Država ni vzpostavila sistema, delavci morajo v tožbe, podjetja pa tvegajo visoke zahtevke

Pred 13 leti je država z zakonom o poklicnem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) institut obveznega zavarovanja zamenjala s poklicnim zavarovanjem. Gre za posebno obliko socialnega zavarovanja za delovna mesta, na katerih zaposleni opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela oziroma dela, ki jih v visoki starosti ni več mogoče uspešno opravljati.

V zakonu piše, da zavarovanje velja za seznam poklicev, ki je zapisan v uredbi iz leta 1975. Na tem seznamu so med drugim poklicni vozniki tovornjakov z nosilnostjo pet ton ali več, ki to delo opravljajo najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

Zakon iz leta 2013 pa pravi tudi, da vlada sprejme uredbo, ki bo določala merila za uvrstitev posameznega poklica v sistem poklicnega zavarovanja, in vzpostavi komisijo, ki bi na podlagi pogojev iz uredbe revidirala seznam iz 70. let. A tega nobena vlada ni naredila.

Podjetja iz panoge cestnih prevozov menijo, da danes poklicni vozniki ne sodijo več v ta nabor, češ da so pogoji za njihovo delo povsem drugačni kot v 70. letih. Vozila so varnejša, delovni procesi drugačni, spremenili pa so se tudi pogoji dela, menijo. Čeprav uradne ugotovitve o tem ni, so v letu 2013 večinoma nehali plačevati zavarovanje. Delavci na drugi strani upravičeno pričakujejo, da se bodo njihove zakonske pravice spoštovale, za kar pa se morajo danes boriti prek sodišča.

Vprašanje poklicnega zavarovanja je aktualno postalo nedavno, ko so poslanci sprejeli vladni predlog pomoči prevoznikom zaradi visokih cen goriv. Sindikati so subvenciji nasprotovali, češ da država že z neukrepanjem proti delodajalcem, ki ne plačujejo poklicnega zavarovanja, “tiho subvencionira” panogo.

Številke niso majhne: sindikat ocenjuje, da je upravičencev do zavarovanja okoli 20 tisoč, letni strošek za panogo pa 38 milijonov evrov (slaba dva tisočaka letno na zaposlenega).

Država ni vzpostavila sistema

Na inšpektoratu za delo priznavajo, da “nekateri pomembni segmenti obveznega poklicnega zavarovanja (…) ne delujejo, ker niso bile izpolnjene ključne naloge”.

Po sprejetju zakonodaje v letu 2013 bi morala vlada v soglasju s socialnimi partnerji sprejeti uredbo o merilih in kriterijih za ugotavljanje in določanje delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje. Nato bi moralo ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport imenovati dve komisiji: prva bi določila delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, druga pa, ali pri posameznem zavezancu obstajajo delovna mesta, ki jih je potrebno vključiti v poklicno zavarovanje.

“Zakonodaja je tako pomanjkljiva in povzroča težave, po našem mnenju pa terja sistemsko rešitev področja,” pravijo.

Da je potrebno sistem urediti, je nedavno na srečanju prevozniških družin dejal tudi minister za infrastrukturo in energetiko Jernej Vrtovec.

Med interesi sindikatov in delodajalcev

Prvi potreben korak je torej uredba z merili za uvrstitev v shemo poklicnega zavarovanja. Ta je, kot so nam povedali na ministrstvu za gospodarstvo, delo in šport, ki ga vodi Anže Logar, še vedno v pripravi.

Na ministrstvu so bili sicer s strani sindikatov obveščeni, da delodajalci zavarovanja ne plačujejo, s strani delodajalcev pa, da naj bi bil seznam poklicev iz leta 1975 zastarel.

Kot pravijo, se zavedajo, da so potrebne spremembe na področju določanja delovnih mest poklicnega zavarovanja, saj so na tem področju kljub številnim aktivnostim še vedno v veljavi delovna mesta, ki so bila večinoma določena že pred več kot 50 leti. “Glede na velik napredek na področju lažjega, varnejšega in zdravju neškodljivega delovnega procesa na praktično vseh področjih, bi bilo potrebno temu slediti tudi pri določanju delovnih mest poklicnega zavarovanja,” so zapisali v odgovoru.

Zakaj torej uredba še ni sprejeta?

Na ministrstvu na to vprašanje odgovarjajo, da gre “ne samo za strokovno, ampak tudi za interesno izredno kompleksno tematiko”. Merila in kriterije za določanje obveznosti poklicnega zavarovanja mora določiti vlada, a v soglasju s socialnimi partnerji torej sindikati in delodajalci, zato je postopek sprejema dolgotrajnejši, pravijo.

Ko bo sprejeta uredba, lahko ministrstvo imenuje še z zakonom predvideni komisiji. Na ministrstvu “zaradi strokovne in interesne kompleksnosti postopka” trenutno ne znajo napovedati, kdaj bo sistem dejansko vzpostavljen. Pravijo pa, da si bodo za to prizadevali.

Ministrstvo: Delodajalci morajo plačevati

Toda dokler spremembe niso sprejete, velja sedanja zakonodaja. Na Logarjevem ministrstvu za gospodarstvo na vprašanje, ali delodajalci z neplačevanjem zavarovanja danes kršijo zakon, odgovarjajo, da bi morali delodajalci spoštovati veljavne predpise glede vključevanja delavcev v poklicno zavarovanje, če ti izpolnjujejo pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.

