Kdo obvladuje hrbtenico svetovnega interneta

Podvodni kabli iz optičnih vlaken so hrbtenica svetovnega interneta, prek katere teče 99 odstotkov medcelinskega podatkovnega prometa, zato je infrastruktura v središču geopolitičnih trenj, tehnološki velikani pa vlagajo milijarde v vzpostavitev lastnih povezav.

Po podatkih analitične družbe TeleGeography so svetovna morja prepredena s približno 600 internetnimi kabli v skupni izmeri okrog 1,5 milijona kilometrov. Kabli so različnih dolžin; povezava med Irsko in Združenim kraljestvom CeltixConnect je dolga le okrog 130 kilometrov, medtem ko 20.000-kilometrski kabel Asia America Gateway povezuje države jugovzhodne Azije in Kitajsko z zahodno obalo ZDA prek Tihega oceana.

Trenutno najdaljši podvodni internetni kabel je 2Africa, ki z več kot 45 tisoč kilometri dolžine obkroža Afriko in jo povezuje z Evropo in Bližnjim vzhodom. Konzorcij vlagateljev v projekt vključuje kitajsko telekom podjetje China Mobile International (CMI), druga telekomunikacijska podjetja in ameriškega lastnika družbenih omrežij Meta.

Medtem ko so kable na morsko dno tradicionalno polagali operaterji telekomunikacijskih omrežij, so danes med največjimi vlagatelji štirje ameriški tehnološki velikani – ponudnik programske opreme Microsoft, lastnik Facebooka in Instagrama Meta Platforms, lastnik Googla Alphabet in spletni trgovec Amazon, ki skupaj zavzemajo več kot polovico pasovne širine na teh povezavah: sodeč po poročilu avstralskega inšitututa za strateške politike je njihov delež v zadnjem desetletju zrastel z 10 na 70 odstotkov.

Kdo si lasti in kdo polaga podvodne kable

Prvi podvodni kabel z optičnimi vlakni je bil na dno Atlantskega oceana položen leta 1988. V 90. letih prejšnjega stoletja so operaterji telekomunikacijskih omrežij gradnjo povezav običajno financirali z združevanjem v konzorcije, nato pa so prodajali pasovno širino uporabnikom. Med uporabniki so poleg telekomunikacijskih operaterjev tudi ponudniki mobilnih omrežij, multinacionalne korporacije, ponudniki vsebin, raziskovalne ustanove in potrošniki, ki igrajo videoigrice, pošiljajo elektronsko pošto, opravljajo spletne nakupe itd.

Danes sta pri lastništvu podvodnih kablov prisotna tako model konzorcijev kot model enovitega lastništva, skoraj vsi kabli pa so v zasebni lasti. A spreminja se sestava lastnikov, saj se telekomunikacijska podjetja vse bolj umikajo štirim tehnološkim velikanom in drugim tako imenovanim hiperskalerjem (angl. hyperscalers), ki pasovno širino potrebujejo za rastočo mrežo ogromnih podatkovnih centov po vsem svetu, s katerimi med drugim vzdržujejo storitve v oblaku in razvijajo modele umetne inteligence.

Obstaja več podjetij, ki se specializirajo za proizvodnjo in polaganje kablov na morsko dno z ladjami, prirejenimi za ta namen. Štiri največja so Alcatel Submarine Networks (ASN), ki ga je Nokia novembra lani prodala francoski državi; ameriški Subcom, ki je svojo pot začel kot proizvajalec ladijskih vrvi; japonski NEC Corporation in kitajski HMN Tech.

Velike naložbe

Meta je februarja letos napovedala projekt Waterworth, 50 tisoč kilometrov dolg podvodni internetni kabel, ki bo najdaljši na svetu in bo povezal pet celin – Severno in Južno Ameriko, Afriko, Azijo in Avstralijo. Stal naj bi 10 milijard dolarjev, gradnja pa bo trajala do leta 2030, pravijo pri podjetju. Meta je po podatkih TeleGeography sicer lastnica, solastnica ali ena večjih uporabnic 16 podvodnih internetnih kablov.

Google je edini ali delni lastnik oziroma večji uporabnik 33 podvodnih kablov in pospešeno vlaga v postavitev novih. Lani so napovedali milijardo dolarjev težko naložbo v dva podvodna kabla, ki bosta z internetom povezala Japonsko, nekatera tihomorska otočja in ZDA. Konec leta 2023 pa so napovedali gradnjo več kot sedem tisoč kilometrov dolgega čezatlantskega kabla Nuvem med Portugalsko, Bermudi in ZDA, ki naj bi bil operativen leta 2026.

Microsoft ima lastniške deleže ali zakupljeno pasovno širino na šestih kablih, Amazon pa na štirih, še kažejo podatki TeleGeography. Tako so štirje velikani vključeni – bodisi kot solastniki ali večji uporabniki – v okrog 60 podvodnih kablov. Novejši kabli, ki jih financirajo ta podjetja, so običajno tudi zmogljivejši od starejših; najnovejša tehnologija, ki jo uporablja na primer projekt Waterworth, vsebuje 24 parov optičnih vlaken namesto običajnih 8 do 16 parov vlaken, kar omogoča hitrejši prenos.

