Inženirka leta: Ne uporabljam ChatGPT, to omejuje človeka

Letos je že sedmič potekal izbor za inženirko leta. Naziv je prejela 29-letna Rebeka Kropivšek Leskovar, ki v skupini Interblock dela kot razvojna inženirka. V hčerinskem podjetju Elektrina, ki se ukvarja z razvojem elektronike in programske opreme, je od 40 zaposlenih ena od le dveh žensk.

Pot je začela s študijem mehatronike na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, magistrirala pa je na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Pri delu jo vodi misel na človeka. Smisel tehnologije je zanjo “boljše povezovanje med ljudmi in pomoč človeku”.

Strah pred tehnologijo razume in poudarja, da se je predolgo razvijala popolnoma ločeno od družbe. V intervjuju spregovori tudi o uporabi ChatGPT in zakaj se temu izogiba, komentira pojav DeepSeeka in poudari, da so ljudje v inženirstvu bolj kot na njen spol pozorni na njena leta.

Izbrani ste bili za inženirko leta 2024. Pri tem izboru ne moremo mimo vprašanja …

Zakaj pa ne inženir leta? (smeh)

Ja. In ali se vam osebno zdi dobro, da za ženske v inženirstvu obstaja poseben, ločen izbor?

Vedno rada vprašam nazaj: zakaj pa imamo dan žena? Osebno bi si želela, da enkrat razlik med spoloma ne bi delali, ker imajo inženirji, moški ali ženske, nekatere značajske lastnosti enake. Dobri inženirji so radovedni, ustvarjalni, znajo logično povezovati stvari med sabo in so do neke mere kritični. Meni se nobena od teh lastnosti ne zdi odvisna od spola.

Je pa dejstvo, da je, dokler imaš manjšino znotraj ene skupine, kot so ženske znotraj inženirstva – še vedno nas je manj kot 50 odstotkov, ne vem točno, koliko – dobro poudariti, da so lahko tudi ženske inženirji. Zato da dobiš inspiracijo. Večina ljudi se odloča na podlagi zgleda, in če ga ne vidijo v medijih ali svojem delovnem okolju, se mogoče niti ne zavedajo, da obstaja. Dokler ne bo izenačenosti, moramo še vedno poudarjati, da so tudi ženske lahko inženirke. Čeprav se meni to zdi samoumevno.

Greva na rubriko “osebno”. Kdo je Rebeka izven inženirstva? Vem, da se ljudje precej neradi opisujejo.

Priznati moram, da je to res vedno najtežje vprašanje. Zdi se mi, da sem toliko ljudi … Težko je kateregakoli človeka opisati, ker smo tako kompleksna bitja. Kar rada poudarim, je, da sem bila vedno med inženirstvom in ustvarjalnostjo, saj sem zelo kreativna oseba. Že od majhnega sem rada risala, snemala videe, sočasno pa so me zanimale tehnične stvari. Rada sem na primer razstavljala stacionarne telefone. To pokaže, da smo ljudje precej zaokroženi, nisi samo ena specifika.

Za inženirsko pot se je odločila pozno

Spoznali smo vas kot inženirko, ampak kako ste to postali – bi rekli, da je bila ta pot začrtana že od malih nog, je šlo za splet okoliščin ali morda celo ’aha’ moment, prelomni trenutek, ki vas je usmeril v inženirstvo?

Mogoče sem pri tem redka izjema. Se mi zdi, da so bili vsi inženirji, ki jih poznam, že od majhnega prepričani, da bodo delali v znanosti ali tehnologiji. Sama sem se zelo pozno odločila, da bi šla študirat inženirsko smer – pri meni je to bila mehatronika.

Kot sem rekla, sem bila vedno zelo kreativna, zato sem mislila, da bom delala filme, animirala risanke, delala tetovaže ali stripe … Po naključju sem po koncu srednje šole z najboljšo prijateljico šla na poletno šolo fakultete za računalništvo in informatiko. Tam sem se spoznala z lego robotki, ki so pravzaprav igrače, ti pa pokažejo, kako se programirajo roboti in česa so zmožni. In sem si v tistem trenutku rekla: “Vav, to je zelo zabavno!” Hkrati še poteši ustvarjalno žilico in zanimanje, ki ga imam, da razumem, kako stvari delujejo. Tako da sem se šele pri 18 letih zares odločila, da bom postala inženirka.

Zdaj delate v Interblocku. Preberemo lahko, da se tam ukvarjate z razvojem aplikacij tehnologij strojnega vida. Razložite mi, prosim, kot družboslovki na drugi strani, kaj to pomeni. Kaj točno razvijate?

