Osnovna in minimalna plača: kaj je res in kaj ne

Zadnja leta je v ospredje razprav med delodajalci in sindikati prišla zahteva za izenačitev osnovnih plač z minimalno.

Ob hitri rasti minimalne plače v Sloveniji, ki je trenutno pri 1.253,9 evra bruto, so namreč osnovne plače, določene v kolektivnih pogodbah panog, zaostale. Na primer, v javnem sektorju je trenutno osnovna bruto plača za prvi razred 475,66 evra, višino minimalne plače pa preseže šele 26. plačni razred.

Medtem ko minimalno plačo določi minister za delo, so kolektivne pogodbe stvar pogajanj med sindikati in predstavniki delodajalcev, kjer je usklajevanje teklo počasneje, razkorak pojasni predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidija Jerkič. “Osnovne plače so se ves čas usklajevale, niso pa se z enako dinamiko kot minimalna plača, pa tudi ne vsako leto, ker te obveznosti ni in je odvisna od pogajanj,” pravi.

Slabše za delavca

Ob tem sta se v javnosti izoblikovali dve prepričanji, ki ne držita; prvo je, da lahko delavec dobi plačo nižjo od minimalne, drugo pa, da temu delavcu razliko do minimalne plače krije država. Ne eno ne drugo ne drži. Delavec, ki ima nižjo osnovno plačo, ima na plačilni listi postavko ‘doplačilo do minimalne plače’. To doplačilo pokrije delodajalec. Če bi ta delavca plačal manj od minimalne plače, bi kršil zakonodajo.

V zadnjih letih so bili iz minimalne plače izvzeti tudi zakonsko določeni dodatki (dodatek za nadurno delo, dodatek za nedeljsko delo, dodatek za delo na praznike, dodatek za delovno dobo in drugi), ki se zdaj prištevajo k minimalni plači. Izločena so tudi povračila za malico in prevoz, za stroške službenih potovanj in nekatera druga izplačila (na primer regres, jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči, odpravnine). Vse to se torej prišteva k minimalni bruto plači.

Kot opozori Jerkič, pa imajo delodajalci v obstoječem sistemu dve koristi. Prva je, da “so na tak način obdržali nadzor nad plačami, večjimi od minimalne”, pravi. Če bi dvignili osnovne plače na raven minimalne, bi to pomenilo, da bi morali v enakem razmerju dvigniti tudi tiste, ki so malo nad minimalno, da zadržijo plačna razmerja med različnimi delovnimi mesti.

Druga pa je, da se nekateri dodatki obračunajo od osnovne plače, ne od minimalne. To pomeni, da je višina dodatka nižja, kot bi bila, če bi imel delavec osnovno plačo enako minimalni. Za delavca to pomeni nižjo plačo, za delodajalca pa manjši strošek dela.

Izvozna podjetja na drugi strani pogosto opozarjajo, da se zaradi dviga stroška dela zmanjšuje konkurenčnost, torej sposobnost tekmovanja in pridobivanja poslov v mednarodni konkurenci. Urad za makroekonomske analize (Umar) v zadnjem poročilu o razvoju ugotavlja, da se je leta 2022 in lani, ko je Evropo zajela energetska kriza, strošek dela na enoto proizvoda (torej razmerje med stroški dela in bruto domačim proizvodom) dvignil, posledično pa se je “občutno poslabšala stroškovna in cenovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva”.

“Minimalno plačo je leta 2022 prejemal “nekoliko večji delež moških, slaba petina mladih, prav toliko tudi zaposlenih z nizko izobrazbo, med tujimi delavci pa tretjina”, o strukturi prejemnikov navede Umar.

Po papirni industriji še javni sektor

Sindikati so v zadnjih letih boj za izenačitev osnovne in minimalne plače postavili v središče svojih aktivnosti. O tem se je govorilo na stavkah delavcev iz UKC Ljubljana, trgovske verige Tuš, Pošte Slovenije.

Kadrovska suša je ponekod povečala tudi razumevanje delodajalcev. Tako se je v začetku leta Mercator, ki ima tako kot večina trgovskih podjetij velik delež zaposlenih z minimalno plačo, osnovno plačo dvignil na na 1.270 evrov bruto, kar je nad letošnjo minimalno plačo. A tu gre za enkratno potezo podjetja, ne za sistemski ukrep vsakoletnega usklajevanja osnovne plače z minimalno. Najnižja osnovna plača v trgovski dejavnosti je po kolektivni pogodbi še vedno 894,18 evra bruto, torej precej pod minimalno plačo.

Uskladitev kolektivne pogodbe pa so lani sklenili v papirni industriji, kjer so po novem najnižje osnovne plače določene najmanj v višini veljavne minimalne plače.

Jutri pa naj bi vlada in sindikati javnega sektorja podpisali dogovor o novem plačnem zakonu, ki naj bi pravilo “enka je minimalka” uzakonil tudi za celoten javni sektor. “Vlada želi, da od 1. januarja prihodnje leto nihče več ne prejema plače, ki je manjša od minimalne,” je nedavno za RTV Slovenija dejal premier Robert Golob. 

Koliko bo stal dvig najnižjih plač

V javnem sektorju, kot omenjeno, znesek bruto minimalne plače preseže šele v 26. od 66 razredov. Zdaj naj bi prvi tarifni razred izenačili z minimalno plačo, ki letos znaša 1.253,9 evra bruto. Vsi višji razredi pa se bodo dvignili nad minimalno plačo.

Junija letos je dodatek do minimalne plače prejelo 27.908 zaposlenih v javnem sektorju, kar je okoli 15 odstotkov vseh (187 tisoč), so nam pojasnili na ministrstvu za javno upravo. Samo za dvig plač tistih, ki prejemajo dodatek do minimalne plače, se bo masa plač povečala za okoli 126 milijonov evrov.

Kot omenjeno, se bodo morale dvigniti tudi plače v višjih razredih, da se ohranijo plačna razmerja. Kot pravi neuradni sogovornik z ministrstva, je glavno vodilo reforme, da “nihče ne bo slabšem”.

Kako bo videti nova plačna lestvica, za zdaj še ni znano. To bo prva priloga osnutka plačnega zakona. Prav tako ni jasno, kakšen je celoten finančni učinek reforme. Vlada je napovedovala, da naj bi bila reforma končana 1. januarja 2028 in da je vredna okoli 1,4 milijarde evrov, kar pa se zdi precej malo glede na to, da se obeta dvig vseh plač.

Ta bo verjetno povečal konkurenčnost države kot zaposlovalca, na drugi strani pa mu je v preteklosti praviloma sledil dvig cen javnih storitev. Dvig najnižjih plač se je ponavadi najhitreje odrazil v dvigu cen vrtcev ali oskrbnin v domovih za ostarele, kjer je velik delež zaposlenih z minimalnimi plačami.