Trend vstopanja ponudnikov spletnih vsebin v lastništvo podvodne internetne infrastrukture se je začel leta 2010, ko je Google skupaj z nekaterimi telekomunikacijskimi podjetji postal vlagatelj v konzorciju projekta Unity, 9.600 kilometrov dolgega kabla med ZDA in Japonsko.

Varnostna tveganja

Podvodna internetna infrastruktura je izpostavljena več tveganjem, predvsem naravnim nesrečam, človeškim napakam ali načrtnemu poškodovanju. Vsako leto se zgodi približno 200 incidentov, v katerih se na podvodnih kablih prekinejo povezave.

Najpogostejši razlog je človeška napaka, saj kable, ki so široki približno toliko kot vrtna cev, v večini primerov nenamerno poškodujejo ribiške ladje z vlečnimi mrežami in sidri. Veliko teh poškodb se zgodi blizu obal, kjer je voda plitkejša in promet gostejši, zato so v priobalnem pasu kabli pogosto zaščiteni z dodatnim oklepom in zakopani pod morsko dno.

Kable lahko poškodujejo tudi naravne nesreče, kot so potresi ali vulkanski izbruhi. Januarja 2022 je bil zaradi podvodnega vulkanskega izbruha pretrgan kabel, ki je edini zagotavljal internet polinezijskemu otočju Tonga. Več kot 100 tisoč otoških prebivalcev je bilo več tednov brez interneta, dokler povezava ni bila obnovljena.

Cena za položitev kabla prek Atlantika znaša med 250 in 300 milijoni dolarjev, navaja slovenska agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos). Pri tem je zaželeno, da se vzpostavi več povezav v primeru pretrganja na enem od kablov. Takrat lahko namreč podatkovni centri presedlajo na drugo povezavo in preprečijo izpad prenosa podatkov za uporabnike.

Strateška tehnologija

Zelo redko se zgodi, da kabel poškodujejo morski psi, kar je eden pogostejših mitov o podvodnih kablih, redke pa so tudi sabotaže. Toda v času geopolitičnih nestabilnosti in tehnološke tekme svetovnih velesil – zlasti med ZDA in Kitajsko – so podvodni internetni kabli postali strateško pomembna infrastruktura in obenem potencialna tarča.

Od začetka vojne v Ukrajini so bili kabli v Baltskem morju večkrat prerezani, prav tako v bližini norveškega arktičnega otoka Svalbard in škotskih Šetlandskih otokov. Prizadete države sumijo Rusijo in Kitajsko. Prerezi se dogajajo v bližini Tajvana, kjer oblasti odgovornost pripisujejo Kitajski. V začetku lanskega leta so bili prerezani trije podvodni kabli v Rdečem morju, ki so ohromili povezavo med Evropo in Bližnjim vzhodom. Hutijevski uporniki v Jemnu so zanikali odgovornost, ameriški uradniki pa pravijo, da je kable s sidrom nehote prerezala britanska ladja Rubymar, potem ko jo je zadela hutijevska raketa. Marca letos je bil v regiji prerezan tudi kabel PEACE, ki povezuje Marseille s Singapurjem, vzrok poškodbe pa še ni znan.

Krivdo je pogosto težko dokazati, saj je sabotaža v večini primerov podobna najpogostejšemu vzroku poškodbe kablov, torej nenamernemu poškodovanju s sidrom ali ribiško mrežo.

Države in mednarodne organizacije zato skušajo okrepiti varnost povezav. Atlantsko vojaško zavezništvo Nato je januarja letos oznanilo začetek operacije Baltic Sentry (Baltski stražar), s katero bodo zaveznice skušale zavarovati podvodno infrastrukturo. Kot je lani neuradno poročal Wall Street Journal, naj bi ameriške oblasti opozarjale svoje tehnološke velikane, da v pacifiški regiji obstaja možnost vohunjenja kitajskih ladij za popravilo kablov.

Prednost pred sateliti

V petletnem obdobju do leta 2029 naj bi največ novih zmogljivosti prinesli prav kabli v azijsko-pacifiški regiji in kabli, ki prečkajo Tihi ocean. Svetovnemu trgu pa se obeta 5,7-odstotna letna rast s slabih 30 milijard dolarjev lani na skoraj 50 milijard dolarjev do leta 2033, kažejo podatki analitične družbe Straits Research.

Internetno povezavo se lahko zagotavlja tudi prek satelitov, ki v nasprotju z optičnimi vlakni lažje povežejo težko dostopne regije, koristni so tudi za pošiljanje vsebine iz enega vira na več lokacij. Na tem področju trenutno največji tržni delež zavzema storitev Starlink, ki s svojo mrežo satelitov v nizki Zemljini orbiti deluje v okviru podjetja SpaceX najbogatejšega Zemljana Elona Muska. Toda povezava z optičnimi vlakni ostaja ugodnejša možnost, saj omogoča hitrejši in cenejši prenos podatkov kot sateliti.