Rada razložim na splošno, saj se mi zdi, da je tako ljudem bolj jasno. Kar razvijam, je tehnologija, ki omogoči določeni napravi, da gleda svet okoli sebe, kot ga mi gledamo podzavestno. Mi se s tem ne ukvarjamo. Ni torej dovolj, da samo vzameš komponente, kot sta kamera in računalnik, pa stvari že funkcionirajo. Najpomembnejši del razvoja je, kako narediti algoritme, ki omogočijo tej napravi oziroma računalniku razumeti, kaj gleda. Skozi kamero pridejo samo podatki, ki jih ne zna interpretirati, dokler mu ne poveš. Mi imamo oči, oči zaznajo signale, potem pa so možgani tisti, ki jih interpretirajo. Kar poskušam, je rekreirati nekaj, česar smo ljudje že sposobni.

Ko tako razložite, človek res pomisli, kakšen čudež je naše telo, kako vse to deluje.

Res je. Moram priznati, da me že vso kariero, kolikor je dolga, na koncu najbolj fascinira, kako sposobni smo ljudje, pa se tega ne zavedamo, ker se toliko funkcij pri nas dogaja povsem podzavestno.

Kako se lotevate razvoja nove tehnologije, kaj vam je pri tem najbolj pomembno?

Zelo pomembno mi je, da ustvarjam nekaj, kar bo v pomoč človeku. Zdi se mi, da je smisel tehnologije, da omogoči boljše povezovanje med ljudmi in pomoč človeku. Kar poskušam znotraj razvoja, je iskati rešitve, ki imajo v ospredju vedno človeka, tudi če se nekemu laiku ne zdi tako, saj gre še vedno za tehnologijo.

V intervjuju za Večer ste poudarili, da se strojni vid uporablja v različne namene, za dobro in za slabo. Omenili ste zdravstvo in obrambno industrijo. Za kaj bi si morda želeli strojni vid uporabiti vi, pa tega ni naredil še nihče, ker morda tega še ne znamo?

Ne vem, idej je mnogo. Vedno me je navdihovala ideja o naprednih tehnologijah, navdihovala me je znanstvena fantastika. Rada poudarim Star Trek, ki je zame utopična ideja, kako lahko s pomočjo tehnologije ustvarimo skupnost, kjer so vsi ljudje enakopravni, enakovredni, stvari pa funkcionirajo s pomočjo tehnologije, ne da nas tehnologija nadzoruje. Če bi nam uspelo narediti kakšno tehnologijo iz Star Treka, bi bila navdušena (smeh).

Kaj pa, ko pri svojem delu naletite na težavo, ki je mogoče v tistem trenutku ne znate rešiti? Kam se zatečete, morda samo v svojo domišljijo? Ali pa počnete nekaj povsem tretjega, da preklopite?

Ko si znotraj inženirstva, zelo hitro ugotoviš, da se take stvari, napake, ali pa da se zatakneš, dogajajo vsak dan, saj je to del razvoja. Sem pa pri sebi ugotovila, da začnem, ko moram začeti razmišljati in se osredotočiti, risati. Pomaga mi, da se skoncentriram. Taka sem (smeh).

Zakaj inženirka leta raje ne uporablja ChatGPT

Poudarjate, da je ljudi strah novih stvari, stvari, ki jih ne poznajo, zato imajo mnogi odklonilen odnos ali pa celo odpor do novih tehnologij. Predvsem do umetne inteligence, ki postaja vedno bolj del našega vsakdana. Kako premagati ta odpor, strah?

Meni se to zdi povsem naravno, ljudje se bojimo tistega, česar ne razumemo.

Tehnologija se razvija odmaknjena od družbe, hkrati je z njo prepletena, ker na koncu vpliva nanjo. Do tega strahu pride, ker ne veš, kaj se dogaja, če nisi neposredno v stiku s svetom inženirstva. Zdi se mi, da je edini način, kako ta strah omejiti in vrniti moč ljudem, da izboljšaš razumevanje na širši družbeni ravni.

Že med delom na Institutu Jožef Stefan sem se pridružila znanstveni redakciji Radia Študent. Tako sem dobila možnost, da sem ustvarjala tudi bolj poljudnoznanstvene oddaje, ki so bile namenjene točno temu – da se širi to razumevanje in da se ljudem predstavijo kompleksne stvari na bolj prebavljiv način. Vedno rada rečem, da je znanje moč. Ni samo to, da z znanjem zmanjšaš strah, ampak s tem daš moč širši publiki. Dobro je, da si čim bolj razgledan, da razumeš, kaj se dogaja okoli tebe, in na koncu tudi pravočasno ukrepaš.

Katera orodja umetne inteligence uporabljate izven službe in za kaj?

Moram priznati, da jih ne uporabljam veliko. Že odkar študiram strojništvo, smo se vedno šalili, da ljudje, ki razumejo tehnologijo, to na koncu najmanj uporabljajo. Ker razumejo, katere nevarnosti pridejo zraven.

