finska in Švedska pridružili zahodnemu zavezništvu Nato, kar je še dodatno osamilo Rusijo, ki je zdaj edina nečlanica med osmimi arktičnimi državami.

ZDA, po drugi strani, v arktično tekmo vstopajo relativno pozno, saj je prvo resno nacionalno arktično strategijo sprejela šele administracija prejšnjega predsednika Joeja Bidna leta 2022 – prvo, a manj izdelano strategijo je na vsega 13 straneh leta 2013 predstavila administracija Baracka Obame. Lani je svojo strategijo objavilo tudi ameriško obrambno ministrstvo, ki med drugim kot grožnjo za nacionalno varnost prepoznava vse večje sodelovanje med Rusijo in Kitajsko v regiji in predvideva povečanje ameriške flote ledolomilcev ter gradnjo globokomorskega pristanišča na Aljaski.

Pomorske poti

Do leta 2030 bi lahko Arktika doživela poletja brez ledu, saj se regija segreva do trikrat hitreje kot preostali svet. S taljenjem ledu zaradi podnebnih sprememb se odpirata dve pomorski poti, ki bi lahko v prihodnosti omogočali plovbo trgovskim ladjam tudi brez pomoči ledolomilcev. Ti dve poti sta severna pomorska pot (Northern Sea Route), ki poteka ob obali Rusije, in severozahodni prehod (Northwest Passage), ki poteka ob severnih obalah Aljaske, Kanade in Grenlandije.

Obe poti bi lahko občutno skrajšali potovanje od vzhodnoazijskih proizvodnih središč na potrošniške trge v Evropi in ZDA. Potovanje iz Šanghaja v Rotterdam bi se skrajšalo za 6.400 kilometrov oziroma z 48 na 35 dni. Ta trgovina trenutno poteka predvsem skozi ožino Malaka v Maleziji in Sueški prekop v Egiptu, ki postajata ozki grli in kjer prihaja tudi do vojaških trenj, kot se kaže s kitajsko vojaško prisotnostjo v Južnokitajskem morju in napadi hutijevskih upornikov na trgovske ladje v ožini pred Sueškim prekopom.

Toda za zdaj so tveganja pri potovanju skozi Arktiko prevelika, da bi ladje ubrale krajšo pot. V regiji ni infrastrukture, ki bi nudila zadostno podporo komercialnim ladjam. Nevarnost predstavljajo ledene gore, ladje pa zaradi trčenj potrebujejo okrepljene trupe. V zimskih mesecih plovbo skozi nepredvidljiv teren otežuje tudi tema.

Leta 2023 je tako po severni pomorski poti potovalo 36 milijonov ton tovora, večinoma na ruskih ladjah in večinoma fosilnih goriv na poti na Kitajsko, v primerjavi z milijardo ton, ki so v istem obdobju prečkali ožino Malaka, po podatkih think tanka Geopolitical Intelligence Services (GIS), ki ga je ustanovil lihtenštajnski princ Mihael. Vseeno je količina tovora narasla od leta 2015 dalje, Rusija pa je leta 2022 odobrila za 29 milijard dolarjev naložb v razvoj infrastrukture na pomorski poti.

Na nafto in plin se zanaša predvsem Rusija

Neodkriti, a dosegljivi viri nafte in zemeljskega plina na Arktiki so ocenjeni na 90 milijard (159-litrskih) sodov nafte, 47.300 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina in 44 milijard sodov tekočega zemeljskega plina, po podatkih ameriškega geološkega urada (US Geological Survey). To pomeni 13 odstotkov neodkritih zalog nafte in 30 odstotkov neodkritih zalog plina.

Nafto in plin v arktičnem krogu črpajo Rusija, ZDA in Norveška, ki so skupaj v letu 2023 načrpale nekaj manj kot tri milijarde sodov fosilnih goriv. Najbolj se na arktične vire zanaša prav Rusija, saj nafta, plin in drugi naravni viri, ki jih država črpa v arktičnem krogu, pomenijo približno petino ruskega bruto domačega proizvoda in dobro petino izvoza.

