Kako je mala afriška država postala geopolitično igrišče velikih sil

Vzhodnoafriška država Džibuti s pridom izkorišča svojo strateško lego sredi ključnih trgovinskih poti in regionalnih nestabilnosti, saj svoje majhno ozemlje nudi v uporabo tujim vojskam, ki so v bližini Sueškega prekopa, somalskih piratov in protiterorističnih operacij v Sahelu odprle svoje baze. Med njimi sta tudi največja rivala, ZDA in Kitajska.

V nekdanji francoski koloniji, ki ima le dober milijon prebivalcev, je trenutno 8 do 11 tujih vojaških baz, piše portal Modern Diplomacy. Med temi imajo Francija, ZDA in Kitajska svoje baze, v okviru ameriške baze pa imajo svoje operacije v državi še zaveznice Nemčija, Španija, Italija in Japonska. Za odprtje baze v Džibutiju se zanimajo tudi druge države, kot so Indija, Savdska Arabija in Rusija.

Po navedbah portala Džibuti s temi vojaškimi partnerstvi na leto zasluži več kot 200 milijonov dolarjev. To je velik del džibutijskega bruto domačega proizvoda (BDP), ki je v 2023 po podatkih Svetovne banke znašal dobre štiri milijarde dolarjev. Od teh 200 milijonov Francija in Kitajska vsaka prispevata po približno 30 milijonov dolarjev na leto, ZDA pa od leta 2014 okrog 60 milijonov dolarjev na leto.

Najprej Francija, nato ZDA in Japonska

Francija je vojaško bazo v Džibutiju zgradila v 19. stoletju, ko je bila državica še francoska kolonija. Takrat je Francija želela predvsem preprečiti, da bi Združeno kraljestvo imelo monopol nad trgovino v Rdečem morju, saj so Britanci v Egiptu zgradili Sueški prekop. Ko se je Džibuti leta 1977 – v času dekolonizacije Afrike – osamosvojil, je kolonizatorka v zameno za pomoč pri sestavi vlade in varovanje zračnega prostora izpogajala, da njena vojaška baza ostane v državi.

V letih 2022 in 2023 je morala Francija evakuirati svoje vojake iz zahodnoafriških držav Mali, Burkina Faso in Niger, ko je v teh državah prišlo do državnih udarov.

ZDA so svojo bazo, imenovano Camp Lemonnier, odprle leta 2002, po začetku tako imenovane vojne proti terorju, ki je sledila napadu na World Trade Center leta 2001. Baza, sprva velika le 36 hektarjev, je sčasoma zrasla na več kot 200 hektarjev in gosti ameriško poveljstvo za afriško regijo. Je tudi edina stalna ameriška vojaška baza v Afriki.

Evropske države, ki souporabljajo ameriško bazo, so tam predvsem v okviru protipiratskih dejavnosti, saj v vodah blizu ožine Bab el-Mandeb somalski pirati že vrsto let napadajo trgovske ladje, kar najbolj vpliva prav na dobavo blaga v Evropo. Konec leta 2023 so trgovinsko pot z napadi ohromili tudi jemenski uporniki.

Leta 2011 je prišla še Japonska, ki je odprla manjšo bazo na 12 hektarjih površine. To je prva vojaška baza v tujini za Japonsko, ki uradno nima vojske, ampak samoobrambne sile, toda zakon iz leta 2015 je dal tem silam pooblastila tudi za sodelovanje v tujih konfliktih. Nekateri analitiki menijo tudi, da se Japonska z bazo v Džibutiju pripravlja na vse večja trenja s Kitajsko v indopacifiški regiji.

Kitajska in naložbe v infrastrukturo

Kitajska je svojo bazo v Džibutiju odprla leta 2017. Za razliko od drugih držav prinaša prisotnost Kitajske za Džibuti tudi velike naložbe v infrastrukturo v okviru globalne kitajske strategije Pobuda pas in cesta (Belt and Road Initiative – BRI), čeprav so poznavalci opozarjali tudi na možnost tako imenovane diplomacije dolžniške pasti (debt trap diplomacy, angl.). Leta 2023 je Džibuti že zamujal z odplačili kitajskega dolga, ki je takrat stal pri 1,4 milijarde dolarjev oziroma slabo polovico džibutijskega BDP.

Ključni infrastrukturni projekt je bila gradnja moderne železnice med glavnim mestom Džibuti in etiopijsko prestolnico Adis Abeba, ki je nadomestila starejšo povezavo francoske izdelave. Železnica Džibutiju omogoča boljši pretok ljudi in blaga z večjim etiopijskim trgom, za Kitajsko pa pomeni tudi lažji uvoz nafte iz Sudana. Kitajci so pomagali tudi pri vzpostavitvi mednarodne prostotrgovinske cone v bližini pristanišča, ki je največja takšna cona v Afriki in s katero država skuša postati logistično vozlišče v regiji, zgradili pa so tudi vodovod do Etiopije.

Od prihoda v državo je Kitajska financirala 40 odstotkov vseh večjih infrastrukturnih projektov v državi in je vložila že okrog 14,4 milijarde dolarjev, neupoštevajoč 30 milijonov dolarjev, ki jih plačuje za uporabo vojaške baze, navaja Modern Diplomacy.

Naložbe in varnost za revno državo

Prihod tujih vojsk v Džibuti ne prinaša koristi le velesilam, ki lahko od tam nadzorujejo kritični regiji Bližnjega vzhoda in sahelske Afrike. Dolgoletni predsednik Džibutija Ismail Omar Guelleh, ki državo vodi od leta 1999, je takšen pristop videl kot dobro strategijo za razvoj revne države, ki se nahaja v izjemno nestabilni regiji.

Džibuti namreč nima večjih zalog naravnih virov, suho podnebje in pomanjkanje obdelovalnih površin pa ne omogočata kmetijstva v večjem obsegu. Brezposelnost je bila lani visokih 26 odstotkov, prav tako je visoka stopnja revščine – skoraj četrtina prebivalcev živi v ekstremni revščini. Manj kot polovica Džibutijevega cestnega omrežja, ki meri okrog tri tisoč kilometrov, je tlakovana. Poleg tega je država obkrožena s konflikti, od islamskega terorizma v Somaliji do regionalnih spopadov v Etiopiji in Eritreji, pa tudi vojne v Jemnu.

Guelleh, ki je na položaju predsednika nasledil svojega strica, zagovarja tako imenovani singapurski model razvoja, pri čemer ima Džibuti precej podobnosti z visoko razvito azijsko mestno državico. Prednost obeh držav je njuna ugodna lokacija na stičišču trgovinskih poti in geopolitičnih interesov. Obe državi sta majhni, imata relativno majhno populacijo in malo naravnih virov, kar zahteva več kreativnosti pri zasnovi razvojne strategije.