Umetno inteligenco uporabljam predvsem v službi. Imamo CoPilota, ki ti pri programiranju pomaga hitreje pisati kodo. Pohitri postopek, hkrati je manj tipkarskih napak. Ne uporabljam pa ChatGPT ali DeepSeeka, ki je zdaj prišel ven. Še zmeraj rada razumem, kako sem prišla do nekega odgovora.

DeepSeek ima funkcionalnost, ki ti razloži, kakšen je bil njegov proces za tem, da je prišel do odgovora. Pri ChatGPT pa tega, če nimaš plačljive verzije, ni. Poda ti samo odgovore, a za tem ni virov informacij. Zdi se mi, da to omejuje človeka – še vedno moraš razumeti, kaj si prebral, ne pa samo prebrati in misliti, da je to resnica. Tudi ChatGPT se lahko zelo hitro zmoti.

Omenili ste DeepSeek. Vas je presenetil njegov razvoj in kako zelo bo po vašem spremenil področje umetne inteligence?

Vedno sem bila privrženka odprtokodne ali pa nasploh open source pristopa, ko gre za znanje, na primer, da znanstveni članki niso za plačljivim zidom. To se mi zdi zelo pozitivno pri DeepSeeku. Sočasno se mi zdi dobro, da obstaja konkurenca, da ni monopolov. Če imaš monopol, imaš večjo moč nad tem, kam se tehnologija razvija.

Konec januarja je kitajski razvijalec umetne inteligence DeepSeek predstavil brezplačnega pomočnika, za katerega pravi, da uporablja manj podatkov kot primerljive storitve in je bil ustvarjen z občutno nižjimi stroški od tekmecev. Aplikacija je v začetku tedna, ko se je pojavila, prehitela ameriškega tekmeca ChatGPT pri prenosih iz Applove trgovine z aplikacijami, kar je sprožilo paniko med vlagatelji v tehnološke delnice.

Kako spremeniti razvoj, da bo v ospredju človek

Opozorili ste, da tehnološki razvoj poteka ločeno od družbe, poudarjate pomen povezovanja z družboslovjem. Kako bi moralo to biti videti v praksi?

Tukaj sta dve stvari, ki ju je treba spremeniti. Prva je, kako poteka sam razvoj, druga je družbeni pogled na to, ali bi bilo treba bolj povezovati družboslovje in tehnologijo.

Zelo preprosta rešitev pri tem je, res nič kompliciranega, da se na državni ravni podpirajo projekti, v katere niso vključeni samo znanstveniki, ampak že od začetka razvoja tudi sociologi, filozofi, antropologi, ki znajo razumeti, kako bo ta stvar vplivala na človeka. Torej da smo skozi celoten razvoj, od ideje do trenutka, ko stvar pride na trg, povezani med sabo. Ker na koncu ne samo, da inženirji začnemo malo bolj razumeti, kako lahko naše delo vpliva na družbo, ampak s tem razširimo znanje o tehnologiji družboslovcem. Ko sodeluješ, se to znanje prenaša v obe smeri.

Ste privrženka tega, da imamo nadzor nad ljudmi, ki upravljajo tehnologijo. Kako gledate na tehnološke milijarderje, ki imajo ogromen vpliv na svet, na družbo, v kateri živimo?

Moram priznati, da mi je to nekako tako … Ne vem, kako se v slovenščini reče, ampak darkest timeline (okoliščine, ki so videti kot mračne, strašljive, bizarne oziroma najslabše od vseh možnosti, op. a.). Nisem najbolj navdušena nad principom njihovega delovanja. Razumem, da smo v kapitalističnem sistemu, ki nagrajuje ljudi, ki znajo kopičiti bogastvo zase. Vendar je tehnologija še vedno samo orodje in prevaliti krivdo nanjo za vse slabo se mi zdi zelo neproduktivno. Kar bi morali poudarjati, je odgovornost tistih, ki odločajo.

Rada poudarim, da ta koncept obstaja že nekaj časa. Grški ekonomist Janis Varofakis govori o tehnofevdalizmu. Razlog, da se je to zgodilo, je ravno to, da se je tehnologija toliko časa razvijala ločeno od družbe in so si lahko postavili svoj sistem. Mi smo zdaj odvisni od tega, ker so zakonodajni organi zaostajali 10, 15 let. In v teh 10, 15 letih se stvari toliko ukoreninijo, da je zelo težko popraviti napake preteklosti. Zato je tako pomemben poudarek, da se že pri začetni ideji vključi razmislek o družbi.

V intervjuju za Večer ste rekli, da ste “vedno imeli prepričanje, da si lahko, kar si”. Ne glede na spol. To je privilegij, saj si malokdo dovoli živeti tako avtentično. Precej smo omejeni z družbenimi pričakovanji, vzgojo, okoljem, v katerem odraščamo … Kako doživljate vlogo spola v industriji, v kateri delate? In kako jo po vašem opažanju drugi?

