Prekletstvo nafte: najhitreje rastočemu gospodarstvu grozi vojna

Leta 2015 je ameriška naftna družba Exxon Mobil odkrila večja nahajališča nafte v teritorialnih vodah Gvajane, nekdanje britanske (in pred tem nizozemske) kolonije na severovzhodu Latinske Amerike. Odkritje je eno najrevnejših držav v le nekaj letih izstrelilo med najhitreje rastoče, njeno večjo sosedo Venezuelo pa spodbudilo k zaostritvi več kot stoletje starega teritorialnega spora.

Exxon je v gvajanskih vodah odkril za 11 milijard sodov nafte, navaja Mednarodna agencija za energijo (IEA). Proizvodnja je stekla leta 2019, Exxon pa je skupaj s partnerjema, ameriško družbo Hess in kitajsko CNOOC, konec lanskega leta v državi načrpal 400 tisoč sodov na dan. Februarja letos so proizvodnjo na treh naftnih poljih dvignili na okrog 645 tisoč sodov.

Konzorcij naftnih podjetij trenutno razvija še tri črpališča, s katerimi želi dvigniti gvajansko proizvodnjo na približno 1,3 milijona sodov na dan do leta 2027. S tem bi Gvajana postala druga največja proizvajalka nafte v Latinski Ameriki, za Brazilijo. Po navedbah Exxona bi lahko v državi razvili do 10 naftnih črpališč, za trenutnih šest pa so predvideli vložek v višini 40 milijard dolarjev (36 milijard evrov).

Exxon ima v projektu 45-odstotni delež, CNOOC 25-odstotnega, Hess pa 30-odstotnega. Stvari malce zapleta dejstvo, da je oktobra lani Exxonov tekmec Chevron prevzel Hess, saj je želel prav delež v gvajanski proizvodnji. Exxon in CNOOC sta vložila zahtevo za arbitražo, saj vztrajata, da imata za Hessov delež v projektu predkupno pravico.

Izkoristiti prilive, dokler je mogoče

Proizvodnja nafte je za Gvajano pomenila naglo gospodarsko rast. V letu 2022 je ta dosegla 62,5 odstotka, kar je bila daleč najvišja rast na svetu tisto leto. Lani je bila še vedno najvišja pri 38 odstotkih, IMF pa je aprila znatno povišal napoved za letošnje leto. Namesto 26,6 odstotka sedaj pričakuje skoraj 33-odstotno rast.

Mala država, v kateri živi okrog 800 tisoč ljudi, se vzpenja tudi na lestvici držav z najvišjim bruto domačim proizvodom (BDP) na prebivalca, kar kaže na zmanjševanje revščine. Ta je leta 2015 znašal dobrih 5.600 dolarjev (5.100 evrov), lani pa po podatkih Svetovne banke že 20.600 dolarjev (18.900 evrov na prebivalca).

Ker dodatne prihodke Gvajana ustvarja skoraj izključno z izvozom nafte, prihajajo opozorila, da imajo ti prihodki lahko omejen rok trajanja zaradi ambicij sveta po razogljičenju zaradi podnebnih sprememb. Tega se zaveda tudi gvajanski predsednik Irfaan Ali, ki je septembra lani za BBC dejal, da “čas ni na naši stani, a pretirano bi bilo reči tudi, da s časom tekmujemo”.

Četudi bi svet dosegel ogljično nevtralnost do leta 2050, kar je cilj, Irfaan Ali ne pričakuje, da bi bilo zato konec z uporabo in proizvodnjo nafte. Bo pa manjša, priznava, kar pa ne pomeni, da ne bi mogla biti, pa čeprav zmanjšana, prav v Gvajani, še meni predsednik te države.

Stoletni spor

Odkritje nafte leta 2015 je znova zaostrilo teritorialni spor z Venezuelo, ki že vse od 19. stoletja vztraja, da je gvajanska regija Essequibo njena. Govorimo o približno dveh tretjinah gvajanskega ozemlja na zahodu države ob meji z Venezuelo. Gre za redko poseljeno regijo polno gozdov.

V poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju je bila ta regija pod upravljanjem različnih kolonialnih sil, od Nizozemcev do Francozov in Britancev. Nato je Venezuela razglasila neodvisnost od Španije in zahtevala tudi nadzor nad Essequibom. Britanci so tja poslali kartografa Roberta Hermanna Schomburgka, ki je določil mejo tako, da je ozemlje pripadlo kolonialni Gvajani.

Venezuela je takoj nasprotovala tej ugotovitvi, še bolj pa v naslednjih letih, ko so Britanci tam odkrili nahajališča zlata. Ob koncu 19. stoletja je Venezuela skušala do te pokrajine priti s pomočjo ZDA, ki so takrat z Monroejevo doktrino omejevale vpliv evropskih sil v zahodni polobli. Toda mednarodni tribunal, ki sta ga poleg ZDA sestavljali še Velika Britanija in Rusija, je 90 odstotkov tega ozemlja, ki leži vzhodno od reke Essequibo, dodelil Gvajani.

Zaradi poročil o domnevnih pritiskih kolonialnih sil na tribunal je v 60. letih Venezuela to odločitev razglasila za neveljavno. Leta 1966 sta Venezuela in Združeno kraljestvo ob posredovanju Združenih narodov podpisala sporazum v Ženevi, kjer sta se zavezala k mirnemu reševanju spora. Gvajana je neodvisnost od Združenega kraljestva dobila istega leta in postala stranka v postopku.

Maduro rožlja z orožjem

Po desetletjih relativno dobrih odnosov med državama, predvsem v času vladavine venezuelskega predsednika Huga Chaveza, se je stanje znova zaostrilo po letu 2015. Chavezov naslednik Nicolas Maduro teritorialni spor po mnenju mnogih opazovalcev izkorišča tudi zato, da preusmeri pozornost z dejstva, da so v času njegovega predsednikovanja milijoni Venezuelcev zapustili državo zaradi šibkega gospodarstva in celo pomanjkanja hrane.

Decembra lani je Maduro izvedel referendum, na katerem je prebivalstvu zastavil pet vprašanj o statusu regije Essequibo, vključno s tem, če želijo, da regija postane del Venezuele, njeni prebivalci pa venezuelski državljani.

Vlada je po referendumu sporočila, da je 95 odstotkov venezuelskih volilnih upravičencev reklo da, a so mednarodni opazovalci ugovarjali nizki volilni udeležbi. Prebivalstvo Essequiba na tem referendumu ni sodelovalo, vlada v Georgetownu pa je rezultate – zaradi nizke udeležbe – pospremila z olajšanjem.

Marca 2024 je Venezuela sprejela zakon, ki regijo definira kot novo zvezno državo Venezuele. Zakon še čaka potrditev ustavnega sodišča.

A medtem Venezuela že krepi svojo vojaško prisotnost na meji z Gvajano, je februarja in maja poročal CNN. Ameriški think-tank Center za strateške in mednarodne študije (CSIS) je s pregledom satelitskih posnetkov ugotovil, da Venezuela širi vojaško bazo na otoku Anacoco na reki Cuyuni, ki ga je država zavzela nedolgo po gvajanski razglasitvi neodvisnosti.

Maduro in Ali sta se sicer sredi decembra sestala v Kingstownu, glavnem mestu otoške državice Sveti Vincenc in Grenadine. Tam sta se zavezala, da se bosta “z besedami ali dejanji vzdržala stopnjevanja kakršnegakoli spora ali nesoglasja”.