Drag plin poglablja stroškovni razkorak med ZDA in Evropo

Z rastjo cene zemeljskega plina v Evropi se povečuje konkurenčna prednost za ameriško industrijo. Medtem ko evropski in azijski porabniki za plin trenutno plačujejo več kot 30 dolarjev na milijon britanskih toplotnih enot (BTU), ameriški približno 3 dolarje, kanadski celo okoli 1,5 dolarja, piše Bloomberg.

Gre za veleprodajne referenčne cene plina na dan 2. november, ne za končne maloprodajne cene. Industrijska podjetja, ki so plin zakupila vnaprej, morda teh dvigov cen sploh ne občutijo. A večina vnaprej zakupil del količin, del pa zakupijo sproti – glede na potrebe proizvodnje. Večji je delež sprotnih zakupov, bolj so izpostavljeni borznim gibanjem.

Plinska revolucija

Glavni razlog za takšen razkorak je velika domača proizvodnja plina v ZDA, zlasti iz skrilavcev. Njihova proizvodnja zemeljskega plina se je v zadnjih 20 letih več kot podvojila.

ZDA tako omogočajo poceni energijo domačemu gospodarstvu in tudi vse večji izvoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). Za razliko od plina, ki po kopnem potuje po plinovodih, se LNG prevaža s posebnimi tankerji, kar močno povečuje možnosti za izvoz.

Vse od začetka vojne v Ukrajini se ameriški izvozniki plina močno usmerjajo na evropski trg. Kot zanimivost: hrvaška vlada je nedavno objavila, da nam najbližji terminal LNG na Krku tri četrtine plina dobi iz ZDA.

Vloga ZDA bi se lahko še povečala. Administracija Donalda Trumpa je leta 2025 napovedala, da je cilj ZDA podvojiti zmogljivosti utekočinjanja do leta 2029.

Velik razkorak in zaslužek za energetske velikane

Prevoz zemeljskega plina je zahtevnejši kot prevoz nafte. Za prevoz po morju ga je treba ohladiti na minus 162 stopinj Celzija, s čimer se njegov volumen zmanjša približno 600-krat, piše Bloomberg.

Tudi zaradi visokih stroškov logistike ameriškega in evropskega trga ni mogoče povsem cenovno izenačiti. A kot je v intervjuju za Forbes Slovenija pojasnil šef Plinovodov Matija Bitenc, trenutne cene močno presegajo stroškovno ceno dobave LNG v Evropo.

“Zemeljski plin v ZDA trenutno stane približno devet evrov za megavatno uro, medtem ko je borzna cena na avstrijskem vozlišču CEGH v teh dneh dosegla 100 evrov. Če bi ameriški plin pripeljali v Evropo, bi morali prišteti še stroške utekočinjanja, ladijskega prevoza, zavarovanja in ponovnega uplinjanja. Ob dolgoročnih pogodbah, običajnih stroških in zmerni marži, ki odraža prevzeta tveganja, bi lahko ocenili skupno ceno dobave na približno 20 do 30 evrov za megavatno uro. To je okvirna stroškovna kalkulacija, ne trenutna tržna cena LNG v Evropi,” je dejal Bitenc.

Komu gre denar? “Razlika med tako ocenjeno ceno dobave in evropsko borzno ceno je danes izjemno velika, vendar to ne pomeni, da je celotna razlika dobiček enega trgovca. Koliko dodatnih prihodkov pripade proizvajalcem, trgovcem ali drugim udeležencem dobavne verige, je odvisno predvsem od pogodb, zakupljenih zmogljivosti in njihove pogajalske moči. Nedvomno pa sedanje razmere nekaterim velikim mednarodnim energetskim družbam omogočajo bistveno višje zaslužke,” odgovarja Bitenc.

Pomemben vir konkurenčne prednosti

Ameriška podjetja imajo zaradi poceni plina bistveno nižje energetske stroške. To jim daje konkurenčno prednost pred evropskimi in azijskimi podjetji, zlasti v energetsko intenzivnih panogah.

Med najbolj izpostavljenimi so kemična industrija, proizvodnja gnojil, jeklarska industrija, steklarstvo, papirna industrija.

Bloomberg navaja izsledke študije, ki je pokazala, da je dostop do poceni ameriškega plina ameriškemu gospodarstvu v obdobju med letoma 2007 in 2025, torej od začetka plinske revolucije, prihranil kar 4.300 milijard dolarjev v primerjavi s cenami, ki so jih za plin plačevali evropski in japonski porabniki.

Konca pa ni na vidiku

Obeti za Evropo medtem niso prav rožnati. Mednarodna agencija za energijo (IEA) opozarja, da bi zaradi nizkih zalog zemeljskega plina v Evropi, ki so najnižje po letu 2013, napetost na svetovnih trgih s plinom lahko trajala tudi v letu 2027.

Agencija podobno kot tudi združenje evropskih plinskih operaterjev GIE opozarja, da bi lahko zima, hladnejša od povprečja, v kombinaciji s stalnimi motnjami v pretoku LNG skozi Hormuško ožino, do konca marca 2027 zmanjšala zaloge plina v EU pod 10 odstotkov. To bi povečalo potrebo Evrope po zagotavljanju oskrbe z LNG poleti, da bi se zaloge ponovno napolnile, kar bi povečalo pritisk na svetovne trge.