Rusija načrpa več kot 90 odstotkov vse nafte in plina, ki ga proizvede arktična regija, po podatkih arktičnega programa Svetovne fundacije za živali v divjini (WWF). Medtem so ZDA v 2023 načrpale 174 milijonov sodov, Norveška pa slabih 100 milijonov sodov.

Ruski predsednik Vladimir Putin vidi Arktiko kot ključno regijo za rusko gospodarstvo in geopolitični položaj, zato razvija tako vojaške zmogljivosti kot infrastrukturo za črpanje naravnih virov na območju že od prevzema oblasti leta 2000. V najnovejši arktični strategiji iz leta 2020, ki zastavlja aktivnosti do leta 2035, je Rusija kot ključne cilje v nacionalnem interesu opredelila uporabo ruskih arktičnih naravnih virov in razvoj severne pomorske poti.

Kje poteka črpanje

Ruska arktična proizvodnja poteka v porečjih dveh velikih severnih rek, Pečora in Ob, ki se izlivata v Barentsovo in Karsko morje. V razvoju je tudi nov naftni megaprojekt Vostok Oil v porečju reke Jenisej.

Na Aljaski proizvodnja poteka na obalnih območjih severnega pobočja ob Beaufortovem morju. Transaljaški naftovod prenaša nafto na trge iz naftnega polja Prudhoe Bay, ki je največje naftno polje v Severni Ameriki. Aljaška proizvodnja se bo po desetletjih padcev predvidoma v naslednjih nekaj letih znova povečevala zaradi megaprojekta Willow Project na severu Aljaske, ki ga razvija ConocoPhilips, odobrila pa ga je Bidnova administracija. Po oceni USGS je sicer razvoj naftnih projektov na Aljaski za od 50 do 100 odstotkov dražji kot v Teksasu, kjer se nahajajo velika nahajališča skrilavca (shale, angl.).

Norveška pridobiva nafto in plin iz treh morskih nahajališč, ki se nahajajo na njenem epikontinentalnem pasu v Norveškem in Barentsovem morju. Eno od nahajališč je s plinovodom povezano z omrežjem, ki plin dobavlja evropskim potrošnikom, in izvoznim terminalom za LNG. Državni velikan Equinor na območju razvija nov velik projekt.

Čeprav je od začetka vojne v Ukrajini arktična proizvodnja nafte in plina malce upadla zaradi nižje proizvodnje v Rusiji, WWF vseeno pričakuje, da se bo zaradi odpiranja novih polj proizvodnja povečevala še vsaj do leta 2040. Vse tri države proizvajalke so sicer podpisnice Pariškega podnebnega sporazuma, v katerem so se zavezale k zmanjšanju globalnih emisij. Obenem tudi padec proizvodnje v 2023 ni bistveno vplival na količino ustvarjenih emisij, saj Rusija na svojih poljih v okviru proizvodnje nafte izpušča ogromne količine plina (tako imenovani gas flaring, angl.).

Redke zemlje in uran

Poleg fosilnih goriv so na Arktiki na voljo tudi dragocene in redke kovine. Na Grenlandiji, ki je del Danske, a ima visoko stopnjo avtonomije in težnje po neodvisnosti, se nahajajo velike zaloge redkih zemelj in urana. Prva skupina kovin je pomembna za izdelavo trajnih magnetov, ki se uporabljajo v tehnologijah od sončnih panelov do vetrnih turbin, radioaktivni uran pa se uporablja kot jedrsko gorivo.

Grenlandska vlada je novembra 2021 prepovedala črpanje uranove rude in z ukrepom ustavila tudi razvoj enega največjih rudnikov redkih zemelj na svetu, Kvanefjeld na jugu otoka. Rudnik je razvijalo avstralsko podjetje Energy Transition Minerals, v katerem ima največji lastniški delež (11 odstotkov) kitajski rudar redkih zemelj Shenghe Resources Holdings.

Po navedbah grenlandskega urada za minerale je na otoku tudi veliko zlata, srebra, bakra, svinca, cinka, grafita in marmorja.

Rusija v arktičnem krogu prav tako črpa kovine in dragocene elemente. Med njimi so nikelj, kovine iz skupine platine, fosfor, zlato, srebro, antimon, redke zemlje, uran in diamanti.