Stališče ministrstva je torej jasno: delodajalci bi zavarovanje morali plačevati.

Če ga ne, imajo delavci na voljo sodno varstvo. “Trenutno ne delujejo z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) predvidene komisije, pri katerih bi lahko delodajalec preveril, če je dolžan določenega zavarovanca vključiti v poklicno zavarovanje. Delodajalec tako sam presoja, če gre za delovno mesto poklicnega zavarovanja, zavarovanec pa ima sodno varstvo, če se ga ne vključi,” pravijo na ministrstvu.

Dodajajo, da ima poleg tega inšpektorat za delo pristojnost, da delodajalcu, ki v poklicno zavarovanje ni vključil (vseh) zavarovancev, ki bi jih moral, odredi sklenitev poklicnega zavarovanja za vsakega takega zavarovanca. Ta obveznost velja od dneva nastopa dela na delovnem mestu, za katero je obvezno poklicno zavarovanje, sklenejo na ministrstvu.

Visok dokazni standard

A iz razlage inšpektorata izhaja, da je realna moč inšpektorata majhna.

Kot pravijo, so inšpektorji v več primerih vodili upravne inšpekcijske postopke, ki so se vsi razen enega primera končali z vrnitvijo organu v ponovno odločanje. “Izvršljivost izreka v odločbi je odvisna od zelo visoko zastavljenih dokaznih standardov druge stopnje, zlasti v zvezi z dokazovanjem opravljanja najmanj 80 odstotkov delovnega časa v roku enega leta na delovnem mestu voznik tovornega vozila ter v zvezi z dokazovanjem vožnje kamionov nad pet ton ves čas upravičenosti do poklicnega zavarovanja,” pravijo.

Poleg tega inšpektorat ne more presojati le pogojev za enega voznika v podjetju. “Odločitev o vključitvi v poklicno zavarovanje le za določene, naključno izbrane delavce pri delodajalcu, bi pomenilo diskriminacijo ostalih delavcev, ki imajo, ob izpolnjevanju vseh zakonsko določenih pogojev, prav tako pravico do poklicnega zavarovanja,” pravijo na inšpektoratu.

Tako lahko gre pri posameznem delodajalcu za več (sto) voznikov, največkrat tujcev, ki so bili v podjetju od leta 2013 dalje.

Zakonodaja je pomanjkljiva in povzroča težave, po našem mnenju pa terja sistemsko rešitev področja.

Inšpektorat za delo o problemu poklicnega zavarovanja voznikov tovornjakov

Inšpektorat poudarja, da na problematiko poklicnega zavarovanja ves čas opozarja, a ne more nadomestiti komisij, ki jih je predvidel zakonodajalec. Inšpekcijski postopek je namenjen nadzoru zakonitosti, ne pa razreševanju sporov med različnimi interesi, čemur so namenjeni sodni postopki. Delavec v takšnem postopku (ki ga inšpektorat vodi proti podjetju) praviloma niti ni stranka in zato nima možnosti varstva pravic, pravijo.

Pomemben primer trenutno obravnava upravno sodišče. Inšpektor je novembra 2022 delodajalcu naložil, da sklene poklicno zavarovanje za dva voznika tovornjaka, in sicer od začetka njune zaposlitve. Odločitev je marca 2023 potrdilo pristojno ministrstvo, zadeva pa je bila septembra istega leta predložena upravnemu sodišču. To pa v treh letih še ni sprejelo odločitve. Ta primer bi lahko bil pomemben za nadaljnje razumevanje obveznosti delodajalcev, pravijo na inšpektoratu.

Delodajalci tvegajo, da bodo morali ob ugotovljeni obveznosti poravnati prispevke tudi za pet let nazaj (tak je namreč zastaralni rok).

Delavec mora po pravico na sodišče

Trenutno stanje postavlja voznika v slabši položaj. Če meni, da bi moral biti vključen v poklicno zavarovanje, vendar ga delodajalec vanj ne vključi, nima preprostega upravnega postopka, v katerem bi lahko uveljavljal svojo pravico.

Inšpektorat v tem kontekstu omeni zapis vrhovnega sodnika Marijana Debelaka, ki je kot vodja delovno-socialnega oddelka na vrhovnem sodišču Republike Slovenije oktobra leta 2024 v medijski objavi opozoril, da veljavna zakonodaja zavarovancu (torej delavcu) ne zagotavlja ustreznega (predhodnega) uveljavljanja
pravic, tako glede vključitve v poklicno zavarovanje kot tudi glede koriščenja pravic na tej podlagi.

Če delodajalec delavca noče vključiti, mu pravnega varstva ne zagotavlja niti morebitni inšpekcijski nadzor, ugotavlja sodnik, delavcu preostane le individualni delovni spor.

Tudi sindikati pravijo, da je več delavcev z njihovo pomočjo v zadnjih letih vložilo tožbo in jo dobilo. “Je pa žalostno, da mora v tej državi posameznik vložiti tožbo zoper svojega delodajalca, da dobi nekaj, kar mu po zakonu in po ustavi pripada,” je nedavno dejala generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) Saška Kiara Kumer.