Bom kar rekla, da je privilegij. Se mi zdi, da je ta moja avtentičnost oziroma moč, da sem, kar sem, prišla čez leta. Ko sem bila mlajša, je bilo to veliko težje, ampak sem bila vedno outkast (izobčenka, op. a.). Morala sem se navaditi, da grem po svoji poti, tudi če še ni povsem začrtana. Imam zelo veliko srečo, še posebej glede vloge spola. Odkar sem začela inženirstvo, se pravi od študija, se nisem nikoli srečevala z diskriminacijo na podlagi svojega spola. Mogoče se mi zato to zdi ideal, h kateremu bi morali stremeti, se pravi, da se ne gleda nanj. Večkrat sem se srečala s podcenjevanjem zaradi starosti oziroma izkušenj, še posebej, ker mi vsi pravijo, da sem videti mlajša.

Vem pa že samo iz komentarjev, ki jih vidim pod medijskimi objavami, da ti predsodki še zmeraj so. Nekatere so na sveže prišle v določeno podjetje, kjer še nikoli ni bilo nobene ženske. Ena od njih je bila recimo tudi kandidatka v letošnjem izboru za inženirko leta, Urška (Skerbiš Štok, op. a.). Bila je prva ženska znotraj Pipistrela v svojem oddelku. Rekla je, da ji je bilo veliko težje doseči spoštovanje, kot bi ga dobil moški. Medtem ko je zdaj novim, ki prihajajo, veliko lažje, ker je ona prebila ta led. Mogoče je to razlog, zakaj je treba poudarjati, da se da, da so ženske enako sposobne inženirke kot moški. Zaradi tega, da se prebije led in je naslednjim generacijam lažje.

Ali ste kdaj razmišljali, da bi šli delat v tujino?

Mogoče, za kako leto, dve, ne več. Zelo rada imam Slovenijo. Moram priznati, da so bili, ko sem bila mlajša, socialni standardi veliko boljši kot zdaj, ampak se mi zdi, da imamo v primerjavi s preostankom zahodnega sveta še zmeraj dovolj v redu socialno podporo. Upam, da se bo to ohranilo za prihodnje generacije.

Kar zadeva samo življenje, bi se zagotovo vrnila v Slovenijo, tudi če bi šla za nekaj let ven študirat. Je pa res, da je tujina mogoče priložnost, da se naučiš nekaj novega, glede na to, koliko se financira znanost ali tehnološki razvoj izven Slovenije. Mogoče je zato dobro, da greš tudi ven.

Ali menite, da je delo inženirjev v Sloveniji dovolj cenjeno?

Inženirji so izmed vseh poklicev, vsaj po mojih izkušnjah, morda še najbolj cenjeni, ampak ne mladi. Morda tudi zato odhajajo ven. Beg možganov je tema, že odkar sem začela študirati.

Zelo veliko vam pomeni ustvarjalnost. Kaj ustvarjate zunaj službe, kaj vas navdihuje, kaj najraje počnete?

Odvisno od sezone (smeh). Stvari se pri meni zelo spreminjajo – odvisno od tega, kaj me navdihuje. Včasih je to risanje, zdaj se pri 29 letih učim igrati kitaro. Kar mi je všeč pri ustvarjanju, je ideja hobija. Zdi se mi, da je to nekaj, kar smo zdaj, ker moramo toliko delati, skoraj pozabili. Služba je služba, ne glede na to, koliko ti je všeč. Delati boš moral tudi stvari, ki niso to, kar bi rad počel, ampak moraš, ker je to del tvoje službe. Pri hobiju pa imaš popoln nadzor nad tem, kar počneš v trenutku, in se sproščaš. To se mi zdi lepo, saj ni odvisno od denarja, ampak pomaga pri počitku tvojega duha.

Se mi zdi, da ljudje nimajo več veliko hobijev …

Velikokrat, ko imaš hobi, razmišljaš, kako bi to lahko unovčil, da še od tega dobiš finančno spodbudo. Ampak meni se zdi pomembno, da se prepustiš ustvarjalnosti, da delaš tisto, kar te zanima, ne glede na to, koliko je ta stvar uspešna. Je fino, tudi za razvoj samega sebe.

Na koncu pravzaprav nimam vprašanja, ampak navijam za vas, da razvijete nekaj, kar bo omogočilo sporazumevanje z mačkami, kar ste izpostavili kot svojo željo.

Mogoče to spet pride nazaj na začetek, da zaključim z mislijo – kar me je vedno zanimalo pri tehnologiji, je sposobnost povezovanja ljudi med sabo. In zakaj bi se to ustavilo pri ljudeh, če lahko prenesemo to na vsa živa bitja, kot so mački in mogoče celo rastline.