Zastavica na dnu morja

Rusija je leta 2007 sredi Arktičnega oceana na globini več kot štirih kilometrov pustila svojo zastavico. S tem je podkrepila svojo zahtevo iz leta 2001 po širitvi ruskih teritorialnih voda, ki bi po videnju oblasti morale vključevati greben Lomonosov kot podaljšek sibirske kontinentalne police. Ta 1.800 kilometrov dolg podvodni masiv se razteza prek severnega tečaja, od Sibirije do Kanade in Grenlandije. Toda teritorialne zahteve se v nekaterih predelih morja prekrivajo z zahtevami Kanade in Danske (v imenu Grenlandije).

Arktični ocean je izven pristojnosti katere koli države, zanj veljajo pravila Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS). Vsaki arktični državi pripada ekskluzivna gospodarska cona, ki se razteza 200 milj od njene obale. ZDA so tu v slabšem položaju, ker niso podpisnica konvencije, ki državam zagotavlja mehanizme za uveljavljanje pravic. Kanada, Rusija in Danska (v imenu Grenlandije) so se obrnile na enega od teh mehanizmov, Komisijo Združenih narodov za mejo epikontinentalnega pasu (CLCS), v zvezi s svojimi prekrivajočimi se zahtevami po grebenu Lomonosov.

CLCS je februarja 2023 podala nezavezujoča priporočila o zahtevku Rusije, s katerimi je potrdila večino zahtev Rusije na podlagi konvencije UNCLOS. Natančneje, komisija je odobrila približno 1.700 tisoč kvadratnih kilometrov od zahtevanih dveh milijonov kvadratnih kilometrov ozemlja. Celotno območje Arktike obsega okrog 21 milijonov kvadratnih kilometrov, od tega 12 milijonov Arktični ocean.

Kitajska "polarna svilena cesta"

Kitajska je dejavna v Arktiki od leta 2018, ko se je v beli knjigi o arktični strategiji proglasila za "skoraj-arktično državo" (near-Arctic state, angl.), že od leta 2013 ima tudi status opazovalke v Arktičnem svetu. S tem skuša uveljavljati svoje interese v regiji, vključno z dostopom do pomorskih poti, čeprav je od arktičnega kroga oddaljena več kot tisoč kilometrov.

Pomorske poti skozi Arktiko Kitajska vidi kot "polarno svileno cesto" in del svoje globalne strategije Pas in cesta (Belt and Road - BRI), ki izvozno velesilo povezuje s tujimi trgi prek morja in kopnega. V okviru te strategije je država od leta 2018 izvedla za 90 milijard dolarjev naložb v regiji, predvsem v Rusiji, toda tudi v državah članicah Nata, po podatkih odbora za zunanje zadeve ameriškega kongresa.

Največ naložb je namenjenih Rusiji in razvoju infrastrukture na severni pomorski poti. To je vključevalo med drugim sredstva za razvoj terminala za izvoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) Jamal, v katerem ima kitajski državni naftni velikan China National Petroleum Company (CNPC) 20-odstotni delež, še 9,9 odstotka pa ima v lasti kitajski sklad Silk Road Fund. Večinski (51-odstotni) lastnik je ruski Novatek.

Naložbe je Kitajska izvajala tudi na Islandiji in Grenlandiji. V obeh članicah Nata je naletela na ovire, saj je grenlandska vlada ustavila rudnik Kvanefjeld, v islandskih vodah je bil ustavljen naftni projekt Dreki, v katerem je imela 60-odstotni delež kitajska družba CNOOC (China National Offshore Oil Corporation), kanadska vlada pa je leta 2020 blokirala kitajski nakup rudnika zlata.

Že leta 2003 je Kitajska vzpostavila znanstveno-raziskovalno bazo na norveškem otoku Svalbard, kjer je močno prisotna tudi Rusija. Norveške oblasti sicer skrbi, da imajo tamkajšnje raziskave tudi vojaške aplikacije.

ZDA lovijo priključek

Ameriški Pentagon je v novi arktični strategiji sumničav do vse večjega sodelovanja med Rusijo in Kitajsko v Arktiki. Septembra lani sta državi izvedli skupno vojaško vajo Ocean-24, ki je vključevala več kot 400 bojnih ladij, podmornic in podpornih plovil, več kot 120 letal in 90 tisoč vojakov, je poročal portal Geopolitical Monitor. Ob istem času naj bi ameriško poveljstvo za obrambo zračnega prostora (NORAD) v zračnem prostoru Aljaske zasledilo štiri ruska vojaška letala.

Vaja sledi podobnim incidentom prejšnje poletje, ko so ameriške sile opazile kitajska plovila ali ruska in kitajska letala na območju ameriške ekskluzivne cone oziroma v zračnem prostoru ZDA.

V luči trenj v Arktiki postane manj nenavadno, da je novi predsednik ZDA Trump poskušal kupiti ozemlje Grenlandije od Danske. To bi namreč olajšalo delovanje najsevernejše vojaške ameriške baze Pituffik na zahodni obali največjega otoka na svetu. Obenem bi razširilo ameriško ekskluzivno gospodarsko cono za 2,1 milijona kvadratnih kilometrov. A tudi brez nakupa je Grenlandija prek Danske del zavezništva Nato, ki je od začetka vojne v Ukrajini okrepilo sodelovanje na področju odvračanja groženj v Arktiki.

ZDA na Aljaski gradijo tudi globokomorsko pristanišče v mestecu Nome. Projekt je bil dolga leta na hladnem, ko za veliko naložbo ni bilo zadostnih gospodarskih razlogov, zdaj pa je gradnja pristanišča postala del ameriške arktične strategije. Glavni razlog za gradnjo več kot pol milijarde dolarjev vrednega projekta je zdaj nacionalna varnost.

Poglabljanje pristanišča bo omogočilo sidranje ameriškim bojnim ladjam - z izjemo letalonosilk -, lahko pa bo pristanišče sprejelo tudi večje trgovske ladje. S tem Nome naslavlja rastočo trgovino skozi Beringov preliv med Aljasko in Rusijo, kjer se je promet v zadnjem desetletju več kot podvojil.

Kdo ima več ledolomilcev

Kar se tiče zmogljivosti za plovbo v Arktiki, je najbolje pripravljena Rusija, ki te zmogljivosti tudi najdlje razvija. Operabilnih ima 42 ledolomilcev, od tega kot edina na svetu osem na jedrski pogon. Toda dobršen del te flote sestavljajo manjša plovila, ki so bolj namenjena ohranjanju plovnosti pristanišč in rek kot projekciji moči v Arktiki. Več ledolomilcev je tudi dotrajanih in potrebnih popravil, popravila pa otežuje dostop do potrebnih delov zaradi zahodnih sankcij po začetku vojne v Ukrajini.

Decembra lani so Rusi svoji floti ledolomilcev kljub sankcijam uspeli dodati še en ledolomilec na jedrski pogon, Jakutija, ki je zdaj eden od štirih operativnih ledolomilcev ruskega razreda Arktika in domnevno prvi narejen iz le ruskih komponent. Rusija načrtuje gradnjo še dveh takšnih plovil, ki naj bi bili pripravljeni na plovbo v letih 2028 in 2030, že zgrajena pa je tudi Čakutka, ki naj bi prvo plovbo v Arktiki opravila prihodnje leto.

ZDA zaostajajo za Rusijo, saj imajo trenutno dva starejša ledolomilca, ki sta s plovbo začela v letih 1976 in 1999. A tudi ameriška obalna straža se namerava okrepiti s programom Polar Security Cutter, v okviru katerega so decembra naročili izdelavo novega ledolomilca, ki bo prvi v ZDA izdelan ledolomilec po 50 letih. Še eno dodatno plovilo je obalna straža kupila decembra, kot prehodno rešitev, dokler ne izdelajo vseh ledolomilcev v programu Polar Security Cutter. Potrebujejo jih osem ali devet.

ZDA, Kanada in Finska so se lani zavezale, da bodo do leta 2030 skupaj zgradile floto 90 ledolomilcev. Kanadska obalna straža ima floto okrog 20 ledolomilcev, finska flota pa sestoji iz osmih primarnih plovil in še šestih, ki bi lahko delovale kot ledolomilci v izrednih razmerah. Kitajska prav tako ne počiva. Po lanskih navedbah ameriškega obrambnega ministrstva trenutno plujejo trije ledolomilci kitajske vojske.